Lampedusa in grški otoki v Egejskem morju: vrata neuresničenega raja

V dozdajšnjih približno 230 dneh letošnjega leta je v Italijo nezakonito priplulo verjetno že več kot sto tisoč Afričanov, ki s prihodom v Italijo vidijo začetek svoje poti v "obljubljeno deželo". Ta pa je vse prej kot to.

Ker je bilo do konca julija v italijanskih vodah rešenih skoraj 93 tisoč pribežnikov, je skoraj gotovo, da bo prejšnji rekord iz leta 2011, ko je ob začetku arabske pomladi v vsem letu na italijanskih obalah pristalo okrog 60 tisoč pribežnikov, letos skoraj podvojen, še poroča britanska revija The Economist. Evropsko, ne zgolj italijansko vprašanje Večina plovil s pribežniki, namenjenimi v Italijo, začne svojo pot v Libiji, zato ne preseneča, da je ob krepitvi nemirov in nestabilnosti v tej severnoafriški državi močno poraslo število prihodov v Italijo. Toda vsi te poti ne preživijo – lani oktobra je 368 predvsem Eritrejcev utonilo na preobremenjeni in neustrezno opremljeni ladji, zaradi česar so italijanski varuhi obale vzpostavil program iskanja in reševanja z imenom Mare Nostrum. Tej operaciji se je pridružila tudi slovenska večnamenska vojaška ladja Triglav, a to slovensko sodelovanje je v očeh italijanskih oblasti predvsem pozitivna izjema, saj so prepričani, da se Evropska unija do tega vprašanja vede precej mačehovsko.

Rim je namreč prepričan, da Italija nosi nesorazmerno veliko breme te težave, ki jo vidijo kot vseevropsko in ne zgolj italijansko. Med drugim so predlagali, naj vodenje operacije Mare Nostrum prevzame evropska agencija za varovanje meje Frontex s sedežem v Varšavi, saj gre vendarle za varovanje zunanje evropske meje, a ob trenutnem proračunu te agencije, letno znaša 55,3 milijona evrov, in preostalih Frontexovih projektih, med drugim so postavili 12 kilometrov kovinske ograje med Turčijo in Grčijo, to ni zelo verjetno. Operacija Mare Nostrum namreč vsak mesec stanjša italijanski proračun za devet milijonov evrov. Večja skrb za pribežnike je obenem povečala njihovo število Operacija Mare Nostrum je rešila marsikatero življenje, a je posledično tudi opogumila nove pribežnike, saj so v njej videli okrepljeno verjetnost za uspešno prečkanje Sredozemskega morja. Zdaj jih je že toliko, da se o njih niti ne poroča več, čeprav bi še pred letom dni tak dnevni dotok zapolnil naslovnice vseh svetovnih medijev.

Tiha in neodzivna je tudi politika, z izjemo poslancev italijanske desnice, prav tako tudi javnost. Kot da se to ne bi dogajalo, kot da bo zatiskanje oči odpravilo to težavo. Evropska zakonodaja namreč veleva, da je za pribežnika odgovorna prva država članica na njegovi poti, Italija pa skupaj z Nemčijo, Švedsko, Francijo in Veliko Britanijo sprejme 70 odstotkov vseh prošenj za azil v Evropski uniji. Po grški morski poti predvsem Sirci in Iračani Zaradi te ograje so pribežniki z vzhoda našli novo morsko pot iz Turčije v Grčijo, kamor vstopajo predvsem prek otokov v Egejskem morju. Pot je sicer krajša kot tista iz Libije v Italijo, a je prav tako prepletena z nevarnostmi in pastmi, zlasti na neustreznih plovilih in s pretirano zasedbo. Tihotapci namreč uporabljajo čim manjša plovila v upanju, da jih radarji ne bodo opazili. Najbolj nesrečni poti nikoli ne končajo, ni jih pa malo, ki ostanejo povsem nemočni na odprtem morju ali na nedostopnem delu obale.

Grška policija poroča, da se je v prvih šestih letošnjih mesecih število nezakonitih prihodov na grško obalo močno povečalo in doseglo kar 25 tisoč. V resnici jih je najbrž veliko več, ker so prešteli le tiste, ki so jih prestregli. Po grški morski poti največkrat prihajajo prebežniki iz Iraka in Sirije, velikokrat kar celotne družine tudi z najmlajšimi otroki. Tisti, ki jih prestrežejo grške oblasti, največkrat končajo v zbirnih centrih ali zaporniških celicah, kjer v nesprejemljivih razmerah čakajo na deportacijo. Grčija je letos ukinila 18-mesečno omejitev za pridržanje pribežnikov, zdaj jih lahko pridržujejo neomejeno. Vstopne države praviloma niso ciljne države Tudi Španija se, podobno kot Italija in Grčija, spopada z velikim dotokom nezakonitih migrantov, a jih večina želi naprej. Bolj severno, tudi v Francijo. Francija je med zahodnimi državami tretja, za Nemčijo in ZDA, po številu prejetih prošenj za azil, zaradi česar je priseljevanje, predvsem strah pred nenadzorovanimi razsežnostmi, (ponovno) postalo vroča dnevnopolitična tema. Lani je Francija prejela skoraj 66 tisoč novih prošenj za azil, odobrila pa jih je približno šestino. Po nekaterih ocenah je v Franciji do 400 tisoč nezakonitih in nedokumentiranih priseljencev, med njimi so tudi taki, katerih prošnja za azil je bila zavrnjena, a vendarle vztrajajo pri ostajanju v Franciji.

Nemalo jih poskusi srečo v Veliki Britaniji. Lažje se skrijejo, ker ta država (za zdaj še) nima predpisane obvezne osebne izkaznice, sistem socialnih nadomestil je razmeroma radodaren, nadzor nad nezakonitim delom pa ne dohiteva vseh nepravilnosti. Najpogostejša vstopna točka je francosko pristanišče Calais, od koder se poskusijo pretihotapiti na kakšnem izmed tovornjakov. V prvih šestih mesecih je policija v Calaisu pridržala 7.414 nezakonitih prebežnikov, v enakem obdobju lani pa "samo" 3.129.

Švedska je lani odobrila stalno bivališče vsem prosilcem za azil iz Sirije, v prvih petih mesecih letos jih je prošnjo vložilo še osem tisoč. Švedska, ki ima 9,5 milijona prebivalcev ali manj kot dva odstotka vsega prebivalstva Evropske unije, je lani sprejela 12,5 odstotka od 435 tisoč lanskih iskalcev azila v Evropski uniji. Švedska temu ne dohaja več, postopki za obdelavo prošnje za azil so se podaljšali na skoraj eno leto, oblasti se pritožujejo, da nimajo dovolj sredstev za tak dotok ljudi. Že res, da je Švedska sprejela sorazmerno zelo veliko prebežnikov, a to je slaba tolažba za sredozemske članice, ki se vsakodnevno srečujejo z velikim navalom novih, še poroča The Economist.