Politika tibetanskih samozažigov

Mohamed Bouazizi, tunizijski ulični trgovec, ki se je zažgal 17. decembra 2010 je s svojim dejanjem prižgal iskro arabske pomladi. To dejanje zaznamuje začetek številnih vstaj, ki so naposled odnesle mnoge dolgoletne diktatorje. Premoč ljudstva so morali priznati vsaj trije diktatorji. Tunizijski Ben Ali, ki je vladal 24 let, egiptovski Hosni Mubarak, ki je bil na oblasti 30 let in "rekorder" Moamer Gadafi, ki je vladal kar 42 let, so vsi morali odstopiti. Skoraj dve leti po Bouazizijevem samozažigu pa arabska pomlad še zmeraj ni končana saj v Siriji še vedno poteka srdit upor. Samozažig torej lahko predstavlja izredno močno politično orožje, a kako je mogoče, da v Tibetu, ki je že več kot 60 let pod nadzorom kitajske komunistične partije in v katerem se je v zadnjem času zažgalo že 48 menihov tako dramatična oblika protesta nima praktično nikakršnih političnih učinkov? Podrobnejši pogled razkrije, da samozažigov ne moremo preprosto primerjati. V primeru Bouazizija so se z njegovim dejanjem iz obupa lahko poistovetili mnogi. Težak eksistenčni položaj in vedno slabša perspektiva mlade generacije, ki ji je pripadal tudi Bouazizi sta nagovorila mnoge. Medtem, ko v Tibetu razlogi za samozažige niso tako enotni. Nekateri, tako kot večina Tibetancev v izgnanstvu, želijo "svoboden Tibet", drugi bi se zadovoljili že s svobodnim prakticiranjem religije in politično avtonomijo oziroma študijem v tibetanščini namesto v kitajščini, spet tretji si želijo predvsem vrnitve duhovnega voditelja Dalajlame.

Tibetanski budizem močno nasprotuje nasiljuJan Palach, čehoslovaški študent filozofije, se je leta 1969 v protest sovjetski zadušitvi praške pomladi prav tako zažgal in predstavlja enega najbolj znanih primerov samozažigov v 20. stoletju. Vendar vsi samozažigi niso bili niti približno tako uspešni kot Palachov in Bouazizijev. Vse od 27. aprila 1998 naprej, ko je v New Delhiju prišlo do prvega tibetanskega samozažiga, ki je sicer imel precejšnjo odmevnost, se kot posledica več ducat tibetanskih samozažigov ni zgodil kakršenkoli primerljiv politični upor kot sta ga sprožila Čehoslovak in Tunizijec.

Vendar nas to ne sme preveč presenečati. Budizem, še posebej tibetanski budizem močno nasprotuje vsem oblikam nasilja in poudarja sočutje do vseh čutečih bitij ter strogo prepoveduje umor in tudi samomor. Zaradi takšnega kulturnega in verskega ozadja se povprečen Tibetanec le stežka poistoveti s samozažigi. Vključevanje te skrajne in nasilne oblike političnega protesta v kulturo, ki je stoletja temeljila na vsesplošnemu sočutju in politiki nenasilja zato dejansko predstavlja zelo težaven proces.

Mlade Tibetance mineva potrpljenjeSerija številnih nedavnih samozažigov v tibetanskih delih Kitajske pa nakazuje, da se bo najbrž spremenilo tudi to. Velika večina samozažigalcev je namreč mladih, nekateri celo najstniki. Iz tega pa je moč sklepati, da mlado generacijo mineva potrpljenje in ne pristaja več na nenasilno politično filozofijo, ki jo zagovarja Dalajlama oziroma se hočejo na kitajsko nasilje odzvati na drugačen način. Na delu je tako nova struktura političnih odnosov med Kitajsko in Tibetom.

Samozažig kot oblika protesta je izredno pretresljiv dogodek, ki ga le težko gledamo a prav ta mukotrpnost je eden njegovih glavnih ciljev. Podoba človeka, ki se prostovoljno zažge in potem mirno prenaša gorenje lastnega telesa je tisto, kar hočejo Tibetanci pokazati celemu svetu. Zato ni naključje, da po vsakem tovrstnem dogodku kitajske oblasti pohitijo z zaplembami vseh fotografij in posnetkov z namenom, da se te podobe le ne bi razširile po svetu.

Kot je v zvezi s tem poudaril Palden Gjatso, tibetanski menih, ki je v kitajskih zaporih in delovnih taboriščih preživel več kot 30 let: "Tiste, ki uporabljajo surovo silo, nič ne razžali bolj kot to, da žrtev ne pristane na njihovo moč".