Ponedeljek, 21. 4. 2025, 10.07
1 ura, 44 minut
Biografija – življenje in delo prvega latinskoameriškega papeža
Umrl je papež Frančišek. Znano je že, kdaj ga bodo pokopali. #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
8,26
V starosti 88 let je umrl papež Frančišek. "Zjutraj ob 7.35 se je rimski škof Frančišek vrnil domov k Očetu," je v izjavi dejal kardinal Kevin Farrell. Frančišek je umrl dan po tem, ko se je na velikonočno nedeljo pojavil na Trgu svetega Petra. Pogreb papeža Frančiška bo v devetih dneh, konklave za izvolitev njegovega naslednika pa v enem mesecu, so sporočili iz Vatikana.
Povezane novice:
Papež Frančišek je umrl – kaj sledi in kdo bi ga lahko nasledil?
Pogreb papeža Frančiška bo v devetih dneh, konklave v enem mesecu #video
Ob papeževi smrti Cerkev brez vodstva
Iz Slovenije in sveta se vrstijo odzivi na vest o smrti papeža
Papež Frančišek je imel rad šport, predvsem nogomet
Jorge Mario Bergoglio je položaj naslednika apostola Petra kot 266. po vrsti sicer zasedel pred skoraj natanko dvanajstimi leti, potem ko je njegov predhodnik Benedikt XVI. odstopil. Nadel si je ime po Frančišku Asiškem. Bil je prvi papež iz Latinske Amerike in s tem tudi prvi neevropski papež v novem veku.
Jorge Mario Bergoglio se je rodil 17. decembra 1936 v Buenos Airesu v Argentini v delavsko družino priseljencev z italijanskimi koreninami. Njegov oče Mario Jose (rojen v italijanskem Torinu) je bil železničar, njegova mama Regina Maria (rojena Sivori) pa je opravljala delo gospodinje.
Najstarejši v družini petih otrok je Jorge Bergoglio svoje otroštvo ob dveh bratih in dveh sestrah preživel v Buenos Airesu v soseski Flores. Živa je le še njegova mlajša sestra Maria Elena.
Prav zaradi hude bolezni, pljučnice, je začel razmišljati o duhovniškem poklicu.
Pri 21 letih je zbolel za hudo pljučnico, zaradi katere so mu odstranili del desnega pljučnega krila. To ga je spodbudilo, da je začel razmišljati o duhovniškem poklicu.
Jezuit za vedno
Sprva sicer ni nameraval postati duhovnik. Najprej je namreč diplomiral s področja kemijske tehnologije in kratek čas tudi delal v živilskopredelovalni industriji.
Veljal je tudi za strastnega ljubitelja nogometa. Še posebej močno je navijal za klub San Lorenzo de Almagro in seveda za argentinsko nogometno reprezentanco, v času pontifikata pa je sprejel nogometaše številnih svetovno znanih klubov, med drugim italijanskega Juventusa in nemškega Bayern Münchna. Bil je dober kuhar, velik ljubitelj opere, grških klasikov ter Shakespeara in Dostojevskega, zelo rad pa je imel tudi tango.
Za talar se je odločil po hudi pljučnici, ki jo je prebolel v mladosti. Pri 21 letih se je 11. marca 1958 vpisal na semenišče v okrožju Villa Devoto in tako vstopil v jezuitski noviciat. Kot mlad semeniščnik je pridno študiral, med drugim tudi humanistiko v Čilu.
Vmes je zašel tudi v skušnjavo. Kot je priznal, je zaradi zaljubljenosti v neko dekle celo podvomil, ali je duhovniški poklic res zanj, vendar je preizkušnjo premagal in se 12. marca 1960 zaobljubil revščini in kreposti v jezuitskem redu.
Po smrti kardinala Antonia Quarracina je 28. februarja 1998 zasedel mesto nadškofa Buenos Airesa.
Po redovnih zaobljubah je še naprej študiral filozofijo, poučeval literaturo in psihologijo na srednji šoli v Santa Feju in Buenos Airesu, nato pa je leta 1967 začel študirati tudi teologijo.
Od duhovnika do škofa in kardinala
Čeprav je mesto sprva odlonil, je bil kasneje v dveh mandatih od leta 2005 do 2011 predsednik argentinske škofovske konference.
13. decembra 1969 je Bergoglio pri 32 letih prejel duhovniško posvečenje. Medtem je vneto napredoval tudi v hierarhiji jezuitov. Leta 1973 je bil izvoljen za provinciala tega reda. Na tem položaju je bil vse do leta 1979.
Kasneje je bil tudi rektor semenišča in župnik v župniji San Jose. Marca leta 1986 je odšel v Nemčijo na doktorski študij, ki ga je tam tudi dokončal, po vrnitvi v domovino pa je bil v Cordobi spovednik in duhovni voditelj.
Papež Janez Pavel II. ga je 20. maja 1992 imenoval za pomožnega škofa Buenos Airesa in za naslovnega škofa Auce. Junija istega leta je nato prejel tudi škofovsko posvečenje.
Po smrti kardinala Antonia Quarracina je 28. februarja 1998 zasedel mesto nadškofa Buenos Airesa. Na tem položaju je izvedel več reform, bil je tudi vnet borec proti splavu. Bil je tudi velik zagovornik revnih in širjenja vpliva Cerkve v slumih Buenos Airesa. V času njegovega vodenja nadškofije se je število duhovnikov v revnih predelih prestolnice podvojilo, sam pa je dobil vzdevek škof sluma.
13. decembra 1969 je Bergoglio pri 32 letih prejel duhovniško posvečenje, 31. julija 1973 pa je bil izvoljen za provinciala argentinskih jezuitov.
6. novembra istega leta je postal tudi škof Argentine za verujoče vzhodnega obreda. Tri leta po imenovanju za nadškofa, 21. februarja 2001, pa ga je papež Janez Pavel II. povzdignil še v kardinala z naslovno rimsko cerkvijo sv. Roberta Bellarmina. Sledila je njegova selitev v Vatikan.
Ob tem je Bergoglio vernike pozval, naj ga v Rimu ne obiskujejo, ampak raje tisto, kar bi sicer porabili na poti, darujejo ubogim.
Izbral si je ime Frančišek, in sicer po svetem Frančišku Asiškem in sv. Frančišku Ksaveriju, ustanovnem članu jezuitov, ter postal prvi papež s tem imenom.
Skromnost in ponižnost tudi v škrlatu
Kardinal Bergoglio je v vmesnem času tudi v rojstni Argentini in Južni Ameriki postajal vse bolj priljubljen, v tem duhu pa je živel tudi v večnem mestu. Kljub veliki priljubljenosti ni nikoli opustil svojega treznega pristopa ali strogega življenjskega sloga, ki so ga nekateri označili za skoraj asketskega.
V tem duhu skromnosti in ponižnosti je leta 2002 sprva sicer odklonil imenovanje za predsednika argentinske škofovske konference, a je bil tri leta kasneje na to mesto vseeno izvoljen in nato leta 2008 ponovno potrjen za še drugi triletni mandat. Aprila 2005 se je Bergoglio udeležil tudi konklava, na katerem je bil izvoljen njegov predhodnik, papež Benedikt XVI.
Pred izvolitvijo na papeško mesto je v rimski kuriji opravljal različne službe.
V rimski kuriji je kardinal Bergoglio opravljal različne službe, med drugim je bil član kongregacije za kler, kongregacije za bogoslužje in disciplino zakramentov, Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja ter tudi član komisije za Latinsko Ameriko in papeškega sveta za družino.
Prvič Frančišek
Februarja 2013 je takratni papež Benedikt XVI. odstopil zaradi starosti in zdravstvenih težav. Sledil je nov konklave in že po petih krogih glasovanja je bil 13. marca 2013 izvoljen Bergoglio. Za primerjavo: pri izvolitvi njegovega predhodnika Benedikta XVI. so bili potrebni štirje krogi glasovanja.
Papež Frančišek v prvih urah svojega pontifikata v nagovoru nad Trgom sv. Petra
Izbral si je ime Frančišek, in sicer po svetem Frančišku Asiškem in sv. Frančišku Ksaveriju, ustanovnem članu jezuitov, ter postal prvi papež s tem imenom. Že njegov prvi javni nastop pred množico vernikov, ki jih je pozdravil s preprostim "buona sera" (dober večer), je nakazoval na to, da se bo njegov pontifikat razlikoval od predhodnikov po slogu vodenja Cerkve in odnosa z verniki.
Video o času papeževanja Frančiška:
Zagovornik revnih in odrinjenih, pa tudi papež dialoga
Bergoglio je tudi kot papež Frančišek še naprej živel preprosto ter skrbel za revne in odrinjene od družbe. Na veliki četrtek je noge umival zapornikom, izražal je skrb za migrante, predvsem pa za preganjanje v vojnah in spopadih.
Na cerkvenem področju so poznavalci njegove dosežke strnili v sedem glavnih točk: dialog in sinodalnost, pastoralno spremljanje ponovno poročenih in LGBT-katoličanov, dosledna življenjska etika, zaostritev doktrine o smrtni kazni, zaostritev teorije pravične vojne, stvarjenje in ekologija ter omejevanje nereformirane latinske maše.
Njegovi pomembni dosežki v času njegovega pontifikata vključujejo papeško encikliko (okrožnico) Laudato si’ (Hvaljen bodi) leta 2015, ki je obravnavala podnebno krizo in se zavzemala za skrb za okolje, njegova prizadevanja za spodbujanje edinosti med katoličani, nekatoličani in nekristjani ter njegovo zgodovinsko opravičilo preživelim duhovniških spolnih zlorab.
Uporabljal je preprost, vsakdanji jezik, ki je blizu sodobnemu človeku.
Leta 2016 je izdal svojo drugo apostolsko spodbudo, Amoris laetitia (Radost ljubezni), obsežno izjavo o družinskih vprašanjih in pastorali družin. V njej je škofe in duhovnike pozval, naj zavzamejo bolj prijazen in manj obsojajoč odnos do homoseksualcev, staršev samohranilcev in ločenih, ki so se ponovno poročili, vendar niso dosegli razveljavitve zakonske zveze.
V spodbudi pa vseeno ni preklical njihove formalne izključitve iz prejemanja zakramentov ter ponovno potrdil, da Cerkev zavrača istospolne poroke in kontracepcijo.
"Če je nekdo gej in išče Gospoda, kdo sem jaz, da bi ga obsojal?"
Zelo veliko pozornosti svetovne javnosti je vzbudil tudi z izjavo, ko je v začetku pontifikata julija 2013 ob vračanju iz Brazilije v Rim nasprotoval diskriminaciji homoseksualcev, a hkrati opozoril pred "gejevskim lobijem" v Vatikanu, češ da je to "resna težava". "Če je nekdo gej in išče Gospoda, kdo sem jaz, da bi ga obsojal? Te osebe ne bi smeli diskriminirati ali omejevati. Cerkve ne zanima usmerjenost posameznika. Vsi smo bratje. Če je kdo izgubljen, mu moram pomagati," je dejal takrat.
Že v začetku pontifikata se je zavzel tudi za večjo vlogo žensk v Cerkvi, vendar ne v vlogi duhovnic. Kot je dejal takrat, so "ta vrata zaprta", a je kasneje svoj odnos do tega vprašanja omilil.
Oktobra 2023 je znova poudaril uradno doktrino Cerkve glede tega vprašanja in ponovil, da je duhovništvo izključno za moške, in to ne more spremeniti tradicije žensk znotraj Cerkve. Papež Frančišek je tako ponovno potrdil dolgoletno doktrino Katoliške cerkve in zatrdil, da posvečenja žensk v duhovnike ni znotraj cerkvenih naukov.
Papež Frančišek pred Baziliko sv. Petra
Papež Frančišek se je zelo dejavno lotil tudi vprašanja pedofilije in spolnih zlorab znotraj Cerkve, a mu pomembnejših reform na tem področju ni uspelo sprejeti.
Aktivno si je prizadeval za odkrivanje nepravilnosti in sprevrženih dejanj, še posebej posvečenih oseb. Tako je bilo tudi v enem izmed bolj odmevnih primerov slovenskega jezuita Marka Ivana Rupnika.
Kaj papeža Frančiška povezuje s Slovenijo?
Bergoglio je v 70. letih tudi dvakrat obiskal Slovenijo, prvič leta 1970 na povabilo kardinala Franca Rodeta. Na enotedenskem obisku si je ogledal Postojnsko jamo, Bled in obiskal tudi ljubljansko opero.
Slovenijo je drugič obiskal že naslednje leto 26. januarja 1971, ko je bil na poti s študija v Madridu v Rim. Ustavil se je na obisku staršev Andreja Golarja, ki je bil takrat knjižničar na teološki fakulteti v San Miguelu v predmestju Buenos Airesa, Bergoglio pa je tam deloval kot glavni knjižničar. V drugem obisku naše dežele je obiskal Bled in brezjansko baziliko.
Kaj pa papeža Frančiška še povezuje s Slovenijo? To je njegova nečakinja Maria Inés Narvaja, ki je poročena s potomcem slovenskih izseljencev v Argentini. Njen mož Vladimir Jurij Voršič je Slovenec, potomec slovenskih družin Voršič in Bajlec, ki sta se v Argentino izselili po drugi svetovni vojni.
V času pontifikata je papež Frančišek sprejel številne najvišje slovenske predstavnike oblasti, med njimi tudi oba zadnja predsednika republike, Boruta Pahorja in Natašo Pirc Musar.
Papež Frančišek se je od izvolitve leta 2013 spretno izogibal pompu, ki ga pogosto povezujejo s papeštvom, da je tako poudaril svojo vlogo rimskega škofa in služabnika "Cerkve revnih". Argentinski jezuit je bival v vatikanskem hotelu, ne v apostolski palači, in potoval v fordih ali fiatih, ne v modnih terencih.
Srečanje zakoncev Trump s svetim očetom
V spominu pa je ostalo tudi njegovo srečanje z ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom in prvo damo Melanio maja leta 2017, v času Trumpovega prvega predsedniškega mandata.
Donald in Melania Trump ob prvem uradnem srečanju s papežem Frančiškom leta 2017
Ko so v Vatikanu Melania in Donald ter njegova hči Ivanka pristopili do njega, se je s prvo damo ZDA pošalil na račun prehranjevalnih navad Trumpa. "Kaj mu dajete jesti, potico?" je Frančišek po rokovanju v španščini vprašal Melanio ter s tem nakazal, da pozna njene slovenske korenine.
Pica ali slovenska potica Melanie?
Sevničanka pa mu je, ko so ji prevedli vprašanje, odgovorila: "Pico? Da." Kasneje je nastala zmeda, ali sta se pogovarjala o pici ali slovenski potici. Bela hiša je sporočila, da sta oba govorila o potici, da pa je Melania besedo izgovorila tako hitro, da je bilo slišati kot "pica". Vir v Vatikanu je takrat pojasnil, da dileme ne morejo razjasniti.
Znano je sicer, da je bil Frančišek ljubitelj slovenske potice in da je vedno povprašal po tej orehovi sladici, ko se je sestal s kom iz Slovenije.
Prva dama Melania je sicer po izmenjavi daril tudi prosila papeža, naj blagoslovi njen rožni venec.
Že ob prvem papeškem nastopu je Frančišek pokazal, da je duhoven človek in mož molitve, ponižen in prijazen. To držo je ohranil celoten pontifikat.
