Sobota,
5. 1. 2013,
10.19

Osveženo pred

8 let, 7 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3

Natisni članek

Natisni članek

Slavoj Žižek blog

Sobota, 5. 1. 2013, 10.19

8 let, 7 mesecev

Telegraph: Je Slavoj Žižek levičarski fašist?

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3
Alan Johnson, sicer profesor demokratične teorije in prakse, je na britanski spletni strani Telegraph objavil blog, v katerem se je razpisal o slovenskem filozofu Slavoju Žižku.

"Liberalci za totalitarne voditelje pravijo, da imajo radi človečnost kot tako, ampak nimajo empatije za prave ljudi, kajne? OK, to mi ustreza. Človečnost? Tudi to je OK – nekaj dobrih pogovorov, nekaj dobre umetnosti. Pravi ljudje? Ne, 99 odstotkov jih je dolgočasnih idiotov," je Johnson na začetku svojega bloga povzel Žižkov citat.

Intelektualno ozračje, ki je uničilo moralno legitimnost civilizacije Študija Zeeva Sternhella je pokazala, da francoski fašizem ni deljen na leve ali desne, ampak sta obe polovici, združeni v svojem sovraštvu do uveljavljenega nereda materializma, parlamentarne demokracije in buržoazije. Te ideje ali natančneje predsodki so vplivali na intelektualno ozračje, ki je bilo zmožno uničiti moralno legitimnost vse civilizacije, hkrati pa spodbuditi ideologijo odpora, ki temelji na volji in duhu, piše Johnson.

Žižkov odziv na svet spominja na medvojni evropski fašizem Intelektualni rock zvezdnik Slavoj Žižek spada v skrajno levo polico političnega spektra, njegov občutek in odziv na svet okoli njega ne spominjata na nič več kot medvojni evropski fašizem. Francoski fašisti so uporabili izraz uveljavljeni nered materializma, liberalizma in demokracije, iz česar se je oblikoval nacionalni odpor. Podobno tudi Žižek piše o družbi kot izoliranem umetnem vesolju, kot kavi brez kofeina, kot uprizorjenem ponaredku in kot predstavi, ki življenje s seboj vleče le kot senco, še pojasnjuje Johnson.

Johnson Žižka primerja z nemškim revolucionarjem Ernstom Jüngerjem Žižek napada vso evropsko modernost, pri čemer pravi, da ni nič več kot nesrečno utilitaristično in egoistično vesolje tržne kalkulacije. Kot je tudi nemški konservativni revolucionar Ernst Jünger sovražil demokracijo kot kugo, jo tudi Žižek obsoja kot obliko korupcije. Žižek po Johnsonovem mnenju verjame, da je zahodna liberalna civilizacija nočna mora, iz katere nas lahko zbudi le nasilna revolucija. "Ekstremno nasilje bo potrebno, da bomo oluščili prevarantske plasti resničnosti, saj smo živi le takrat, ko se predamo z večjo intenzivnostjo," piše Johnson, ki Žižkov citat primerja z Jüngerjem. "Ali ni bil Ernst Jünger tisti, ki je verjel, da je ideal posameznikove svobode postal brez pomena v primerjavi z duhom, ki vidi srečo v strogi disciplini?" se sprašuje Johnson.

Izjava, da je 99 odstotkov ljudi dolgočasnih idiotov, ni naključje Žižkov prezir do 99 odstotkov ljudi, ki so dolgočasni idioti, ni samo eden izmed izbruhov v intervjujih. Isto misel je izrazil v svojih delih. Že dolgo časa izraža prezir do buržoazijskega, navadnega in vulgarnega življenja, hkrati pa ohranja svoj odpor do patetične figure dobrega malega človeka, ki svoj herojski ponos ohranja v groznih okoliščinah. Namesto tega Žižek predstavi političnega bojevnika, ki izraža popolno vojaško zvestobo, še piše Johnson, ki vidi še eno povezavo Žižka z levičarskim fašizmom. Po njegovem gre za Žižkovo poduhovljenje samožrtvovanja smrti.

Morbidnost italijanske ikonografije primerja z Žižkovimi deli Intelektualni zgodovinar Richard Wollin pravi, da je medvojni levičarski fašist Georges Bataille močno hvalil italijansko fašistično ikonografijo – pogrebne simbole, črne trakove in človeške lobanje, saj so bili prepričani, da živeči človek vidi smrt kot izpolnitev življenja, ne vidi je kot nesrečo. "Enako morbidnost do samožrtvovane smrti lahko najdemo v Žižkovih besedilih, najbolj v delu In Defence of Lost Causes, ki je posvečeno levičarskem totalitarizmu. Ko levičarski mislec ovrednoti fanatizem v duhu estetiziranega in poduhovljenega pojma revolucije in promovira občutljivost, ki obravnava zvestobo kot transcendenten povod, ne glede na posledice, za poln človeški obstoj," trdi Johnson, ki sklene, da bi se morala oblikovati nova politika, ki bi merila na nemogoče, brez tabujev in brez a priori norm.