Petek, 6. 3. 2015, 12.45
7 let, 1 mesec
Poljakinja, ki bi odprla turistično agencijo za nezadovoljne Slovence
"Slovenija je tako lepa država. Ko grem na Prešernov trg, si vzamem rogljiček in kavo, gledam okoli sebe, kako lepo je, kako življenje tu počasi poteka, in samo uživam. Tega v Krakovu in Varšavi, večjih poljskih mestih, ni. Tam ljudje samo hitijo, vsem se mudi in se ne ozirajo okoli sebe."
Ko Poljakinja Anna Maria Omarczyk pripoveduje o Sloveniji, kjer zdaj živi že peto leto, dobi človek kar kurjo polt in občutek, da morda njene besede, "vi Slovenci ne poznate svoje države in ne veste, kaj imate", povsem držijo.
Prvič je prišla leta 2007 na študijsko izmenjavo v Maribor in že takrat je vedela, da bo v Sloveniji tudi živela. "Samo mojo družino sem morala še pripraviti na to," se pošali Anna, ki tu živi od decembra 2010. Za vse skupaj pravi, da so odgovorni Štajerci. "Kakšen vtis so ti ljudje naredili name. Pokazali so mi en lep del države, bili so izjemno prijazni in pripravljeni pomagati. To so pravi ljudje."
Očarali so jo ljudje, kultura, način življenja in seveda narava. "To sploh ni mogoče, da ima država vse, gore, morje, jezera, jame … Kaj govorim, saj veste, kaj imate. Oziroma ne, mnogi ne vedo, kaj imate. Slovencem, ki bi radi šli v tujino, vedno rečem, naj gredo in bodo hitro prišli nazaj," razlaga Poljakinja, ki bi najraje odprla turistično agencijo za nezadovoljne Slovence, da jim razkaže njihovo domovino.
"Zelo so zadovoljni, vsi se želijo preseliti sem, kar mi ni všeč," se pošali Anna. Lani sta organizirali tudi prvo poljsko-slovensko poroko v Sloveniji, želita si odpreti še poslovalnico Slovenike v Sloveniji, kjer bi Anna bila vodička.
Povedati želi, da Slovenci prepogosto zamahnemo z roko, češ da smo se že navadili. "Prvi stavek, ki sem se ga tu naučila, je bil, 'Ah, saj bo. Ne sekiraj se.' To mi gre tako na živce. Kaj bo? Mi Poljaki iz majhne težavo naredimo veliko in jo tudi rešimo."
Ali je to lenoba ali skromnost, se ne more odločiti. Vsekakor je prepričana, da je v Sloveniji preveč pritoževanja. "Vsi tarnate. Da ni služb, da ni denarja, da je recesija. A tega ne vidim nikjer. Ko grem ob Ljubljanici, ljudje vedno sedijo na kavici, so nasmejani … Tudi poljski turisti sprašujejo, kje je tu kriza."
In ko smo ravno pri kavi. Anno zelo preseneča, da tu ni nobene težave med službo skočiti na kavo, še bolj jo preseneča odmor za malico. Poljaki tega ne poznajo, oni jedo šele, ko je mimo njihov osemurni delovnik. Slovence bi zato težko označila za delaven narod. Prej bi dejala, da smo malo razvajeni.
Socialna pomoč ji ne gre v glavo, še manj študentski sistem, zaradi katerega mladi živijo v nezavidljivi situaciji, je prepričana Poljakinja. Zaradi bonov za hrano ne znajo kuhati, zaradi študentskega dela se ne morejo zaposliti, zaradi zavlačevanja študija pa zamudijo pol življenja. Medtem ko so Poljaki že poročeni, imajo družine in posojila, Slovenci živijo v hotelu mama in študirajo.
Poljaki so na sploh bolj družinsko naravnani. "Kot sem opazila, gredo Slovenci raje z družbo ven, kot da bi preživeli filmski večer z dekletom. Tudi družina vam ne pomeni toliko." In kako je biti v zvezi s Poljakom ali Slovencem? "Razlika je ogromna. Od Slovenca predvsem ne moreš pričakovati poroke. To sem zdaj sprejela in je tudi ne pričakujem več," se je sprijaznila Poljakinja iz majhne vasi Wisła Wielka, ki bi o Sloveniji lahko pripovedovala ure in ure.