Četrtek, 30. 1. 2014, 15.06
8 let, 7 mesecev
Volkovi z Wall Streeta, ki rešujejo Slovenijo
Minister za finance Uroš Čufer je bil prejšnji teden s sodelavci v ZDA, kjer je imel niz srečanj z vlagatelji na t. i. roadshowu. Ta teden pa se je srečal z vlagatelji v Londonu, drugem najpomembnejšem finančnem središču na svetu za ameriškim Wall Streetom.
Tudi glede številk se pojavljajo različne informacije: od izdaje obveznic v višini treh milijard ameriških dolarjev (2,19 milijarde evrov) oziroma, kot so pred dnevi pisale Finance, evrskih obveznic v višini 3,5 milijarde evrov – v različnih ročnostih, v igri naj bi bila tudi 30-letna obveznica.
Slovenija je zadnjič izdala obveznice novembra lani, in sicer triletne v višini 1,5 milijarde evrov z obrestno mero 4,7 odstotka. Kupec slovenskih obveznic v tej zaprti izdaji do danes ni bil javno objavljen. Nemški Die Welt pa kot kupca navaja ameriški sklad BlackRock, pa tudi BlueBay Asset Management in berlinsko Landesbank.
Prve dolarske obveznice po letu 1996 pa je Slovenija izdala oktobra 2012, v času druge Janševe vlade. Tedaj je izdala desetletne državne obveznice v vrednosti 2,25 milijarde ameriških dolarjev, in sicer po 5,5-odstotni obrestni meri.
Kdo vse pa kupuje slovenske obveznice? Po podatkih finančnega ministrstva je bilo 85 odstotkov kupcev dolarskih obveznic oktobra 2012 upraviteljev premoženja oziroma skladov, po pet odstotkov banke, zavarovalnice in pokojninski skladi ter pet odstotkov drugih vlagateljev. Zemljepisno gledano je 72 odstotkov kupcev prihajalo iz ZDA, 12 odstotkov iz Velike Britanije.
67 odstotkov kupcev desetletnih obveznic je bilo iz ZDA, 21 odstotkov iz Velike Britanije, pet odstotkov iz Francije. 91 odstotkov kupcev je upraviteljev premoženja, pet odstotkov so centralne banke, odstotek zavarovalnice, trije odstotki drugi. Vsega skupaj je desetletno obveznico kupilo 342 vlagateljev. Nakup slovenskih obveznic so že aprila v medijih napovedali tudi znani skladi oziroma upravljavci premoženja, kot sta že omenjeni britanski BlueBay Asset Management, ki upravlja premoženje v vrednosti 34 milijard evrov (od leta 2010 je BlueBay v lasti Royal Bank of Canada, ki ima sedež v Torontu), in ameriški Goldman Sachs Asset Management, ki je del Goldman Sachs Group.
Večina največjih upravljavcev premoženja sicer prihaja z Wall Streeta in londonskega Cityja in je del finančnega sveta, ki ima v kar precejšnjem delu javnosti dokaj slab sloves (spomnimo se le na zagovornike gibanja Okupirajmo Wall Street).
Podobno neprizanesljiv do borznikov je tudi najnovejši film Martina Scorseseja Volk z Wall Streeta (The Wolf of Wall Street). Sicer je nasploh značilno, da se za finančnike z Wall Streeta v medijih in javnosti pogosto uporablja oznake iz živalskega sveta: od plenilcev (na primer knjiga Connie Bruck The Predator's Ball, sl. Ples plenilcev) do morskih psov (Wall Street Sharks).
Mediji so dokaj neizprosni tudi do prvega moža sklada BlackRock Laurencea Douglasa Finka, ki naj bi bil skrivnostni oktobrski kupec slovenskih obveznic. Kot piše nemški tednik Focus, je Fink, ki je skoraj popolnoma neznan širši javnosti, v zadnjem času postal najmočnejši človek na svetu.
BlackRock je tudi največji posamični delničar v devetih nemških delniških podjetjih, med njimi v kemičnem koncernu BASF, avtomobilskem proizvajalcu Daimler, letalskem prevozniku Lufthansa in v Deutsche Bank. Prav tako je delničar nekaterih nemških stanovanjskih podjetij, ki na jezo stanovalcev ne obnavljajo stanovanj, da tako ostaja več denarja za delničarje.
Politiki in gospodarstveniki po vsem svetu plešejo tako, kot Larry Fink žvižga, trdi Focus, ki se sklicuje na dokumentarec nemške javne televizije ARD Zgodba: Denar vlada svetu (Die Story: Geld regiert die Welt). Ta dokumentarec prikaže, kako v senci, ko je vsa pozornost javnosti usmerjena na banke, nastaja nov finančni kolos, ki je brez nadzora.
BlackRock je med drugim več kot 16 milijard ameriških dolarjev (11,7 milijarde evrov) vložil v industrijo dronov, tj. brezpilotnih letal. Vlaga tudi v ameriško biotehnološko korporacijo Monsanto, ki je proizvajalec genetsko spremenjenih semen, in v podjetja, ki izsekavajo indonezijski deževni pragozd, da bi tam pridelovali palmino olje in druge monokulture. Tudi Goldman Sachs Group, ki jo vodi Lloyd Blankfein, nima preveč dobre podobe v javnosti, zlasti v tistem delu, ki ni naklonjena kapitalizmu oziroma neoliberalizmu. Francosko-nemška televizija Arte je tako pred leti o Goldman Sachsu posnela dokumentarec Goldman Sachs – banka, ki vlada svetu (Goldman Sachs – La banque qui dirige le monde).
Med drugim je bil nekdanji uslužbenec te banke, ki ne vlada več svetu, saj je zdaj z "le" 685 milijardami evrov premoženja precej manjša od BlackRocka, tudi Mario Draghi, guverner Evropske centralne banke. Draghi pa je sicer tudi dober znanec Larryja Finka.
Še najboljši sloves v javnosti med temi skladi in bankami ima verjetno Royal Bank of Canada (RBC) ki si je v času ameriškega nepremičninskega mehurčka izognil trgovanju s hipotekarnimi obveznicami na sekundarnem hipotekarnem trgu.
Kot zanimivost: V RBC-jevih poslovnih prostorih na Spodnjem Manhattnu je Stone leta 2010 posnel nadaljevanje zgodbe razvpitega Gordana Gekka, izmišljenega filmskega junaka, ki je delno nastal na podlagi življenja resničnega kralja visoko tveganih (junk) obveznic Michaela Milkena iz osemdesetih let prejšnjega stoletja z naslovom Wall Street: Denar nikoli ne spi (Wall Street: Money Never Sleeps).