Najkrajšega je imel Washington, najdaljšega Carter

Vsakoletni ritual, ki se ga udeležijo tudi predstavniki tujih držav in povabljeni "navadni" Američani, poteka takole: okoli 20.30 so člani kongresa in povabljenci na svojih sedežih. Prva dama na galeriji okrog sebe zbere izbrane predstavnike ljudstva, napovedovalec pa slavnostno predsedniku (ali predsednici) napove podpredsednika in člane senata, ki vstopijo.

Predsednik predstavniškega doma in podpredsednik izbereta člane predstavniškega doma in senata, ki pospremijo predsednika v dvorano. Napovedovalec nato glasno napove prihod doajena diplomatskega zbora, vrhovnega sodnika in kabineta. Malo po 21. uri vstopi predsednik, ki se na poti do govorniškega pulta rokuje, objema in poljublja s člani kongresa ter jim podpisuje svoj napisan govor.

Cirkus in navijaška prireditev Predsednik pred kongresom predstavi svoje dosežke in razkrije svoje načrte za prihodnost. Poleg inavguracije in državnih pogrebov je nagovor edina priložnost, ko so v isti sobi vse veje ameriške vlade. Eden od članov vlade se nagovora ne udeleži, da tako zagotovijo linijo prevzema oblasti v primeru katastrofe, če bi se predsedniku, podpredsedniku in drugim, ki so v vrsti za prevzem oblasti, med nagovorom kaj zgodilo. Od terorističnih napadov 11. septembra 2011 nekaj članov kongresa odide na neznano lokacijo, da bi v primeru katastrofe oblikovali začasni kongres.

Nagovor je vsako leto deležen velike medijske pozornosti, nad njim pa niso vsi navdušeni. Komentator Washington Posta Georgea Willa meni, da gre za cirkus, ki bi se mu lahko zlahka izognili. Vrhovni sodnik Antonin Scalia se je že zdavnaj odpovedal udeležbi na teh, kot pravi, "navijaških prireditvah".

Predsednik mora obveščati kongres Tradicija predsednikovega nagovora izhaja iz ustave, ki predsedniku v drugem členu zapoveduj, da "od časa do časa obvesti kongres o stanju države ter mu da v razmislek ukrepe, za katere meni, da so obvezni in nujni".

Tradicionalno predsednik kongresu poroča konec januarja ali na začetku februarja. Čeprav ustava ne zahteva, da predsednik nagovori kongres, so vsi predsedniki od Woodrowa Wilsona naprej vsaj enkrat poročali kongresu o stanju države. Pred Wilsonom je večina predsednikov poročilo oddala pisno.

Prvi je bil najkrajši Prvi nagovor je imel George Washington 8. januarja 1790 v New Yorku, tedaj začasni prestolnici ZDA. Njegov nagovor je bil najkrajši do zdaj, vseboval je vsega 833 besed in naj bi trajal okoli deset minut. Najdaljšega je imel leta 1981 Carter – 33.667 besed. Najdaljšega govorjenega je imel leta 1946 Truman, obsegal je več kot 25 tisoč besed.

Leta 1801 je Thomas Jefferson prekinil prakso osebnega nagovora, ker se mu je zdela preveč monarhična, saj ga je spominjala na nagovor, ki ga ima britanski monarh vsako leto pred parlamentom. Namesto tega je v kongres poslal pisno poročilo, ki ga je prebral uradnik.

Wilson je leta 1913 ponovno uvedel osebni nagovor kongresa, nekateri predsedniki po njem pa so naredili izjemo in se odločili za Jeffersonovo pot pisnega poročila. Zadnji, ki ni nagovoril kongresa (in naroda), je bil leta 1981 Jimmy Carter.

Številna leta je bil govor znan kot "predsednikovo letno sporočilo kongresu". Ime "stanje države" (State of the Union) je prvi uporabil Franklin D. Roosevelt leta 1934, fraza pa se je na splošno uveljavila po letu 1947.

Dva predsednika brez nagovora Leta 1936 je Roosevelt poskrbel za precedens, ko je kongres nagovoril ponoči. Le enkrat pred tem se je zgodilo, da je aktualni predsednik kongres nagovoril ponoči, in sicer ko je Wilson kongres zaprosil, naj ukaže vstop ZDA v 1. svetovno vojno.

Roosevelt je imel največ nagovorov – 12. Dva predsednika nikoli nista imela nagovora, William Henry Harrison je bil predsednik le 32 dni, James A. Garfield pa 199 dni.

Nesreča preložila nagovor Kar se je začelo kot komunikacija med predsednikom in kongresom, je postalo komunikacija med predsednikom in ljudstvom. Od pojava radija in televizije ter v zadnjih desetletjih spleta govor prenaša večina mrež. Nagovor Calvina Coolidga leta 1923 je bil prvi, ki so ga prenašali po radiu. Nagovor Harryja S. Trumana leta 1947 je bil prvi, ki ga je prenašala televizija. Nagovor Billa Clintona leta 1997 je prvi, ki so ga v živo prenašali tudi po spletu.

Nagovor Ronalda Reagana leta 1986 je edini do zdaj, ki so ga prestavili. Sprva je bil predviden za 28. januar, zaradi nesreče raketoplana Challenger pa je bil teden dni pozneje. Nagovor ponavadi traja okoli eno uro. Od leta 1966 nagovoru sledi odgovor opozicije.