Nedelja, 30. 4. 2017, 16.57
7 let, 1 mesec
Vse boleče skrivnosti Marine Le Pen
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,20
4
Kot dekletce je preživela bombni napad, v šoli so jo sošolci zaradi očeta ustrahovali, ko je bila najstnica, jo je zapustila mama. To je zgodba o Marine Le Pen.
Marine Le Pen oziroma Marion Anne Perrine Le Pen, kot je njeno pravo ime, se je rodila 5. avgusta 1968 v pariškem predmestju Neuilly-sur-Seine. Je najmlajša od treh sester Le Pen.
- Kdo sploh je Emmanuel Macron?
- Zakaj se bo v Franciji odločalo tudi o usodi Slovenije
- To so volitve, ki lahko pokopljejo Evropsko unijo
- Je zaradi Wildersovega poraza konec upanja za Le Penovo?
Bombni napad na Le Penove
Njen oče Jean-Marie Le Pen je leta 1972 ustanovil radikalno desno Nacionalno fronto in si zaradi političnih stališč nabral veliko sovražnikov. Ti so ponoči 2. novembra 1976, ko je družina spala, odvrgli ali podtaknili eksploziv na stopnišče njihove pariške hiše.
Eksplozija je naredila precej gmotne škode, a k sreči ni bil nihče poškodovan. Kdo je to storil, se ne ve, saj policija storilcev ni nikoli našla. Za osemletno Marine je bil ta dogodek velik šok. Kot piše ameriška spletna stran Bloomberg, je bil to začetek njene politične ozaveščenosti in poglobitve stikov z očetom.
Jean-Marie Le Pen (na fotografiji iz leta 1993) se je rodil leta 1928 v Bretoniji. Oče je umrl med drugo svetovno vojno leta 1942, zato je bil sirota. Leta 1944 se je hotel kot 16-letnik vključiti v francosko odporniško gibanje, a so ga zaradi mladosti zavrnili. Pozneje je bil v francoski vojski pripadnik padalskih enot. V 70. letih je poleg francoskega nacionalizma in nasprotovanja priseljevanju zagovarjal tudi gospodarski liberalizem (nizki davki, debirokratizacija, odprava socialne države, konec vmešavanja države v gospodarstvo ...), a je v poznejših desetletjih postal zagovornik protekcionizma in velike vloge države.
Selitev v podeželski dvorec
"Ko sem se še igrala s punčkami, sem se zavedla zase grozljive in nerazumljive stvari: moj oče ni bil obravnavan tako kot drugi ljudje in tudi mi (družina Le Pen, op. p.) nismo bili obravnavani tako kot drugi," je zapisala leta 2006 v svoji avtobiografiji.
Po bombnem napadu se je družina Le Pen iz Pariza preselila v podeželski dvorec Montretout, ki ga je Le Penovim v svoji oporoki zapustil bogat podpornik Nacionalne fronte Hubert Lambert. Tu je Marine z očetom živela skoraj štiri desetletja.
Mama zbežala z ljubimcem
V mladosti so Marine ter njeni sestri Yann in Marie-Caroline veliko časa preživele same, saj so starši pogosto odhajali zdoma: se zabavali, jadrali in seveda veliko časa potovali po Franciji v obdobju volilnih kampanj.
A zakon med Jean-Mariejem Le Penom in njegovo ženo Pierrette se je skrhal. Desetega oktobra 1984 je Pierette zapustila moža in svoje tri hčerke in odšla z ljubimcem. Travmatičen dogodek za Marine, ki kar 15 let ni imela stikov s svojo mamo.
Od leta 1992 do 1998 je bila Marine Le Pen odvetnica. Med drugim je marca 1995 na sodišču branila člana Nacionalne fronte, ki sta se stepla s političnimi nasprotniki. Eden od aretiranih članov nacionalne fronte je bil tudi Samuel Marechal, oče zdajšnje poslanke Nacionalne fronte v francoskem parlamentu Marion Marechal-Le Pen.
Gole fotografije njene mame
V obdobju bolečega ločitvenega postopka se je njena mama celo fotografirala gola za francosko izdajo Playboya. Ta bolečina je sestre Le Pen zelo povezala in vezi med njimi so še vedno zelo trdne.
"Ta osebna tragedija in ustrahovanje, ki ga je morala trpeti v šoli, ker je bila Le Penova hčerka, sta v družini ustvarila občutek: mi proti vsemu svetu. In ta občutek še vedno ima," je prepričan Jean-Francois Touze, nekdanji tesni sodelavec Jean-Marieja Le Pena.
Marine Le Pen in Louis Aliot.
Marine Le Pen je bila do zdaj poročena dvakrat. Njen prvi mož je bil Franck Chauffroy. Poročena sta bila od leta 1995 do leta 2000. Z njim ima Marine tri otroke: Jehanne, Louisa in Mathilde.
Med letoma 2002 in 2006 je bila poročena z Ericom Lorio. Od leta 2009 Marine živi v zunajzakonski skupnosti z Louisom Aliotom, ta je delno judovskega rodu. Vsi trije moški njenega življenja so funkcionarji Nacionalne frotne. Aliot je trenutno podpredsednik stranke.
Sanjala, da bo policistka, a postala odvetnica
Ko je bila otrok, je Marine želela postati policistka. Pozneje je šla na pravno fakulteto, leta 1991 diplomirala in se nato leta 1992 še specializirala za kazensko pravo. Od leta 1992 do 1998 je delala kot odvetnica v odvetniški pisarni prijatelja njenega očeta.
Večinoma je na sodišču branila strankine člane in pripadnike nacionalno usmerjenih krogov. V stranko se je včlanila že leta 1986, a šele leta 1998, ko je zapustila odvetniške vode, se je popolnoma usmerila v politično kariero.
Marine Le Pen in njena nečakinja Marion Marechal-Le Pen. 27-letna Marion je ena od dveh poslancev Nacionalne fronte v francoskem parlamentu. S teto je zelo povezana, ne nazadnje so ji dali tudi ime po njej, a se glede nekaterih političnih stališčih zelo razlikujeta. Marine, ki ima svoj volilni okraj na nekdaj močnem industrijskem in delavskem severu Francije, je zagovornica protekcionizma in močne vloge države v gospodarstvu, Marion, ki zastopa bogato Provanso, pa je velika zagovornica tržnega gospodarstva in gospodarskega liberalizma.
Politična kariera
Leta 1998 je prvič zmagala na volitvah, in sicer na lokalnih volitvah za članico regionalnega sveta regije Nord-Pas-de-Calais, nekdaj industrijsko močne, zdaj osiromašene pokrajine ob meji z Belgijo.
Njen medijski preboj se je zgodil spomladi 2002, 21. aprila se je namreč njenemu očetu uspelo prvič prebiti v drugi krog francoskih predsedniških volitev.
Mediji postali pozorni na svetlolasko Marine
V drugem krogu je sicer pogorel, saj je konservativec Jacques Chirac dobil kar 82,2 odstotka glasov, Le Pen pa le 17,8 odstotka, nekaj več kot v presenetljivem prvem krogu.
Mediji so ob Le Penu postali pozorni tudi na njegovo svetlolaso hčerko Marine, ki je v televizijskih debatah branila svojega očeta in stranko pred očitki o fašizmu.
Marine Le Pen ter njen svetovalec in strankin strateg Florian Philippot. Na fotografiji iz novembra 2015, nekaj dni po pariških krvavih pokolih, ki so jih zagrešili islamski skrajneži.
Marinina politična ljubezen na prvi pogled
Trinajstega maja 2009 je na predlog skupnega prijatelja šla na večerjo s Florianom Philippotom, takrat 27-letnim diplomirancem elitne Šole za državne upravo - Ecole nationale d'administration (ENA), ki velja za valilnico kadrov francoske državne uprave in kjer se je med drugim izobraževal tudi Emmanuel Macron.
Najprej Marine ni hotela na večerjo s Philippotom, nato pa je njuno srečanje opisala kot politično ljubezen na prvi pogled. Philippot je postal njen svetovalec, ki ji je pozneje pomagal pri poliranju podobe Nacionalne fronte v javnosti.
Marine se je z očetovim blagoslovom zavihtela na čelo stranke
Leta 2011 je Marine, ki je bila od leta 2003 podpredsednica stranke, s privolitvijo očeta zanesljivo zmagala na volitvah za predsednico Nacionalne fronte.
Nato se je začela vse bolj politično oddaljevati od svojega očeta. Pod Philipottovim vplivom sta namesto nacionalizma in rase v jedro strankinega programa prišli besedi suverenost in identiteta.
Z očetom sta bila dolga leta zelo tesno osebno in strankarsko povezana, leta 2015 pa ga je vrgla iz stranke, ki jo je postavil na noge.
Kako polepšati podobo Nacionalne fronte v javnosti
Začela se je de-demonizacija Nacionalne fronte, ki je postajala vse bolj privlačna za bolj sredinske, zmerne volivce. A potreben je bil tudi dokončen političen prelom z njenim očetom, ki je v javnih nastopih še vedno dvigal prah in označeval plinske celice v Auschwitzu za "detajl druge svetovne vojne".
20. avgusta 2015 je tako Marine očeta izključila iz stranke, ki jo je ustanovil. "To je bil najbolj težaven trenutek v mojem življenju poleg porodov," je pozneje povedala. Zdaj oba, oče in Marine, pravita, da nimata več stikov.
Lahko 7.maja preseneti?
Marine, ki je dan po prvem krogu volitev odstopila kot predsednica Nacionalne fronte, 7. maja čaka drugi krog francoskih predsedniških volitev. Javnomnenjske ankete ji za zdaj napovedujejo zanesljiv poraz. Dobila naj bi okoli 40 odstotkov glasov, njen tekmec Emmanuel Macron pa 60 odstotkov. A, kot vedno, presenečenja, ki bi zatresel EU in evroobmočje, ni mogoče popolnoma izključiti.
Kaj se bo zgodilo, če bo Marine Le Pen anketam navkljub 7. maja zmagala? Glede na to, da zagovarja izstop Francije iz evroobmočja in napoveduje razpis referenduma o izstopu Francije iz EU, se bodo politična razmerja v Evropi zelo spremenila. Ker Marine zagovarja odpravo sankcij proti Rusiji, se bodo v Kremlju razveselili, če ji bo uspel vstop v Elizejsko palačo.
Pred volitvami se mora Marine Le Pen tako kot konservativec Francois Fillon otepati očitkov o korupciji. Marine Le Pen naj bi vzpostavila sistem fiktivnih zaposlitev z navideznimi pogodbami o zaposlitvi asistentov v Evropskem parlamentu, s katerim naj bi evropske institucije oškodovala za skoraj pet milijonov evrov. Le Penova naj bi namreč denar, namenjen asistentom v Evropskem parlamentu, v resnici uporabljala za plače sodelavcev Nacionalne fronte, ki so delali za stranko v Franciji.
Dvokrožni večinski sistem škoduje Nacionalni fronti
Finance so velika težava Le Penove Nacionalne fronte v primerjavi z drugimi francoskimi strankami. Poglejmo, zakaj. Razlog tiči v dejstvu, da so v Franciji stranki priprte številne denarne pipice. V Franciji imajo namreč na parlamentarnih volitvah dvokrožni večinski sistem.
V drugem krogu vsi proti kandidatu Nacionalne fronte
Ker se v drugem krogu v tisti volilni enoti, kjer je kandidat tudi član Nacionalne fronte, levica, liberalci in konservativna desnica združijo proti Nacionalni fronti, je na koncu izkupiček Nacionalne fronte zelo pičel. Na zadnjih parlamentarnih volitvah leta 2012 je tako Nacionalna fronta v prvem krogu dobila več kot 13 odstotkov glasov in postala tretja najmočnejša stranka po zbranih glasovih (tako imenovani popular vote), a po drugem krogu je v 577-članskem parlamentu dobila le dva poslanca.
Če bi bile v Franciji volitve po proporcionalnem sistemu ...
Kar je še vedno uspeh v primerjavi z volitvami leta 2007, ko Nacionalna fronta ni dobila niti enega poslanca. Za primerjavo: leta 1986, ko je imela Francija parlamentarne volitve po proporcionalnem sistemu, je Nacionalna fronta s slabimi desetimi odstotki dobila 35 sedežev v 573-članskem parlamentu.
Malo poslancev, malo denarja
Ker ima zelo malo poslancev v francoskem parlamentu, ima zato na razpolago tudi manj sredstev. Za razliko do Evropskega parlamenta, kjer se voli po proporcionalnem sistemu in ima Nacionalna fronta 22 poslancev od skupno 74 francoskih. Nacionalna fronta ima poleg tega težave tudi pri najemanju posojil za financiranje kampanje pri francoskih oziroma zahodnih bankah, zato jih najema pri ruskih bankah. Kar seveda samo krepi povezave med Nacionalno fronto in Putinovo Rusijo.
4