Šterbenc: Izraelu ustreza razbijanje močnejših arabskih držav

Izrael je v zadnjih dneh izvedel tri zračne napade v bližini sirske prestolnice Damask. Dr. Primož Šterbenc, politolog in sociolog, ocenjuje, da je v interesu Izraela, da sirski režim pade. Po njegovem mnenju je mogoče domnevati, da Izraelu ustreza razbijanje močnejših arabskih držav, saj razpadanje arabskih akterjev ter posledična konfliktnost med posameznimi razbitimi deli posredno krepi dominantno vlogo Izraela na Bližnjem vzhodu, slej ko prej pa lahko dejansko napade tudi Iran. Dvomi, da je sirski režim zmožen izvesti povračilne ukrepe proti Izraelu, "bo pa morda poskušal organizirati nekonvencionalne, teroristične napade na 'mehke' izraelske cilje, na primer turiste."

Zakaj je Izrael pravzaprav izvedel napad v Siriji? Verjetno država nima želje, da se vmeša v sirski konflikt. Je grožnja Hezbolaha res tako velika ali so zadaj drugi interesi?

Ko razpravljamo o ozadjih destruktivnega dogajanja v Siriji, moramo med drugim upoštevati tudi vlogo in interese Izraela, čeprav ta država skoraj praviloma navzven kaže določeno manjšo zainteresiranost in nevpletenost. Prvič, nujno je upoštevati, da Izrael zanima predvsem slabitev Irana oziroma ustvarjanje okolja, v katerem bi bilo mogoče bolj učinkovito vojaško napasti iranske jedrske objekte in tudi destabilizirati iranski režim.

Ker je Sirija (sirski režim, ki ga vse od leta 1963 obvladujejo pripadniki specifične šiitske ločine alavitov) vse od islamske revolucije v Iranu najzvestejši strateški zaveznik šiitskega Irana in za Teheran pomeni tudi strateški most do proiranskega šiitskega gibanja Hezbolah v Libanonu, je v interesu Izraela, da sirski režim pade. Zato na primer ni naključje, da je nekdanji izraelski premier Šaron po letu 2003 močno pritiskal na nekdanjo ameriško Bushevo administracijo, da naj po napadu na Irak napade tudi Sirijo. Dobro obveščeni ameriški novinar Seymour Hersh je leta 2007 pisal o tem, da so ZDA, Savdska Arabija in Izrael naredili načrt za slabitev Irana, vključno z destabiliziranjem sirskega režima.

Drugič, sirski režim je bil eden od zadnjih arabskih nacionalističnih akterjev, ki se je skupaj z Iranom in Hezbolahom v t. i. taboru odpora boril proti ameriško-izraelski hegemoniji na Bližnjem vzhodu. Sirski režim je pred letom 2011, ko je vodil močno državo Sirijo, podpiral palestinske državotvorne težnje in sam od Izraela zahteval vrnitev okupirane Golanske planote. In tretjič, mogoče je domnevati, da Izraelu ustreza razbijanje močnejših arabskih držav po religijski in etnični črti, kajti fragmentiranje arabskih akterjev (Irak, Sirija, Libanon) ter posledična konfliktnost med posameznimi razbitimi deli posredno krepi dominantno vlogo Izraela na Bližnjem vzhodu.

To so globlja ozadja, čisto neposredno pa Izrael dejansko ne želi, da bi iransko orožje prek Sirije prišlo v roke Hezbolaha, kajti judovska država vse od julija 2006, ko v vojni ni uspela premagati Hezbolaha, načrtuje povračilo oz. maščevanje, to pa bi bilo lažje, če bi bilo libanonsko gibanje slabše oboroženo.

Kakšno vlogo ima Hezbolah v sirskem konfliktu?

V sirskem konfliktu nikakor ne gre zgolj za upor proti sirskemu režimu, temveč med drugim tudi za veliko širši spopad med sunitskim in šiitskim islamom, ki se je zelo razplamtel po ameriškem napadu na Irak leta 2003, ko so ZDA zrušile sunitsko dominirani iraški režim in so v Iraku prvič po letu 1638 prišli na oblast šiiti. To je spodbudilo šiitske politične aspiracije po vsem arabskem svetu, še posebej v Bahrajnu, Libanonu in Jemnu.

Oblikoval se je vse močnejši "šiitski polmesec", segajoč od Irana, prek Iraka in Sirije do Libanona, vplivni sunitski akterji (Savdska Arabija in druge sunitsko dominirane zalivske države) pa so to z grozo opazovali. Po osmih letih šiitske pobude je z uporom v Siriji leta 2011 nastopila priložnost za sunitski protiudarec in presekanje "šiitskega polmeseca". Zato ni naključje, da Savdska Arabija in Katar izdatno oborožujeta sirske sunitske upornike. Vse to ima neposreden vpliv na Libanon, ki je zaradi medreligijskih razmerij izredno krhka država.

Sunitski – prvenstveno islamistični – akterji v Libanonu v sirskem konfliktu vidijo izjemno priložnost za udarec sirskemu režimu, Hezbolahu in šiizmu nasploh ter zato tihotapijo orožje in finančno pomagajo sunitskim upornikom v Siriji, hkrati pa želijo na severu Libanona, predvsem okoli mesta Tripoli, ustvariti močno sunitsko enklavo in posledično zmanjšati velik vpliv Hezbolaha v državi.

Po drugi strani si Hezbolah prvenstveno prizadeva za to, da bi bil še naprej dobro oborožen, predvsem zaradi zelo verjetnega spopada z Izraelom, in zato potrebuje sirski režim kot strateški most do Irana – ta je namreč glavni dobavitelj orožja gibanju. Zato Hezbolah na vse možne načine podpira sirski režim: od tega, da ne dopusti vzpostavljanja taborišč za sirske begunce v Libanonu (možnost odskočne deske za sirske sunitske borce), prek logistične pomoči sirskemu režimu in verjetno tudi urjenja alavitske paravojaške milice. Hezbolah namreč razmišlja tudi o načrtu B: če bi se Sirija fragmentirala in bi kot ena od entitet nastala alavitska paradržava ob sredozemskem mostu, bi verjetno poskušal povezati ozemlja pod svojim nadzorom (jug Libanona, dolina Bekaa) z njo.

Hezbolah nima druge geopolitične alternative kot neomajno podporo sirskemu režimu, zato ne bo popuščal. Hkrati pa se vse bolj zaveda agresivnosti sunitskih akterjev v Libanonu, ki se je še okrepila po umoru vplivnega sunitskega vodje službe notranje varnosti Visama Hasana oktobra 2012 ter nedavni zamenjavi premierja Nadžiba Mikatija.

Ali od Sirije lahko pričakujemo povračilne ukrepe proti Izraelu?

Sirski režim je vojaško preveč šibak, da bi izvedel neposredne protiukrepe proti Izraelu (tega tudi pred letom 2011 ni mogel storiti), bo pa morda poskušal organizirati nekonvencionalne, teroristične napade na "mehke" izraelske cilje, na primer turiste. Ob tem je treba dodati, da lahko izraelske vojaške akcije proti sirskemu režimu okrepijo krog tistih arabskih akterjev, ki na dogajanje v Siriji gledajo kot na nekakšno zunanjo zaroto. Arabski svet je namreč glede Sirije precej razdeljen: nekateri govorijo o uporu proti vampirskemu režimu, drugi pa o zarotniških ozadjih.

Mednarodna skupnost razmišlja o oborožitvi upornikov. Kakšna je možnost, da to orožje nato pride v napačne roke?

V primeru Sirije težko govorimo o mednarodni skupnosti, ker imajo pomembni akterji (ZDA, zalivske države, Izrael, Turčija, Rusija, Kitajska) tako različne interese. Na Sirijo je veliko bolj mogoče aplicirati realistično teorijo mednarodnih odnosov, kot pa v smislu idealistične teorije pričakovati skupen "človekoljuben" nastop. Vsi akterji se zavedajo pomembnosti dogajanja.

Najmanj od aprila 2012 Savdska Arabija, Katar, Libija in Turčija že oborožujejo sirske upornike, ZDA pa jih oskrbujejo z obveščevalnimi podatki in komunikacijsko opremo ter pomagajo pri dostavi orožja. Posebne enote iz Francije in Velike Britanije že precej časa pomagajo upornikom. Po drugi strani Rusija, Iran in iraški šiitski režim finančno in oborožitveno pomagajo režimu.

Orožje, namenjeno upornikom, že prihaja tudi do radikalnih islamističnih akterjev, ki pa bi ga lahko uporabili za maščevalne pokole nad alaviti ter nekoč tudi proti zahodnim ciljem. Vendar pa je že omenjeni Seymour Hersh opozoril tudi na to, da je Bushova administracija pretehtala, da je Iran večja grožnja od radikalnih sunitskih islamistov in da je treba zato te krepiti. Hkrati je Savdski Arabiji naročila, naj pazi, da ne bi nastala nova Al Kaida. Torej radikalni sunitski islamistični fenomen v Siriji ni nasta(ja)l tako zelo spontano. Ne nazadnje so ga bistveno spodbudile ZDA z napadom na Irak leta 2003.

Ali je mogoče, da bi se v izraelsko-sirski konflikt kako vmešal tudi Iran? Kako verjeten pa je napad Izraela na Iran?

Iran je v sirskem konfliktu že ves čas navzoč, čeprav dokaj posredno, saj finančno, logistično in oborožitveno močno pomaga sirskemu režimu. Iran se zaveda, kako pomemben in lojalen strateški zaveznik je sirski režim, ter ve, da bi njegov padec povečal možnost izraelskega in možnost ameriškega napada na Iran. Če bi zahodni akterji okrepili svoj vojaški nastop v Siriji, bi to verjetno storila tudi Iran in Hezbolah.

Izrael vse od približno leta 1996 želi zrušiti iranski režim, vendar pa se zaveda, da to v bistvu lahko naredijo zgolj ZDA in zato jih k temu tako ali drugače nagovarja (Busheva administracija je bila zelo dovzetna, Obamova je precej manj). Izrael se tudi zaveda, da bi bil vojaški napad na iranske jedrske obrate veliko bolj učinkovit, če bi v njem sodelovale ZDA s svojimi bolj rušilnimi bombami. Skratka, Izrael želi doseči, da bi tudi ZDA napadle iranske cilje; najmanj, kar želi, je ameriški molk ob individualnem izraelskem napadu. Ocenimo lahko, da bo slej ko prej Izrael dejansko napadel Iran.