Zakaj hočejo skoraj vsi begunci v Nemčijo

Nemčija je pri nasprotnikih varčevalne politike osovražena država (tudi v Sloveniji, spomnimo se le na "oxi" protest pred nemškim veleposlaništvom julija letos), toda velika večina begunsko-migrantskega vala, ki skuša zlasti zadnje dneve množično po balkanski poti in naprej skozi Madžarsko priti na zahod, ima pred sabo samo en cilj: Nemčija.

Skoraj milijon prosilcev za azil Po napovedih bo v 81-milijonski Nemčiji letos zaprosilo za azil 800 tisoč ljudi. Najštevilnejša članica EU že leta sprejema največ prosilcev za azil (v relativnih številkah, glede na število prebivalcev, je pred njo Švedska).

To kaže, da je dublinska uredba iz leta 1990 (v veljavo je stopila leta 1997), ki določa, da mora prošnjo za azil reševati članica EU, v kateri prosilec najprej vstopi, že nekaj let le črka na papirju in da so zlasti italijanske in grške meje zelo prepustne.

Največ prosilcev za azil je iz Sirije, Kosova in Albanije Lani je v Nemčiji zaprosilo za azil 173.070 ljudi, od tega največ iz Sirije in Albanije. Pozitivno rešenih je bilo 42 odstotkov prošenj (kar pa seveda ne pomeni, da so vse prosilce, ki jim azila niso priznali, tudi dejansko izgnali iz države).

Že v prvih šestih mesecih letos je Nemčija presegla lanske celoletne številke: za azil je zaprosilo več kot 179 tisoč ljudi, od tega največ Sircev, Kosovcev in Albancev. V celotnem letu pa naj bi, kot že omenjeno, za azil zaprosilo 800 tisoč ljudi.

Denarna pomoč in sorodniki v Nemčiji Eden od glavnih motivov beguncev za pot v Nemčijo je – tudi po njihovih razlagah – državna pomoč za prosilce za azil. Po podatkih britanskega tednika The Economist je v Nemčiji državna pomoč prosilcem za azil višja kot v drugih državah: v Nemčiji dobi prosilec za azil 374 evrov mesečno, na Švedskem 226 evrov (preračunano iz švedskih kron), v Veliki Britaniji 217 evrov (preračunano iz britanskih funtov).

Poleg denarne spodbude se begunci odločajo za Nemčijo tudi zato, ker v tej državi že živijo njihovi sorodniki oziroma pripadniki njihove etnične skupnosti.

Koliko beguncev lahko sprejme Nemčija? Mnenja glede beguncev so v nemški javnosti deljena: nekateri so prepričani, da je begunski val že prevelik za Nemčijo, drugi so prepričani, da bo Nemčija zmogla sprejeti tolikšno število, med njimi je tudi nemška kanclerka Angela Merkel, in da je to humanitarna naloga njihove države.

Po drugi strani pa nemški politiki, tudi tisti, ki so prepričani, da lahko Nemčija sprejme 800 tisoč prosilcev za azil, zahteva solidarnost od drugih članic EU in pravičnejše porazdelitev beguncev oziroma prosilcev za azil. Zato je veliko jeze in očitkov o nesolidarnosti in nacionalističnem egoizmu zlasti na račun višegrajskih držav (Poljske, Češke, Slovaške in Madžarske), ki se na vse pretege otepajo beguncev.

Kritike na račun Velike Britanije in Francije Toda tarča nemških kritik niso samo vzhodni sosedje oziroma bližnje države na vzhodu EU, ampak tudi zahodne članice EU. Tako lahko v nemških medijih zasledimo kritike na račun britanskega premierja Davida Camerona in njegove politike preprečevanja priseljevanja ter tudi Francije. Ministrska predsednica najštevilnejše nemške zvezne dežele Severno Porenje-Vestfalija Hannelore Kraft (SPD) je tako pred dnevi potožila, da nekaj ni v redu v EU, če samo njena zvezna dežela sprejme več beguncev kot Francija (Severno Porenje-Vestfalija ima 18 milijonov prebivalcev, Francija pa 66 milijonov prebivalcev, op. p.).

Nemško gospodarstvo in priseljevanje Spremljevalec razprav o begunci so tudi debate o tem, ali Nemčija potrebuje priseljevanje (in kakšno) ali ne. Zagovorniki sprejemanja beguncev tako trdijo, da Nemčija potrebuje te begunce zaradi staranja nemškega prebivalstva in pomanjkanja strokovnjakov v nemškem gospodarstvu (Fachkräftemangel, kot temu rečejo Nemci).

Precej prahu je dvignil predlog šefa nemškega kemičnega koncerna Evonik Klausa Engla v članku v nemškem tedniku Bild am Sonntag, da bi morala Nemčija sprejeti zakon o priseljencih in ne bi smela izgnati zavrnjene prosilce za azil, če bi imeli ti strokovna znanja, ki jih potrebuje nemško gospodarstvo.

Čaka begunce le slabo plačano delo? In kaj so na to porekli nasprotniki njegovega predloga? Njihovi protiargumenti so bili, da v Nemčiji že zdaj tako ali tako velja tako imenovana modra karta (bluecard), ki omogoča strokovnjakom iz neevropskih držav, da dobijo delo v Nemčiji.

Prav tako so opozarjali, da bo velika večina beguncev morala poprijeti za slabo plačana in nestalna dela (takšnih delovnih mest je v Nemčiji vsaj šest milijonov) in da bodo nemški delodajalci priliv beguncev na trg dela izkoristili za večji pritisk za znižanje plač oziroma, kot je to – v izrazoslovju sposojenim od marksistov - imenoval kolumnist nemškega časnika Die Welt Henryk M. Broder, da bodo postali "rezervna industrijska armada" slabo plačanih delavcev.

Prepiri o stroških in protesti proti azilnim domovom Velika množica prosilcev za azil je tudi krepko povečala stroške za njihovo nastanitev oziroma vzdrževanja, zato so se okrepili prepiri med državo, zveznimi deželami in občinami, kdo bo kril stroške naraščajočega števila prosilcev za azil oziroma beguncev.

Poleg tega je preseljevanje beguncev v azilne domove v podeželska in konservativna mesteca zlasti na ozemlju nekdanje Vzhodne Nemčije sprožila proteste tamkajšnjih domačinov in desnih skrajnežev. Tak je primer saškega mesteca Heidenau, kjer so protestniki tudi z nasiljem izražali svoje nestrinjanje z nastanitvijo azilantov. Proteste so oblasti na koncu prepovedale.

Merklovo zmerjali z narodno izdajalko V Heidenau je pretekli teden prišla na obisk k prosilcem za azil tudi Merklova, ki jo je manjša skupina protestnikov zmerjala z vzkliki, da je "Volksverräterin" (sl. izdajalka nemškega naroda). Veliko bolj prisrčno so Merklovo dan prej sprejeli v Marxlohu, večetnični soseski v porurskem mestu Duisburg. Die Mutti kommt zu Multikulti (sl. Mamica prihaja na obisk v multikulturno mesto), so ta obisk poimenovali mediji.

Zakaj obisk Marxloha? Ta soseska, v kateri 70 odstotkov prebivalstva sestavljajo priseljenci oziroma njihovi potomci, je postala znana po tem, ko je nemški tednik Der Spiegel objavil zaupno policijsko poročilo, da so v Nemčiji nastala tako imenovana No Go Zones oziroma No Go Areas. Kraji, kamor si nemški policisti skorajda ne upajo To so kraji (deli Berlina, Duisburga, Kölna, Essna …), kjer vlada skorajda brezzakonje oziroma vladajo gangsterske tolpe priseljencev (libanonske, kurdske, turške, romske …), kamor nemške policijske sile skorajda nimajo vstopa oziroma lahko v primeru posredovanja postanejo tarča množice nezadovoljnežev, ki skušajo z njimi fizično obračunati.

Eno od teh problematičnih sosesk je tudi Marxloh (trenja so tudi med turškimi priseljenci, ki že dolgo živijo tukaj, in novimi priseljenci, Romi iz Romunije in Bolgarije). Merklova je na obisku v tej soseski, ki jo po propadu rudarstva pesti visoka brezposelnost, zagotovila tamkajšnjim prebivalcem, da se bo lotila tudi vprašanja varnosti in da ne sme v Nemčiji nikogar biti strah.

Marxloh in razprave o beguncih Primer Marxloha in drugih No Go Zones je v Nemčiji povezan tudi z razpravami o zadnjem begunskem valu – saj ga kot negativni primer demografskih sprememb v Nemčiji omenjajo nasprotniki neomejenega sprejemanja beguncev.