Pirc Musarjeva: Manning kot opozorilo tistim s podobnimi nameni

Med najbolj znane žvižgače trenutno spadata ameriški vojak Bradley Manning, obsojen zaradi razkrivanja informacij WikiLeaksu, in Edward Snowden, ki je razkril nečedno delovanje ameriške Agencije za nacionalno varnost (NSA). Kaj bi se zgodilo v Sloveniji, če bi kakšen Slovenec v javnost poslal tajne dokumente?

Žvižgač podvržen kazenskemu pregonu Izdaja tajnih podatkov je po 260. členu Kazenskega zakonika RS kaznivo dejanje. Če bi prišlo do razkritja tajnih podatkov, bi bil razkrinkovalec podvržen kazenskemu pregonu, pravi informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar. "Pooblaščenec bi se s svojimi pristojnostmi lahko odzval (le) z inšpekcijskim postopkom zoper zavezanca – upravljavca osebnih podatkov, ki je morda z nezadostnimi ukrepi zavarovanja povečal tveganje za nezakonito obdelavo osebnih podatkov. Vendar je treba upoštevati, da gre v najbolj razvpitih primerih razkritja tajnih podatkov za ravnanje posameznikov, ki so sicer pooblaščeni za ravnanje s tajnimi podatki (ti seveda lahko vsebujejo tudi osebne podatke), pa se iz osebnih nagibov in prepričanj odločijo, da jih je kljub statusu tajnega podatka treba razkriti javnosti. V teh primerih je težko govoriti, da ukrepi zavarovanja niso bili zadostni (običajno so). Pooblaščenec se ob razkritju tajnih podatkov v Sloveniji tako najbrž ne bi odzval kot inšpekcijski organ, v odvisnosti od okoliščin razkritja in vsebine razkritih podatkov pa bi oblikoval in zagovarjal svoje stališče kot neodvisen državni organ – tudi z vidika pravice javnosti do obveščenosti."

Sodba Manningu ni pravična Primarna naloga prava je, da v družbo vnaša red, določa kaj je dopustno in kaj ni, pravi Pirc Musarjeva in dodaja: "Hkrati je nujno, da pravo oziroma na njem temelječe odločitve vsaj glavnina ljudi sprejema kot pravične. V konkretnem primeru se bo država brez dvoma odzvala tako, da bo hotela z odločitvijo v zadevi Manning tudi zastrašiti tiste, ki bi lahko imeli podobne namene, in jih odvrniti od njih."

O pravičnosti obsodbe Manninga informacijska pooblaščenka meni, da "za ljudi, ki vidijo Manninga ne toliko kot storilca kaznivega dejanja, ampak bolj kot žrtev v neenaki sodni bitki, idealista in pogumnega mladega moža, ki mu lastna prepričanja in načela niso več dovoljevala molčati, nobena kazen, ki bi jo sodišče izreklo, ne bo sprejeta kot pravična. Sama spadam k njim. Hkrati kot pravnica razumem, da se pravosodni odziv mora odzvati na takšna ravnanja."

Zaščita v okviru protikorupcijske zakonodaje Edina država v Evropski uniji, ki ima močne zakone za zaščito žvižgačev in kjer je relativno dobro delujoč sistem, je Velika Britanija, kjer zakon iz leta 1998 ščiti zaposlene tako v javnem kot zasebnem in neprofitnem sektorju. Tiste, ki razkrijejo napačno ravnanje, korupcijo kriminal ali kaj podobnega in to storijo v javnem interesu, zakon ščiti pred odpuščanjem, degradiranjem, nadlegovanjem ali premestitvijo proti njihovi volji.

Podoben zakon ima tudi Madžarska, a v praksi ne deluje najbolje. Prav tako na Madžarskem ni nobenega urada, ki bi sprejemal pritožbe. Še tri države – poleg Slovenije še Romunija in Luksemburg – imajo zakone, ki ščitijo žvižgače, a so zakoni omejeni ter v primeru Slovenije in Luksemburga vključeni v širšo protikorupcijsko zakonodajo. Preostalih 22 članic EU-ja ima zelo omejeno ali pa praktično neobstoječo pravno zaščito za žvižgače.

Ščitenje predvsem identitete razkrinkovalcev Slovenija je 26. maja 2010 sprejela zakon o integriteti in preprečevanju korupcije. Zakon, ki je začel veljati 5. junija 2010, v tretjem poglavju vključuje tudi zaščito žvižgačev, kot jo definira konvencija Združenih narodov o korupciji. Namen zakona je zaščititi osebe pred različnimi grožnjami ter vsemi oblikam fizičnega nasilja in psiholoških pritiskov na posameznike, ki so aktivno in v dobri veri želeli preprečiti ali odkriti nezakonito delovanje. Zakon predvsem definira ščitenje identitete žvižgača in grožnje, naloge KPK-ja pri ščitenju ter pravico posameznika do odškodnine v primeru povračilnih ukrepov.