Zahodni Balkan znova v igri globalnih prioritet

Pogovori v Tirani so bili zelo odkriti. O interesih ZDA na Balkanu se je brez zadržkov razpravljalo v dobrem vzdušju. Srečanja, ki ga je gostila Yuri Kim - prva Američanka korejskih korenin, ki je zastopala ZDA kot veleposlanica -, sta se udeležila posebni odposlanec ZDA za Zahodni Balkan Gabriel Escobar in koordinator Centra za globalno sodelovanje pri zunanjem ministrstvu ZDA James P. Rubin.

Visoki predstavnik ZDA po 23 letih spet na Zahodnem Balkanu

Pred konferenco v Tirani je Rubin obiskal Podgorico, Skopje in Tirano, kjer se je srečal z vladnimi predstavniki, da bi izrazil podporo pobudam proti dezinformacijam ("fake news"), ki se mu zdijo pomembna tema. Svojo namero o vzpostavitvi sistema zoperstavljanja zlonamernim dezinformacijam v širšem prostoru je podkrepil z argumenti, da so dezinformacije danes nevarne ter da neposredno vplivajo na nacionalno varnost in demokracijo po svetu.

Spomnimo, Rubin je bil pomočnik državnega sekretarja ZDA v obdobju 1997-2000, ko je State Department vodila Madeleine Albright, prva ženska na tem položaju. V okviru administracije tedanjega predsednika Billa Clintona je zagovarjala bombardiranje Jugoslavije, nato se je zavzemala za neodvisnost Kosova. V svojem mandatu je močno okrepila vpliv ameriške politike v Bosni in Hercegovini ter na Bližnjem vzhodu, politični vpliv pa je izgubila šele v mandatu Donalda Trumpa. V politiko se je znova vrnila pri 84 letih kot predsednica odbora za obrambno politiko pri ameriškem ministrstvu za obrambo. Umrla je lani, na dan obletnice sprejetja odločitve o bombardiranju Jugoslavije.

Tako je po dolgem, 23-letnem premoru, turbulentnih časih in težkih političnih odločitvah ameriški visoki državni uradnik obiskal Zahodni Balkan ter ob obisku povedal, da "želi sodelovati z državami, ki želijo biti del evropskega sistema in uveljavljati evropska načela". Obljubil je, da bodo "ZDA poskušale narediti vse, da se odpravi onesnaževanje medijske krajine".

Srečanje je potekalo v Albaniji, udeležili pa so se ga ameriški veleposlaniki iz vseh držav Zahodnega Balkana - Severne Makedonije, Srbije, Črne gore, BiH in Kosova. Sodelovali so tudi ameriški veleposlaniki na Hrvaškem, v Grčiji in Bolgariji.

Že iz same sestave udeležencev srečanja je razvidno, kaj danes, po letu dni vojne v Ukrajini, za ZDA pomeni Zahodni Balkan in kako je v povezavi z varnostno politiko pravzaprav na novo definiran. Prav tako je bilo srečanje pomembno za regijo samo, saj je položaj ameriškega veleposlanika v državi pomembna funkcija.

1/2 Senior U.S. diplomats and Ambassadors from the region gathered in Tirana for the first-ever Regional Chiefs of Mission conference. pic.twitter.com/dMDNypbOWP

— USEmbassyTirana (@USEmbassyTirana) April 13, 2023

Pred dobrim letom, tako rekoč v prvih dneh vojne med Rusijo in Ukrajino, so se analitiki spraševali, ali so države Zahodnega Balkana naslednje, ki jih lahko doleti "ukrajinski scenarij". To je tako na Zahodu kot na Zahodnem Balkanu povzročilo nemalo nelagodja. Znano je namreč, da vpliv Rusije na države v regiji ni zanemarljiv, kar je s to konferenco potrdilo tudi močnejše angažiranje ameriške administracije. V preteklem letu so balkanske države vznemirjali tako pereča notranje- in zunanjepolitična vprašanja kot tudi pritiski za jasno opredelitev odnosov do Rusije, kar je zelo resen politični izziv. Leto dni pozneje so najtežje besede še vedno neizrečene.

Zahodni Balkan med EU, Rusijo in Kitajsko

Medtem je Evropska unija ob obletnici začetka vojne potrdila že deseti sveženj sankcij proti Rusiji, da bi pomagala Ukrajini zmagati v vojni in da bi izrazila solidarnost z ukrajinskim ljudstvom. Predvsem pa da bi Rusiji otežili financiranje agresije na svojo sosedo.

EU je doslej proti Rusiji uvedla vrsto sankcij - od zamrznitve premoženja bogatih posameznikov, suspendiranja vizumov, prepovedi bančnih transakcij, embarga na uvoz premoga in nafte po morju do prepovedi izvoza. Toda iskanje soglasja vseh članic EU za nove sankcije EU je težavno, vse težje. Posamezne države članice pogosto predlagajo milejše omejitve, da bi ohranile lastne interese.

EU pa poleg tega vse bolj pritiska na kandidatke, da sledijo tej politiki sankcij. Srbija in BiH se doslej za to nista odločili in sankcij proti Rusiji nista uvedli. Srbija se za to ni odločila predvsem zaradi svojih zgodovinskih vezi z Rusijo. Še vedno ima neposredne letalske povezave z Moskvo in Sankt Peterburgom, Beograd pa je kraj, ki je od začetka vojne gostil veliko Rusov.

Zaradi srbskega odnosa do Rusije je zapleten tudi položaj v BiH. Čeprav si bošnjaško-hrvaška Federacija BiH zavzema za jasno sledenje politiki EU in uvedbo sankcij proti Rusiji, je druga entiteta, Republika Srbska, ostro proti in vztraja pri nevtralni drži.

Svoj lonček k zahtevnemu položaju na Zahodnem Balkanu pa je pristavila tudi Kitajska. V zadnjih letih je močno povečala svojo gospodarsko in politično prisotnost v regiji.

Taki gospodarski velesili ta regija ne ponuja nič posebnega, v njihovih dolgoročnih načrtih pa ima vendarle pomembno vlogo. Peking si je za eno od prioritet postavil prenos znanja in tehnologij, zato vlagajo v podjetja, ki se ukvarjajo z visoko tehnologijo in razvojem. Med najbolj vidnimi pa je tudi zanimanje za znanstveno raziskovanje.

Države Zahodnega Balkana v sodelovanju s Kitajsko vidijo predvsem možnosti, da na lahek način pridejo do zelo veliko denarja. Sicer v obliki posojil. Kitajska infrastrukturna podjetja pa zagotavljajo hitro izvedbo infrastrukturnih del po najboljši ceni, tako da je sodelovanje s Kitajsko politično takoj vidno. Lep primer je gradnja sodobne hitre železniške povezave med Srbijo in Madžarsko, kjer bodo vlaki lahko vozili s hitrostjo do 200 kilometrov na uro. Pri izpeljavi tega projekta sta sodelovali Kitajska in Rusija.

Fotografija je iz aprila 2020, sredi pandemije covid-19, ko so se v Srbiji javno zahvaljevali "bratu", kitajskemu predsedniku Ši Džinpingu, za vso pomoč. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko Dolgoročne posledice takšnega sodelovanja se na Zahodnem Balkanu premalo analizirajo. Pozitivni rezultati, ki jih tovrstni projekti prinašajo, so v vsakdanjem življenju ekonomsko trpinčenih državljanov neizmerljivi. Prav to pa odpira prostor kitajskemu prodoru na Balkan, ki je v porastu. Poudarek pa je na kibernetski varnosti in inovacijah.

V nasprotju s Kitajsko je Rusija v tej regiji zgodovinsko, kulturološko in politično prisotna že stoletja. Zgodovina je odnose med balkanskimi državami in Rusijo naredila neomajne in prijateljske, zelo močan pa je tudi gospodarski vpliv, ki se odraža predvsem na področju energetike.

Rusija že leta izkorišča toplo-hladne odnose med državami Zahodnega Balkana in EU ter vse bolj krepi svojo prisotnost. Če se bodo začela odpirati stara vprašanja, kot je na primer članstvo Črne gore v Natu, Rusija zdaj tega zagotovo ne bo pasivno opazovala.

Na zborovanjih v Srbiji je poleg srbske pogosto videti tudi ruske zastave. Fotografija je nastala na februarskem protestu proti francosko-nemškemu predlogu za rešitev vprašanja Kosova. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko Rusija in Kitajska na Zahodnem Balkanu nista videti kot tekmici. A obenem tudi nista ponudili nobene skupne pobude, ki bi izboljšala življenja ljudi. Previdno sodelujeta pri projektih, ki so pomembni predvsem za oblast.

Prisotnost obeh sil in njune politike se v regiji običajno krepi predvsem v težkih razmerah - kot je bil na primer prihod kitajskih zdravnikov in medicinskega osebja v Beograd v času pandemije covid-19. Medtem ko se je EU ukvarjala z lastnimi problemi, sta Rusija in Kitajska pri ljudeh ustvarjali občutek varnosti.

Narodi držav Zahodnega Balkana so zgodovinsko gledano navajeni povezovanja in vsako zavračanje ali ignoranca je zanje še posebej težka. Obe sili povsem legitimno igrata ravno na to karto, pri čemer Kitajska daje vtis, da ji bolj ustrezata stabilnost regije in razvoj.

Moskva ni nikoli postavljala težkih vprašanj in pogojev. V javnosti je bila prepoznana kot nekdo, ki "ponuja rešitve in prijateljstvo". Po drugi strani je delu javnosti jasno, da mora priti do reform, da je treba zatreti korupcijo in sivo ekonomijo. V tem pa kot partnerja vidijo zgolj Bruselj in vztrajanje pri načelih pravne države, človekovih pravicah, demokraciji in izgradnji partnerskih odnosov.  

Številke kažejo, da so balkanske države močno povezane z EU. Natančneje pri finančni podpori, ki na primer v Bosni in Hercegovini predstavlja kar osem odstotkov bruto domačega proizvoda. EU je največji donator v regiji. Tudi ko govorimo o težkih razmerah, v obdobju pandemije covid-19, je največja pomoč Srbiji prišla iz EU, ne iz Kitajske, kot se je večkrat želelo predstaviti v javnosti.

Obdobje od začetka vojne v Ukrajini zahteva nov premislek in absolutno močnejšo angažiranost EU na Zahodnem Balkanu, vendar ne le z ekonomsko podporo in pomočjo, temveč predvsem z oblikovanjem vsebinskih politik za ohranitev regije pod okriljem Unije.

Leto dni kasneje najtežjih odločitev še kar ni

Optimistična napoved je, da bi lahko vojna v Ukrajini pospešila pristopna pogajanja z EU in da bi se prav zdaj razmere na Zahodnem Balkanu lahko stabilizirale ter vzpostavil mir, ki bi zagotovil dolgo pričakovani razvoj. Čeprav se na prvi pogled ne zdi tako, države v regiji dejansko rešujejo svoja pereča vprašanja in prestajajo krize brez kolapsa. Nerazrešeno pa ostaja vprašanje, ki je v zadnjem letu postalo zelo aktualno, in sicer vprašanje uradnega priznanja Kosova.

Lahko bi rekli, da je status Kosova formalno gledano edino odprto vprašanje na Zahodnem Balkanu. Sicer tudi v BiH ni konsenza med tremi konstitutivnimi narodi glede značaja ustave, vendar jo vsaj vsi formalno priznavajo in se nanjo sklicujejo ter druge obtožujejo, da jo kršijo. Bošnjaki jo berejo unitaristično in centralistično, Srbi konfederalistično, če ne že separatistično, Hrvati pa federalistično, ker nimajo boljše alternative (niso večina v nobeni entiteti in tudi ne v državi). V Črni gori obstajajo globoke delitve glede identitete države, a vsaj vsi sprejemajo ustavo in institucije.

V primeru Kosova in Srbije pa je svet dobesedno razdeljen – približno polovica članic Združenih narodov priznava Kosovo kot neodvisno državo, prav toliko članic pa ga zavestno ne priznava, ob zavedanju, da to odpira potencialne konflikte in nova žarišča. Edino, kar vsi priznavajo, so resolucija Varnostnega sveta ZN 1244, vojaško-tehnični sporazum iz Kumanova (oba iz leta 1999) in bruseljski sporazum iz leta 2013, ki se nanaša na dokumente iz leta 1999 (z uporabo "asteriska"/*).

Napis v Kosovski Mitrovici, ki pravi, da je Kosovo srbsko, Krim pa ruski. Fotografija je sicer iz leta 2016, kaže pa na veliko povezanost srbskih in ruskih interesov. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko Razkošje nedefiniranega stanja, ki je na videz ustrezalo vsem, je po ruski invaziji na Ukrajino izginilo. Francosko-nemški načrt (oziroma bruseljsko-ohridski sporazum) za normalizacijo odnosov med Srbijo in Kosovom iz letošnjega leta sicer ne predstavlja končne ureditve odnosov. Obe strani zgolj spodbuja k iskanju konsenza, ki bi potem zanju postal pravno zavezujoč. Za zdaj je konkretiziran izključno glede razglasitve pogrešanih oseb, kar načeloma ustreza obema stranema.

Vojna v Ukrajini je prav tako okrepila zunanjepolitično držo Turčije, ki je balkanska država, dodatno pa zapletla položaj BiH oziroma odnos z Bošnjaki, kar do neke mere vpliva na prerazporeditev političnega vpliva na Zahodnem Balkanu.

Precej težja vprašanja šele prihajajo na dnevni red. Povezana so z notranjimi odnosi na političnem prizorišču tako Srbije kot Kosova, pa tudi z dinamiko tamkajšnjih volitev.

V Srbiji naj bi volitve potekale konec letošnjega leta. Zdaj pa se nekako zdi, da to s pravnega vidika ni izvedljivo. V Srbiji se namreč spomladi 2024 obetajo redne lokalne volitve za večino samoupravnih lokalnih skupnosti (razen beograjske in še nekaj drugih) ter za skupščino Vojvodine, vendar je Vučić obljubil, da bo v Beogradu izvedel predčasne volitve, če bo opozicija vztrajala pri tem.

Večina opozicije mu očita, da bo to obljubo prelomil, ker zaradi sprejetja francosko-nemškega načrta izgublja priljubljenost. Razlog za prelom obljube pa bi lahko bile tudi afere beograjskega župana Aleksandra Šapića. Opozicija sicer zahteva tudi razpis predčasnih parlamentarnih volitev. Že zdaj je jasno, da bo koalicija pod vodstvom Vučića verjetno izgubila vsaj pet ali šest beograjskih občin, morda tudi Novi Sad, drugo največje mesto v Srbiji, in eno občino v Nišu, mogoča pa so tudi druga presenečenja v preostalem delu države.

Glede perečega vprašanja Kosova je opozicija v Srbiji razdeljena. Stališča so diametralno nasprotna. Nekateri so za izvajanje in izboljšanje odnosov, drugi menijo, da je priznanje Kosova izdaja. Če se bo opozicija zmožna posvečati lokalnim temam, lahko na lokalnih volitvah veliko pridobi.

"Ni predaje!" Vprašanje neodvisnosti Kosova je za Srbe eno glavnih nacionalnih vprašanj in tudi eno glavnih gonil političnih napetosti v regiji. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko Ne gre pa zanemariti dejstva, da je vprašanje Kosova najpomembnejše politično vprašanje, ki se mu noben politik ali človek blizu politike ne more izogniti. Predvsem letos se od vseh zahteva jasno stališče do kosovskega vprašanja, zato se bo v predvolilni tekmi težko osredotočati le na teme, ki neposredno zadevajo ljudi. Prav zaradi vprašanja Kosova bo verjetno razprava o tem, kako dobro in zdravo lokalno politiko pokazati na državni ravni, tokrat umanjkala.

Načrt od Srbije ne zahteva, da bi Kosovo priznala kot neodvisno državo (ne predvideva izjave o priznanju, obveščanja drugih držav in mednarodnih organizacij o njenem sprejetju, izmenjave veleposlanikov ...). Predpostavlja "le", da Srbija ne nasprotuje vstopu Kosova v mednarodne organizacije. Pri tem je članstvo Kosova v mednarodnih organizacijah še najmanj odvisno od Srbije, ki se lahko glasovanja preprosto vzdrži ali pa sploh ne glasuje. Bolj je odvisno od razmerja med velikimi silami in drugimi članicami ZN ter drugih organizacij, ki so povezane v različne bloke.

Vsekakor pa bo Vučić poskušal kosovsko vprašanje čim bolj prenesti na lokalne volitve v Srbiji in druge, če bodo, da bi preprečil operativno združevanje opozicije. Strnjevanje sil je sicer že dosegel na nedeljskih volitvah v štirih večinsko srbskih občinah na severu Kosova, ki so jih kosovski Srbi bojkotirali. Udeležba je bila nekaj več kot triodstotna in jasno je, da se razkol med Srbi in Albanci na Kosovu le še povečuje, to pa seveda koristi tistim političnim silam, ki tako stanje podpirajo.

Na Kosovu bodo redne parlamentarne in lokalne volitve šele leta 2025. Če bo Kurtiju uspelo ohraniti enotnost stranke Samoodločba, ki ima v skupščini absolutno večino, izrednih volitev ne bo.

Čeprav se nekateri njegovi poslanci ne strinjajo s sprejetjem francosko-nemškega načrta, ga podpirata Ramush Haradinaj in njegova Zveza za prihodnost Kosova (AAK). Načrtu ostro nasprotuje Demokratska stranka Kosova, katere voditelju Hashimu Thaciju sodijo zaradi vojnih zločinov in nima več česa izgubiti. Demokratična zveza Kosova (LDK) je zmerna stranka, ki sprejetju načrta načelno ne nasprotuje. V zvezi s tem problematizira le Kurtijevo (ne)doslednost glede na njegova prejšnja radikalna in brezkompromisna stališča.

Vsekakor je za Kosovo najbolj sporna določba o ustanovitvi Zveze občin z večinsko srbskim prebivalstvom, za katero so mnogi mnenja, da bo "nova Republika Srbska", čeprav o njenih pristojnostih in strukturi dogovor še ni dosežen. Evropski in ameriški mediatorji v dialogu so le občasno in na splošno omenjali različne modele te samouprave, ne da bi kakšnega konkretizirali.

V prihodnjem letu je načeloma težko pričakovati, da bo Vučiću in Kurtiju kdo prevzel vsaj del odgovornosti za pogajanja med Beogradom in Prištino. Njun položaj znotraj nacionalne politike je nesporen. Podobno, kot je nesporna oblast Milorada Dodika v Republiki Srbski v BiH.

Vsekakor nič ne kaže, da bi se lahko v Srbiji ali na Kosovu zgodili premiki, kakršni so se zgodili v bošnjaškem delu Federacije BiH, kjer je več desetletij dolgo vladavino SDA Bakirja Izetbegovića zamenjala prevlada "Osmerice". Gre za koalicijo strank, med katerimi je treba kot politično novost izpostaviti stranko Narod in pravica ministra za zunanje zadeve Elmedina Konakovića.

Še najmanj pa je v Beogradu ali Prištini verjetna sprememba, kakršna se je zgodila v Črni gori, kjer so večdesetletno vladavino Mila Đukanovića in njegove DPS zamenjali nalet gibanja Evropa zdaj in novi predsednik Jakov Milatović ter druge stranke. V nasprotju z Đukanovićem, čigar glavna tema je bila velikosrbska agresija, so državljanom ponudili konkreten program razvoja države, katerega poudarek je na zdravi ekonomski politiki in boju proti korupciji. Pričakovati je, da bo gibanje Evropa zdaj na junijskih volitvah utrdilo vodilni položaj in dobilo strokovno vlado.

Srbski predsednik Aleksandar Vučić krmari med Scilo in Karibdo - med EU ter Rusijo in Kitajsko. Foto: Guliverimage/Vladimir Fedorenko Koordinator Rubin se je na konferenci ameriških veleposlanikov za Zahodni Balkan dotaknil vprašanja Beograda in Prištine ter pozdravil "sporazume, za katere si prizadeva EU, pomaga Kosovu in Srbiji pri normalizaciji odnosov ter napredku, da bi obe državi lahko postali del evropskih institucij". Zelo diplomatsko je poudaril, da mora biti rešitev "sprejemljiva tako za Kosovo kot za Srbijo", da morajo "voditelji sprejeti težke odločitve in kreniti k normalizaciji," ter izrazil prepričanje, da je "danes to mogoče".

Zahodni Balkan velja za neločljiv del evropske varnosti

Zanimiva je koordinatorjeva retorika. Še bolj zanimivo je, da ZDA po 23 letih z organizacijo zelo pomembnega političnega dogodka, na katerem so sodelovali visoki uradniki, ponovno kaže interes za Zahodni Balkan.

Jasno je, da ameriško administracijo najbolj zanima Kosovo, predvsem zaradi formalnopravnega precedensa enostranske razglasitve neodvisnosti leta 2008. Srbija jo zanima zgolj posledično, tudi zaradi odločitve o bombardiranju, ki je bila sprejeta brez odobritve Varnostnega sveta ZN.

Danes vojna v Ukrajini aktualizira formalnost teh odločitev. Namera ZDA je zelo jasna. Spodbuditi želijo novo, koherentno regionalno politiko. Obstajajo jasni znaki, da bi Srbija morala sprejeti francosko-nemški načrt, kar bo vodilo v uravnotežene odnose. To zagotovo pomeni, da se bodo nekaterim srbskim interesom odprla vrata, do zdaj pa ni bilo tako.

Po letu dni vojne v Ukrajini obstaja ogromna želja, da bi Zahodni Balkan videli kot celoto, ki predstavlja neločljivi del evropske varnosti, in ne kot neki pozabljen del Evrope, ki nikoli ne bo del EU. ZDA so s tem dogodkom pokazale več, kot se zdi na prvi pogled. Sporočajo, da postajajo oziroma ostajajo dominanten dejavnik v balkanski politiki, a tokrat v povezavi z vojno v Ukrajini in novo agendo.

Tijana Arih je diplomirana ekonomistka in filozofinja. Dela na področju družboslovja, političnega svetovanja in političnih raziskav. Je avtorica raziskovalne metode Poli Pop in želi spodbuditi čim več mislečih, etičnih in motiviranih oseb, da se aktivno vključijo v državljansko in politično življenje. Foto: Osebni arhiv