Tjaša in Emil o Danski, kjer službo dobiš v enem tednu

Tjaša Kern in Emil Buh sta mlad slovenski par, ki si prihodnost gradi na Danskem. Medtem ko je Tjaša odhod v tujino načrtovala več let, zato je pisala tudi mednarodno maturo, Emil na to ni niti pomislil. Najprej sta nameravala poskusiti zvezo na daljavo, potem se je vdal tudi Emil, saj ni imel kaj izgubiti. Tu je sicer imel službo, a v njej ni videl obetavne prihodnosti.

"In sva si rekla, da poskusiva, če mu ne uspe, se še vedno lahko vrne, jaz pa bi se mu pridružila po končanem študiju," pravi 20-letna Tjaša.

Emil po desetih dneh že imel službo Razlog za njun odhod je bil Tjašin študij – je redna študentka programa za mednarodne učitelje –, 22-letni Emil pa si je poiskal službo. Ker je Danska država, ki ponuja najhitrejše zaposlitve, saj si lahko novo službo najdeš v enem tednu, s tem ni imel posebnih težav.

Za delo se je dogovarjal še pred selitvijo, ko sta meseca pred odhodom Dansko obiskala, da bi si našla stanovanje, vendar iz tega dogovora ni bilo nič. Prvi teden je Emil zato preživel na kolesu in po mestu iskal delo, po desetih dneh je že začel delati. Emil je po izobrazbi strojni tehnik in dela kot CNC programer.

Veseli ga ne le to, da je tako hitro našel delo, temveč da ima službo, ki mu omogoča, da se razvija in dodatno izobražuje. Poleg tega delodajalec skrbi tudi za dobre odnose z zaposlenimi in se veliko posveča neformalnemu druženju na piknikih, večerjah in ribolovih, prav tako nikoli ni težav z dopustom.

S slovensko plačo ni bil samostojen, na Danskem od ene živita dva Emila najbolj veseli dejstvo, da lahko na Danskem s srednješolsko izobrazbo in obrtniškim, proizvodnim poklicem zaslužiš dostojno plačo. Storitve so namreč veliko bolj cenjene, zato je precej manj visoko izobraženih. "V Sloveniji s svojo plačo nisem bil samostojen, tu zdaj z eno normalno shajava dva."

Tjaša kot študentka namreč svojega dohodka nima. Študij je sicer brezplačen, poleg Emila pa ji finančno pomagajo tudi starši.

Za slovensko štipendijo Ad futura ni zaprosila, ker se ni želela obvezati, da se mora vrniti v Slovenijo. Na Danskem pa bi jo lahko dobila, če bi se poročila z Dancem – "Smo že razmišljali o tem," se pošali Emil – ali če si najde študentsko delo. Tega za zdaj še nima, ker narava njenega študija zahteva vsakoletno prakso v tujini in vsaj en semester študijske izmenjave – pravkar se je vrnila z dvomesečne prakse v Bruslju, spomladi pa za pol leta odhaja na Nizozemsko.

Visoki davki, a Danci se ne pritožujejo Z višjimi plačami pridejo tudi višji stroški – najemnine stanovanj so višje, dražji je nakup živil, na kavo grejo redko v lokale, precej višji so tudi davki. "Na Danskem za deset let star mini avto ford ka letnik 2005 plačam toliko davka, da bi se v Sloveniji lahko vozil z isto starim mercedesom razreda C," pravi Emil.

A za ceno visokih davkov stvari v državi dobro delujejo in na primer v zdravstvu ni takih čakalnih vrst kot v Sloveniji, administrativne zadeve so urejene v nekaj minutah, saj se vse ureja prek spleta. Zato se Danci nikoli ne pritožujejo, da jih država kakorkoli "obira".

"Danci ne iščejo lukenj v zakonih in se ne pregovarjajo. Pravijo, da so najsrečnejši narod, a to ne pomeni, da ves čas nasmejani hodijo po ulici, ampak da so brezskrbni, se počutijo varne in preskrbljene. Zato so tudi veliki potrošniki, živijo z danes na jutri in si vzamejo posojilo za dopust. Vladi in sistemu zaupajo, saj vedo, da bo država poskrbela za njih," razlaga Tjaša.

Povsod vlada urejen kaos Danci so precej sproščeni ljudje, še bolj se sprostijo ob kozarcu piva, zelo odprti in prijazni so tudi do tujcev, nekoliko stereotipno slabšalen odnos imajo le do Poljakov.

Podobno je tudi v šoli. Ko je Tjaša delala prakso v danski osnovni šoli, so jo otroci neprestano objemali, vzdušje je bilo veliko bolj razpuščeno, a vseeno ni imela občutka, da se otroci ne bi učili. "Vse je bolj sproščeno, a še vedno organizirano. Lahko bi rekla, da vlada nekakšen urejen kaos."

Podobno je tudi na fakulteti, kjer profesorji s študenti vzpostavljajo zelo oseben odnos, predavanja so namenjena pogovorom o gradivu, ki ga študenti predelajo sami, naloge pa so veliko bolj prilagojene študentom. "Je kar težko, ko prvič dobiš za nalogo, da napišeš esej o nečem, kar te zanima, ne pa da dobiš določeno temo. Ko se tega navadiš, vidiš, da ti pustijo veliko več ustvarjalnosti in proste roke."

Tujina ti da krila, zato o vrnitvi (za zdaj) ne razmišljata Danska je po njunem opisu zelo lepa, urejena in razvita država, kjer se vidi, da finance niso težava. Emil se pogosto zaloti, da jo primerja s Slovenijo in vidi precej podobnosti med njima, zato si želi, da bi se domovina zgledovala po tej nordijski državi. Vseeno se zaveda, da ima Danska vendarle v zaledju vir nafte in plina.

Življenje v tej najstarejši, a najmanjši skandinavski državi se jima je zelo prikupilo, predvsem pa jima je skok iz domovine dal krila. "V tujini se zelo odpreš, začneš drugače razmišljati in dojemati stvari. Sam sploh ne opazim več, da živim v množici različnih narodov, na to me 'opozorijo' domači, ko pridejo na obisk," pravi Emil.

Na Danskem bosta ostala vsaj še dve leti in pol, dokler Tjaša ne konča študija, potem si želita odpotovati še kam, a ne v Slovenijo. "Domovina nama je zelo pri srcu, je lepa in se rada vrneva na obisk. A žal razmere v državi pogosto ne omogočajo dostojnega življenja, zato se bolj nagibava k temu, da bi potem izkusila življenje še kje drugje," o prihodnosti razmišlja Tjaša.