Kri na spremenjenih fotografijah bolj rdeča

Fotografija Paula Hansna iz Gaze, ki je prejela letošnjo nagrado World Press Photo, je videti kot prizor iz filma: procesija moških po ozkih ulicah Gaze nosi trupla dveh dečkov in njunega očeta, ki so umrli, ko je izraelska raketa zadela njihovo hišo. Svetloba v sicer temačni ulici pada točno na mirne obraze mrtvih dečkov in obraze obupanih in jeznih pogrebcev. Podoba je pretresljiva in nemara celo preveč popolna.

Paul Hansen je na podelitvi nagrad razlagal, kako je nastala fotografija in kako se je ob prizoru boril s solzami. Toda nečesa ni omenil: da je bila fotografija digitalno obdelana. Nagrajeni fotograf ne želi sodelovati v debati o tej temi, priznava pa, da je bila fotografija digitalno obdelana. Zato so vedno glasnejši nekateri fotografi, ki se bojijo, da bo digitalno spreminjanje fotografij postalo norma, ki bo uničila delo fotoreporterjev. Želijo, da se dosledno ločuje med komercialnimi fotografijami, ki so vse digitalno obdelane, in fotoreporterskimi, ki naj ne bi bile, pa kljub temu so in postajo vse bolj estetizirane.

Dandanes je s programi, kot je Photoshop, zelo lahko obdelati fotografijo. Lahko se spremenijo barve, svetloba, kontrasti, dodajajo in odvzemajo se lahko elementi. Vsega tega se v času temnic ni moglo narediti tako lahko kot zdaj.

Bolj rdeča kri Postopek obdelave fotografij je postal tako vsakdanji, da ima vsaka časopisna redakcija zaposlene ljudi, ki počnejo le to. Eden največjih strokovnjakov za obdelavo fotografij je Claudio Palmisano, ki z dvema kolegoma v majhnem studiu v Rimu obdeluje fotografije z vsega sveta. Vsak dan fotografi z vsega sveta na njegov strežnik naložijo od 50 do sto fotografij. "Včasih je bilo spreminjanje fotografij kemični proces, zdaj je to matematična obdelava," je povedal za Spiegel. Ponavadi spremeni svetlobo, poudari pomembne elemente, recimo naredi kri bolj rdečo. "Razlika med fotoreporterstvom in fotografijo je v etiki. Z obdelavo nikoli ne prestopimo meje verjetnega," je dodal.

Njegov partner v podjetju je fotograf Francesco Zizola, ki je leta 2008 prejel nagrado World Press Photo za fotografijo iz kolumbijskega begunskega taborišča, nad katerim je dvojna mavrica. Barve mavrice so bile digitalno obdelane in so bile videti skoraj nadnaravno. "To je dovoljeno. Nihče namreč ne more določiti prave, resnične barve. Ni pa dovoljeno rumene hiše spremeniti v rdečo," je povedal Zizola.

Posebej agencijske hiše so zaostrile pravila, kaj je dovoljeno in kaj ne, toda niti največje hiše ne prepovedujejo digitalne obdelave fotografij. The Associated Press (AP) recimo dovoli le take vrste poudarjanje, kot je bilo mogoče v temnici, se pravi kontraste, s katerimi se ohrani avtentičnost fotografije.

"Problematično je, če kdo spremeni nebo," trdi podpredsednik AP-ja Santiago Lyon, ki je bil tudi predsednik letošnje žirije nagrade World Press Photo. "Po drugi strani pa ni pravil, kaj je dovoljeno pri poudarkih na fotografiji." Priznava pa, da se kriteriji žirije nagrade World Press Photo ne skladajo povsem z AP-jevimi standardi dovoljenih digitalnih obdelav fotografij.

"Uporabo digitalnih poudarkov fotografij lahko primerjate z uporabo pridevnikov v člankih – nekateri pisci s tem pretiravajo," pravi Lyon. Fotografije pa imajo še vedno pomen objektivnih pripovedovalcev zgodb. Ironično je, da včasih prav digitalna obdelava fotografije še poudari objektivnost zgodbe. Prav tako je vsaka fotografija lahko shranjena tudi v neobdelani obliki. Žirija nagrade World Press Photo ima recimo možnost, da si ogleda neobdelano fotografijo, in če ugotovi, da je bila po obdelavi drastično spremenjena, jo lahko zavrne. Letos niso zavrnili ne zmagovalne fotografije iz Gaze ne prav tako nagrajene fotografije zbiralke smeti iz Kenije, ki je tudi bila občutno obdelana.

Zahtevana dramatičnost Med fotografi je veliko takih, ki ne priznajo sodelovanja s specialisti za obdelavo fotografij, nekaterim drugim se pa to zdi popolnoma sprejemljivo. Eden najboljših vojnih fotografov James Nachtwey je na primer reden uporabnik rimskega studia za obdelavo fotografij. "Za vsako njegovo fotografijo porabim tudi do 12 ur in z njim si izmenjam na stotine sporočil," je razložil Palmisano. Nagrajeni ruski fotograf Juri Kozirev, ki je 25 let za najuglednejše revije sveta fotografiral vojna področja, že nekaj let svojim naročnikom sploh ne izroča več neobdelanih fotografij: "Neobdelane fotografije so prazne, obdelane pa izžarevajo dramatičnost," je dejal za Spiegel.

Dramatičnost pa je to, kar zahtevajo naročniki. Ker je konkurenca med fotoreporterji vse večja, je razumljiva tudi želja, da so njihove fotografije opažene.

Ko je Paul Hansen ujel zmagovalno fotografijo v Gazi, je nedaleč od njega stal drug fotograf. Njegova fotografija je le navadna reporterska fotografija. Seveda je neobdelana in manjkajo ji popoln izrez, popolna svetloba in razprava o avtentičnosti. Hensen trdi, da želi s svojim delom le narediti dobra dela in opozoriti na probleme. Morebiti za to ni več dovolj le dobra reporterska fotografija.