Aleš Žužek

Sreda,
30. 4. 2014,
9.50

Osveženo pred

2 leti, 11 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2

1

Natisni članek

Natisni članek

Slovenci Avstro-Ogrska Avstrija prva svetovna vojna

Sreda, 30. 4. 2014, 9.50

2 leti, 11 mesecev

Slovenci na braniku Velike Avstrije

Aleš Žužek

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2

1

Avstro-Ogrsko so po prvi svetovni vojni šolski učbeniki velikokrat opisovali kot ječo narodov, tudi slovenskega. V resnici pa so bili Slovenci skoraj do samega konca zvesti habsburški monarhiji.

Svet, še zlasti pa Evropa, se letos spominja stoletnice izbruha prve svetovne vojne. V vojni, v kateri sta se spopadla dva sovražna tabora – antantne (Francija, Velika Britanija, Rusija …) in centralne sile (Nemčija, Avstro-Ogrska, Turčija in Bolgarija) –, so se Slovenci kot podaniki habsburške monarhije borili na strani v vojni poraženih centralnih sil.

Katoliški narod, ki je močno navezan na dinastijo Čeprav je poznejša literatura Avstro-Ogrsko označevala za ječo narodov, pa so bili Slovenci v veliki večini zvesti tej državi oziroma habsburški dinastiji, veliko bolj kot na primer Čehi, ki so bili znani po svoji proruski usmerjenosti.

Francoski slavist Louis Leger, ki je je leta 1882 obiskal Ljubljano, je naše prednike opisal kot malo trgovski in zelo katoliški narod, ki je močno navezan na dinastijo, a tudi poln moralne volje, da se upre ponemčevalnim pritiskom (glej Peter Vodopivec, Od Pohlinove Slovnice do samostojne države). Slovenci za prihodnost v preurejeni Avstriji Ti ponemčevalni pritiski so bili v Avstro-Ogrski vse močnejši, prav tako so se med nemškimi strankami v črno-rumeni monarhiji vse volj krepili pangermanski nacionalisti. Kljub temu je velika večina Slovencev svojo prihodnost videla v habsburški monarhiji, vendar bi ta morala biti preurejena. Leta 1866 je Avstrija izgubila vojno z Bismarckovo Prusijo, zato je morala skleniti kompromis z upornimi Madžari. Leta 1867 je tako nastala Avstro-Ogrska: habsburška monarhija je bila notranje razdeljena na Avstrijo in Ogrsko. Glede na mejno reko Litvo se je za zahodni del države uporabljalo tudi ime Cislitvanija, za vzhodni pa Translitvanija. Velika večina Slovencev živi v zahodnem delu monarhije Poseben položaj – dejansko, ne pa tudi državnopravno – znotraj Avstrije so imeli galicijski Poljaki. Ti so bili vladajoči narod v Galiciji, delu nekdanje poljske države, ki je bila od 18. stoletja del habsburške monarhije.

Velika večina Slovencev je živela v Avstriji, okoli 45 tisoč Slovencev – prekmurski in porabski Slovenci – pa je živelo na Ogrskem. Zunaj meja habsburške monarhije je živelo okoli 27 tisoč Beneških Slovencev. Ti so bili od leta 1866 del Italija. V Avstriji je po podatkih popisa iz leta 1910 živelo slabih 1,4 milijona prebivalcev s slovenskim sporazumevalnim jezikom.

Slovenci za uvedbo trializma V Avstriji so Slovenci, ki jim je od leta 1848 vladal cesar Franc Jožef, živeli v štirih deželah: Kranjski, Štajerski, Koroški in Primorski. Od teh dežel je bila večinsko slovenska zgolj Kranjska, na Štajerskem in Koroškem so imeli prevlado Nemci, na Primorskem pa je bolj ali manj obstajalo ravnotežje med Slovenci in Italijani. Cilj slovenske politike, v kateri je imelo od uvedbe splošne volilne pravice leta 1907 glavno vlogo katoliško politično gibanje, je bil preoblikovanje habsburške monarhije iz dualizma v trializem, da bi se torej iz delov avstrijskih in ogrskih dežel, kjer so živeli Slovenci, Hrvati in Srbi, oblikovala posebna južnoslovanska enota.

Franc Ferdinand – zaveznik Slovencev Slovenski politiki, med katerimi sta bili osrednji osebnosti vodilni slovenski parlamentarec na Dunaju Ivan Šušteršič ter ljudski tribun in ideolog krščanskega socializma Janez Evangelist Krek, so glavnega zaveznika svojih ciljev videli v avstrijskem nadvojvodi in prestolonasledniku Francu Ferdinandu.

Čeprav je bil ponosen Nemec, pa Franc Ferdinand ni bil nemški nacionalist. Bil je tudi vnet nasprotnik madžarskega šovinizma, ki je vladal v ogrskem delu monarhije, in zagovornik južnih Slovanov. Skupaj s svojim krogom zaupnikov, s katerimi se je sestajal na dvorcu Belvedere, je koval načrte, kako preoblikovati monarhijo (glej Andrej Rahten, Slovenska ljudska stranka v dunajskem parlamentu).

Združene države Velike Avstrije Ogreval se je za idejo t. i. Velike Avstrije – preoblikovanje monarhije v številne bolj ali manj samostojne nacionalne države. Med drugim se je navduševal nad knjigami, kot je bila leta 1906 objavljena knjiga Združene države Velike Avstrije ( Die Vereinigten Staaten von Gross-Österreich), ki jo je napisal banatski Romun Aurel C. Popovici.

Zelo naklonjen slovenskim in hrvaškim zahtevam je bil tudi načelnik generalštaba avstro-ogrske vojske, baron Franz Conrad von Hötzendorf. Preoblikovanje monarhije v federalno Veliko Avstrijo, katere del bi bila tudi južnoslovanska državnopravna enota, se ni nikoli zgodilo, saj je Franc Ferdinand 28. junija 1914 v Sarajevu postal žrtev atentata Gavrila Principa, pripadnika srbske nacionalistične organizacije Mlada Bosna. Ta atentat je bila tudi iskra, ki je zanetila prvo svetovno vojno.

Razpad habsburške monarhije Poraz Avstro-Ogrske v prvi svetovni vojni pa je pomenil tudi njen konec. Na njenem ozemlju so nastale številne nove države: nemška Avstrija, trianonska Madžarska, Češkoslovaška in kratkotrajna Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki se je pozneje združila s Kraljevino Srbijo v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev.

Galicijski Poljaki so ozemlje Galicije priključili obnovljeni poljski državi, velik del Ogrske pa so zmagovalci prve svetovne vojne priključili Romuniji. Južna Tirolska ter deli slovenskega in hrvaškega ozemlja so prišli pod oblast Italijanov.