"Sirsko vprašanje morajo reševati ZDA, Rusija, Iran in Savdska Arabija"

Prek Slovenije je pot v Nemčijo v zadnjih dneh iskalo več kot 24 tisoč beguncev in migrantov iz Sirije, Afganistana, Irana in drugih držav Bližnjega vzhoda, novi so na poti. Po napovedih se bodo tokovi prebežnikov v prihodnje verjetno še krepili. Sirski konflikt namreč ni nič bližje rešitvi. V Turčiji je trenutno dva milijona registriranih beguncev in migrantov, v Libanonu več kot milijon, velik del jih prihaja iz Sirije. Mnogi med njimi čakajo na priložnost, da se odpravijo na pot proti Evropi.

O tem, kaj se pravzaprav dogaja na Bližnjem vzhodu, kakšna je mogoča rešitev sirskega konflikta in kdo bi moral pri tem prevzeti aktivno vlogo, smo govorili s poznavalcem tega območja Primožem Šterbencem s Fakultete za management Univerze na Primorskem. Šterbenc je izredno kritičen do zahoda, predvsem do ZDA, za katere pravi, da so odgovorne za zdajšnji položaj v Siriji, po drugi strani pa mora Evropa nositi posledice begunske krize. Šterbenc o tem, kaj bi moral biti prvi korak pri reševanju sirskega vprašanja. Najpomembnejši ukrep bi moral biti ustavljanje vojne v Siriji, to bi morala biti prioriteta celo pred bojem proti Islamski državi. Ustavljanje konflikta v Siriji bi pomagalo tudi pri reševanju problematike Islamske države. Zdi se, da najpomembnejši mednarodni akterji niso pripravljeni storiti tistih potez, ki bi jih bilo treba. Prvi korak pri reševanju te krize bi moral biti, da bi se za isto mizo usedle ZDA, Iran (Iran velja za strateškega zaveznika Sirije, državi sta tesno povezani od iraško-iranske vojne v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, op. p.), Rusija in Savdska Arabija. To so štirje najpomembnejši akterji, ki bi morali takoj narediti kompromis, ki bi ustavil vojno v Siriji.

O tem, kaj bi moral vsebovati takšen kompromis. Skupno sunitsko-šiitsko oblast, v katero bi bil vključen tudi sirski predsednik Bašar Al Asad, a le za prehodno obdobje. To bi moralo trajati med 18 in 24 meseci. Položaj je kompleksen. Zahodne države kritizirajo ruske napade na sirske upornike, a pri tem gre za dvolično politiko. Sunitske zalivske države in zahodne države namreč še naprej intenzivno oborožujejo sunitske upornike. Ruska vojaška intervencija je v tem primeru nekakšno nujno zlo. Rusija je namreč vojaško uravnotežila položaj v Siriji in upornikom preprečila napredovanje do točke, ko bi ogrozili obstoj sirskega režima. Če bi ga zrušili, bi sledila še večja katastrofa, saj bi lahko dobili še nekaj milijonov beguncev, ki izhajajo iz manjšinskih religijskih skupnosti, ki jih zdaj varuje režim.

Šterbenc o tem, zakaj je treba biti kritičen tudi do Rusije. Rusija bi se morala zavedati, da je njeno vojaško vmešavanje v Siriji mogoče le do točke uravnoteženja položaja. A zdi se, da se Rusija povezuje z iraškimi šiitskimi oblastmi, ki jo prosijo, naj napada Islamsko državo v Iraku. To zna biti kontraproduktivno, saj Rusija z željo po močnejšem političnem pozicioniranju v Iraku tudi ZDA sili v to, da so pripravljene bolj ubogati nekonstruktivno držo šiitskega premiera. ZDA so zato tudi močneje začele bombardirati določene cilje v Iraku. S tem se težava Islamske države in Sirije le zaostruje.

O tem, zakaj bogate zalivske države dejavneje ne pomagajo beguncem in migrantom iz Sirije. Da zalivske sunitsko dominirane države niso sprejemale beguncev, ni popolnoma res. Združeni arabski emirati so do zdaj sprejeli sto tisoč beguncev, po nekaterih podatkih pa je 30-milijonska Savdska Arabija sprejela med sto in 200 tisoč sirskih beguncev. Predvsem Savdska Arabija bi lahko naredila več. Zalivske države so – paradoksalno – geografsko za Sirce manj dostopne, kot je Evropa. Sirija ne meji neposredno na zalivske države, vmes je puščava. Sirije in zalivskih držav tudi ne povezuje morje in je zato tudi po vodi težje dostopna.

Begunci iz Sirije, ki pripadajo manjšinskim verskim skupnostim, alavitom, kristjanom in drugim, ne želijo v zalivske države, saj se tam krepi radikalna sunitska dimenzija, zato bi se lahko zgodili napadi nanje. Manjše države imajo še en razlog, da ne sprejemajo beguncev: že pred begunsko krizo je bilo v njih porušeno ravnotežje med begunci in tujci. Sprejem sirskih beguncev bi to še zaostril in tega se bojijo. Bojijo se, da bi tujci pri njih prevzeli oblast.

Savdska Arabija po drugi strani ni Nemčija. Če je Nemčija družba, ki se stara, je Savdska Arabija mlada družba, ki "producira" veliko diplomirancev in že zdaj nima dovolj delovnih mest zanje. Sirskih beguncev ne sprejemajo, ker se zavedajo, da bi marsikdo dobro izobražen jemal delovna mesta domačinom.

O tem, kakšna je vloga Združenih narodov (ZN), o katerih v povezavi z begunsko-migrantsko krizo ne slišimo veliko. Ni res, da ZN niso prisotni pri sirskem konfliktu, prisotni so vse od začetka leta 2011, tudi s posebnimi odposlanci tako ZN kot Arabske lige. Prejšnji posebni odposlanec, Lakdar Brahimi, je obupal, ker je ugotovil, da sam ne more narediti nič, če ne sodelujejo zunanji močni akterji, ki generirajo konflikt v Siriji. To opaža tudi zdajšnji posebni odposlanec Stafan de Mistura. Čeprav sta se bila Rusija in Iran pripravljena v zadnjih mesecih pogovarjati o političnem kompromisu v Siriji, največji problem ostaja. To je Savdska Arabija, ki je po mojem mnenju prepričana, da po zaslugi velikih denarnih rezerv lahko zmaga v vojaških konfliktih med suniti in šiiti na Bližnjem vzhodu. Problem pa so tudi ZDA, Barack Obama je na zasedanju generalne skupščine OZN zelo nekonstruktivno dejal, da Al Asad ne more biti del rešitve.

O tem, kaj lahko za reševanje begunsko-migrantske krize naredita EU in Turčija? Opravka imamo s paradoksom. EU v zadnjem času nagovarja Turčijo, naj sprejema močne ukrepe v smislu prestreganja beguncev na njihovi poti iz Turčije v Grčijo. To pa je nekakšen quid pro quo (daj-dam, op. p.). Slišimo lahko o začetku pristopnih pogajanj, o liberalizaciji vizumskega režima in več denarja za Turčijo. Verjetno je v ozadju tudi, da Turčija sugerira EU, da Al Asad ne more biti del rešitve. Upam, da bo EU, predvsem Nemčija, toliko modra, da bo ugotovila, da konflikta v Siriji ni mogoče ustaviti brez sodelovanja Al Asada. Paradoks je v tem, da če bo Turčija prestrezala več beguncev, EU morda ne bo najbolj ustrezno reševala konflikta v Siriji. EU do Sirije nima enotne (skupne) zunanje in varnostne politike. Šterbenc o tem, kakšen hendikep je to lahko za EU. Velika Britanija in Francija delata, kot želita, in oborožujeta upornike v Siriji. To je kontraproduktivno. Na ta račun se je zelo okrepila tudi Islamska država. Ker so zahodne države oboroževale sunitske upornike v Siriji, je to prestrašilo šiitske oblasti v Iraku, da oblasti niso bolj prenašale na sunite. Po drugi strani pa je iraške sunite to opogumilo, da lahko tudi sami rušijo šiitske oblasti v državi. Velika Britanija, Francija in Nemčija, tri najpomembnejše članice EU, morajo zato čim prej začeti politično reševati konflikt v Siriji z vključevanjem Al Asada v skupno sunitsko-šiitsko vlado.

Šterbenc o tem, kakšen je realen domet EU pri reševanju položaja v Siriji. EU nikoli ni bila tako pomembna akterka, da bi bila ob boku štirim velikim, torej ZDA, Rusiji, Iranu in Savdski Arabiji. EU mora plačevati račune za nekoga drugega, ki je katastrofo na Bližnjem vzhodu povzročil. Občutek imam, da EU nikoli ni uspelo popolnoma razumeti, da je dogajanje na Bližnjem vzhodu njena neposredna soseščina in da bo sama najbolj plačevala za neustrezne politike. Če obstaja nestabilnost, se to avtomatsko preslika tudi na EU kot sosedo. Tony Blair, Jose Maria Aznar in Jose Manuel Barroso so pomagali ZDA pri napadu na Irak. S tem se je odprla Pandorina skrinjica. Evropa je dezorientirana, to se vidi tudi po tem, da že več desetletij ne rešuje izraelsko-palestinskega konflikta, ne uvede sankcij proti Izraelu in ne prizna palestinske države.