Tina Vovk

Torek,
13. 8. 2013,
21.38

Osveženo pred

1 leto, 1 mesec

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2

Natisni članek

Natisni članek

bogataši

Torek, 13. 8. 2013, 21.38

1 leto, 1 mesec

"Sovraštvo do bogatih nas bo pripeljalo v revščino"

Tina Vovk

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2
Sovraštvo do bogatih ne vodi v gospodarski razvoj in blaginjo, ampak v družbo, ki temelji na populizmu in enakosti v revščini, pravi sociolog Matej Makarovič.

"Za družbo načeloma zelo bogati niso težava – težava je revščina. Res pa je, da imajo družbe tudi do zelo bogatih različne odnose. Slovenska je že tradicionalno zaznamovana z antielitističnimi in egalitarističnimi vrednotami in tudi zato za značilnega Slovenca že malo večje neenakosti pomenijo hudo težavo. Čeprav Slovenija, gledano primerjalno, niti danes ni družba zelo velikih neenakosti, pa večina ljudi že obstoječe težko sprejema," pravi sociolog Makarovič.

V zadnjem času odmeva primer Tomaža Lovšeta, nekoč enega od najbogatejših Slovencev, ki je zašel v finančne težave in je trenutno v priporu zaradi suma kaznivih dejanj. Makarovič meni, da je primer značilen izraz stanja elite v Sloveniji brez trdnih temeljev, "pa naj bodo to temelji v finančno-ekonomskem ali pa v kulturnem in moralnem smislu". Hkrati poudarja, da je treba zavrniti krivične posplošitve in stereotipe, da je kar vsa slovenska ekonomska elita pokvarjena ali vsaj sumljiva. "Splošno sovraštvo do bogatih prav gotovo ne vodi v gospodarski razvoj in blaginjo, ampak bolj v družbo, ki bi temeljila na populizmu in iz tega izhajajoči enakosti v revščini."

Bogati in revni živijo tako, kot so navajeni Številni bogataši so deležni velike pozornosti ne toliko zaradi bogastva kot zaradi razkošnega, celo ekstravagantnega življenjskega sloga. "Tudi večina bogatih ljudi porablja svoj denar sorazmerno s svojimi sredstvi, tako kot drugi. To pomeni, da ne porabijo več kot – sorazmerno – porabi večina. Če ima nekdo desetkrat večje prihodke, bo porabil desetkrat več, če ima tisočkrat večje, pač tisočkrat. Veliko denarja, zlasti če je na hitro pridobljen, pa vendarle poveča nevarnost za tvegana vlaganja in tudi za tvegano porabo. Zapravljanje in postavljanje z denarjem je še posebej značilno za tiste, ki so dosegli svoje premoženje na hitro in s srečnimi naključji ali spekulacijami. Kdor je bogastvo pridobil zaradi vrhunskih sposobnosti ali pa izvira iz bogatega okolja, le redko zapravlja, zlasti ne na primitiven in postavljaški način, temu se ni treba ne dokazovati ne postavljati," psiholog Janek Musek pravi o razlogih za razkazovanju bogastva pri nekaterih.

Ob tem dodaja, da tako za bogate kot revne velja, "da živijo pač tako, kot so navajeni. Če se nekdo navadi življenja na veliki nogi, potem ni nič čudnega, če bo svoj življenjski slog poskušal ohraniti tudi potem, ko za kaj takšnega nima več sredstev. In to se običajno ne konča dobro. Še huje, lahko se pojavi velika skušnjava, da bi ohranili svojo podobo na moralno in tudi pravno dvomljiv način, torej prišli do denarja nepošteno in morda tudi nezakonito".

Za duševno stabilne postati superbogat ni življenjski cilj Kako pa zgodbe o uspehu superbogatih vplivajo na "navadne smrtnike"? "Za duševno stabilne ljudi superbogataši niso niti vzor za lastne dosežke, še manj pa jih njihovi primeri demoralizirajo, in to iz preprostega razloga: ker postati superbogat niti slučajno ni njihov življenjski cilj. Tako doživljajo superbogate predvsem labilni ljudje, ki nimajo jasnih in zato tudi ne realnih ciljev, torej ljudje z nezrelimi ambicijami in pa ljudje s šibko moralo in pomanjkanjem etičnih in vrednotnih standardov. Te lahko zgled superbogatih ali nezdravo privlači ali moti," meni Musek.

Stereotip, da je vsako večje bogastvo tatvina Makarovič pa pravi, da so zgodbe o bogastvu, ki izhaja iz inovativnosti in sprejemanja poštenega poslovnega tveganja, lahko zelo pozitivna spodbuda. "Zanimiv zgled so bile že tradicionalno ZDA z idejo, da je kljub skromnim začetkom mogoče uspeti in priti v sam vrh. Čeprav je takšen ameriški sen v odnosu do realnosti bistveno olepšan, je imel pomembno družbeno funkcijo – motivacijo za lasten individualen uspeh ob veri, da je tak uspeh na pošten način tudi resnično mogoč. Toda v Sloveniji prevladujejo drugačne zgodbe, v katerih so poudarjeni predvsem sumljivi načini obogatitve, iz tega pa izhaja stereotip, da je vsako večje bogastvo pravzaprav tatvina in da so najbogatejši neizogibno tudi največji tatovi. To seveda ni spodbuda za pošteno podjetniško pobudo, je kvečjemu vir frustracij in jeze, za nekatere pa morda tudi spodbuda za kriminalna dejanja."