Nekateri starši niso dovolj predrzni. Aleš in Maja sta.

V nedeljo v novogoriškem Športnem parku ni manjkalo legend slovenskega nogometa. Zaznamovale so zlato obdobje reprezentančnih uspehov Katančeve čete (EP 2000 in SP 2002) ter klubskih podvigov mariborskega kluba (nastop v ligi prvakov v sezoni 1999/2000) in se zasidrala globoko v srca navijačev.

Čeprav so lahko gledalci v Novi Gorici skoraj na vsakem koraku pozdravljali velikane slovenskega nogometa, pa je bila glavna junakinja spektakla Miša Prelog. V druščini staršev je žarela od sreče, ko se je srečevala z znanimi nogometaši in ugotavljala, da lahko računa na pomoč prijateljev.

Svetlolasa deklica bo kmalu dopolnila štiri leta, a še ni shodila. Rodila se je prekmalu, pomanjkanje kisika v možganih je privedlo do krute bolezni. Želja, da bi shodila, je prisotna na vsakem koraku. Sanja o tem, da bi nekoč stopila na svoji nogi in se sprehodila. To, kar počnejo njene sovrstnice in sovrstniki, ji v tem trenutku predstavlja le puste sanje. Staršem se para srce od žalosti, a ostajata trdno odločena, da se ne bosta kar tako predala. Po naravi sta bila vedno velika borca, polna poguma, tako da ne želita kar tako zlepa odnehati.

Za hčerko, s katero se je poigrala usoda, sta pripravljena iti do konca. Želita ji omogočiti vse potrebno, da bi lahko končno shodila. Del drznega načrta, brez katerega bi bil lahko napredek Miše obsojen na propad, je predstavljal tudi dobrodelni nogometni spektakel, ki ga Slovenija še ni doživela. Vse do zanimive nedelje v Novi Gorici.

Vedno se je spraševal o tem, katera ekipa je bila boljša

"Nekega večera, ko nisem mogel spati zaradi pomanjkanja denarja za Mišine fizioterapije, sem se domislil, da bi lahko priredili tekmo, na kateri bi se pomerili med seboj dve sanjski ekipi s preloma tisočletja in končno pokazali, katera je boljša," nam je zaupal Mišin oče Aleš Prelog.

Vseh akterjev, ki so pred 15 leti pisali zgodovino slovenskega nogometa, ni mogel zbrati v mestu vrtnic, jih je pa prišla velika večina in mu srce napolnila z neizmerno srečo. Novogoričan je ponosen in vesel, da ima Miša tako veliko prijateljev. Tako tistih, ki so pomagali organizirati prireditev, kot tudi tistih, ki so bili pripravljeni prepotovati ogromno kilometrov, da so zaigrali za Mišo.

"To je vredno suhega zlata," je poudaril velik nogometni navdušenec in navijač Gorice, ki je idejo o srečanju nepozabnih nogometnih mojstrov s slovenskim in mariborskim grbom začutil že pred leti.

Zgodba o amaterju, ki je združil, kar je nezdružljivo

"Vse se je začelo z uspehi Maribora, nato pa je tipično slovensko nastala vojna med Ljubljano in Mariborom. Kdo je boljši, kdo je dosegel več in kateri trener je boljši? Katanec ali Prašnikar? Vesel sem, da so se po toliko letih v duhu igrivosti pomerili med seboj in je bil to spopad največjih slovenskih ekip vseh časov. To je postala zgodba o zlati generaciji in amaterju, ki je združil, kar je nezdružiljivo," je omenil goreč navijač štirikratnih državnih prvakov, ki jih v tej sezoni zelo uspešno vodi Miran Srebrnič.

Kot očeta ga je malce motilo, ker so mediji pred nedeljsko dobrodelno tekmo ogromno pozornost posvečali predvsem ponovnemu sodelovanju med trenerjem Katancem in igralcem Zahovićem, ki sta na SP 2002 poskrbela za velik madež v zgodovini slovenskega nogometa. Tega pa medijem ni zameril, saj se zaveda, o kakšnih velikanih slovenskega nogometa je tekla beseda.

Gledalcev je bilo manj, kot so pričakovali

Dobrodelna tekma Legenda za Mišo je postala zelo odmevna, Mišina starša pa sta dokazala, da se lahko z veliko željo priredi tudi tako veličastna prireditev s tako plemenitim ciljem. Zahvaljujeta se tudi Brigiti Peršolja, njuni "desni roki", brez katere ne bi bilo toliko organizacijskih uspehov.

Manjkala je le točka na i, nekoliko večji obisk gledalcev, ki je očeta in mamico Miše pahnil v rahlo razočaranje. "Zbralo se je manj ljudi, kot smo pričakovali. Dejansko smo upali, da jih bo prišlo dva tisoč, a jih je bilo vsega skupaj 400. To je edino, kar ni uspelo, vse drugo pa je bilo fantastično. Obljubljam, da se bomo bojevali naprej," je po nedeljskem dogodku vidno utrujen poudaril oče Aleš.

''Nekateri starši nimajo poguma, znanja, nenazadnje tako dobrih prijateljev, ali pa niso dovolj predrzni. Malček moraš biti predrzen, da pokličeš selektorja Katanca, mu vse razložiš, potem pa pojasniš, da je gospod Zahović že potrdil nastop in ga vprašaš, ali to predstavlja kakšno težavo. Moraš biti predrzen in pogumen ter narediti načrt. Ustvariti si moraš svoje sanje. Ko sem junija svoji ekipi povedal, da bodo za Mišo igrale največje legende, so me imeli za norega.''

V nedeljo, 13. septembra, ni bilo več tako. Deklica Miša, ki se pri dveh letih še vedno ni mogla kobacati, zdaj pa je njeno stanje zaradi dodatnih fizioterapih vedno boljše, je naletela na veliko pomoč igralcev in gledalcev. Starša Aleš in Maja sta dokazala, da se ne bosta nikoli predala.