So se velike koalicije v Avstriji izpele?

Z velikimi koalicijami so se sprva želeli izogniti predvojnim turbulentnim časom, največji stranki sta s sodelovanjem želeli preprečiti strankam s skrajne levice ali desnice dostop do oblasti. SPÖ in ÖVP sta se po 2. svetovni vojni odrekli svojim predvojnim skrajnostim, ki so pripeljale celo do državljanske vojne med 12. in 16. februarjem 1934. Trdoživost koalicij je po mnenju poznavalca avstrijskih razmer posledica treh dejavnikov; močnega nasprotja med nemškonacionalnim taborom in med avstrijskim, ki je poudarjal avstrijske posebnosti po koncu vojne, strahotne izkušnje notranjepolitičnih napetosti v prvi avstrijski republiki ter položaja Avstrije kot "tamponske države" med vzhodnim in zahodnim blokom po drugi svetovni vojni, kar je zahtevalo sodelovanje političnih sil.

Največji stranki, socialni demokrati (SPÖ) in ljudska stranka (ÖVP), sta v veliki koaliciji skupaj vladali 39 od zadnjih 68 let. Velike koalicije ni bilo med letoma 1966 in 1987 ter med letoma 2000 in 2007. Od leta 1966 je štiri leta vladala ÖVP sama z absolutno večino. Leta 1970 se je slika obrnila, najmočnejša stranka je postala SPÖ s karizmatičnim Brunom Kreiskyjem na čelu. Od 1971 do 1999 je SPÖ vladala ali sama ali pa skupaj z ÖVP, razen med letoma 1983 in 1986, ko je bila v vladi s svobodnjaki.

S proporcem do medsebojnega nadzora S tradicijo velikih koalicij je neločljivo povezano načelo proporca, v skladu s katerim se ministrski položaji kot tudi mesta v javnem sektorju in v velikih z državo povezanih firmah, delijo po strankarskem ključu kar se da proporcionalno glede na število glasov, ki jih je posamezna stranka dobila na splošnih volitvah. Načelo proporca se je izoblikovalo zaradi potrebe po uravnoteženi vladi v zgodnjih letih druge avstrijske republike. Igralo je pomembno vlogo pri razvoju politične kulture. "Nič več državljanske vojne", je bila lekcija, ki sta se jo OVP in SPO naučili po koncu prve republike.

Stranki sta se odločili za tesno sodelovanje, razlike pa so ostale. Velika koalicija in načelo proporca sta postala instrumenta medsebojnega nadzora. Proporc je kmalu dosegel tudi najnižja birokratska mesta, ki so se delila po strankarskem ključu, in segel tudi na izobraževalno področje in bančni sistem. V 50. in 60. letih 20. stoletja sta stranki za tiste s člansko izkaznico skrbeli tako rekoč od zibelke do groba. V 80. letih se je s krepitvijo svobodnjakov in Zelenih začela krepiti tudi kritika proporca, a so svobodnjaki med sodelovanjem v vladi z veseljem zapolnili svojo kvoto ministrstev in nižjih mest s svojimi člani.

Vladavina velikih koalicij je prinesla politično stabilnost in vzporedno blaginjo, nujnost dogovarjanja za vsako ceno pa ima tudi svojo ceno – zaviranje reform, ki so tudi v Avstriji nujne. Predvsem zadnja velika koalicija se je izkazala za nezmožno pomembnih in potrebnih reform, kar ogroža avstrijsko blaginjo. Doslej sta se izogibali korenitim strukturnim reformam in raje izvajali kozmetične popravke politik, da ne bi zaustavili izvozno naravnanega gospodarstva. V nasprotju od sosednje Nemčije, kjer je Angela Merkel dosegla prepričljivo zmago, številni Avstrijci čutijo, da bi vlada lahko delala bolje, čeprav je stopnja brezposelnosti v Avstriji najnižja v EU, gospodarska rast pa precej nad evropskim povprečjem. Niz korupcijskih škandalov in inercija sta dodatno erodirali podporo strankama, ki sta imeli še v 80. letih 20. stoletja skupaj 90-odstotno podporo.

SPÖ in ÖVP sta odgovorni za ogromen ekonomski napredek Avstrije, meni Valentin Inzko, a dodaja, da sta se po 70 letih vladanja nekoliko izpeli. Ankete, narejene po zadnjih volitvah, so pokazale, da si tri četrtine Avstrijcev, naveličanih prepirov in politične paralize zadnje velike koalicije, želijo, da bi stranki v vladi sodelovali s tretjo stranko. Vse večja podpora manjšim strankam napoveduje politični potres v niti ne tako oddaljeni prihodnosti.