Ko se spopadeta slovanska orjaka

Krimska kriza, rusko rožljanje z orožjem in vznesene besede o zaščiti Rusov, ki živijo zunaj meja Rusije, so Ukrajino in Rusijo potisnile na rob vojne. Ukrajina je prostrana 45-milijonska država, ki je politično razklana na proevropsko zahodno Ukrajino in bolj prorusko usmerjeno vzhodno Ukrajino.

Zgodovina je mati sedanjosti Ta razlika ima korenine v zgodovini. Ukrajina je bila od 17. stoletja razpeta med poljsko-litovsko državo in Ruskim carstvom. Osrednji in vzhodni Ukrajinci, ki so po leta 1649 ustanovili neodvisno kozaško državo, so se leta 1654 povezali v zavezništvo z Ruskim carstvom. Ukrajinska kozaška država je bila potem del Ruskega carstva, dokler je Rusi niso uničili v letih 1764–1775.

Zahodni del Ukrajincev je ostal pod Poljaki do delitve Poljske v 18. stoletju, ko je tudi večina zahodnih Ukrajincev prišla pod oblast ruskega carja. Del Ukrajincev, ki so živeli v Galiciji, pa je prišel pod oblast Avstrije.

Po oktobrski revoluciji so Ukrajinci izkoristili priložnost in ustanovili lastno državo s prestolnico v Kijevu. Ta država, ki je razglasila tudi suverenost nad polotokom Krimom in vzhodno obalo Azovskega morja, pa ni obstajala dolgo, saj jo je leta 1921 zasedla Rdeča armada.

Rusifikacija Ukrajine Ukrajinci so se morali tako zadovoljiti le z Ukrajinsko socialistično republiko znotraj Sovjetske zveze. Po drugi svetovni vojni so v ozemlje te republike vključili tudi zahodno Ukrajino, ki je bila po prvi svetovni vojni del Poljske, leta 1954 pa tudi zdaj sporni Krim.

Že v obdobju carske Rusije so se na ozemlje Ukrajine priseljevali Rusi, tako da so postala mesta večinoma rusko govoreča, tudi Kijev. Poleg tega je Rusija že od leta 1720 prepovedala ukrajinski jezik in izvajala rusifikacijo.

S propadom carske Rusije je bilo rusifikacije začasno konec, znova pa so jo začeli izvajati po Stalinovem prevzemu oblasti. Še zlasti po letu 1938 je rusifikacijo vneto podpiral takratni prvi mož ukrajinske partije, ukrajinski Rus Nikita Hruščov.

Ukrajinsko govoreči Ukrajinci, rusko govoreči Ukrajinci in Rusi Posledica te dolgotrajne rusifikacije je, da zdaj na vzhodnem in južnem delu Ukrajine govorijo rusko. Ruščino kot svoj pogovorni jezik uporablja okoli 30 odstotkov prebivalcev Ukrajine. To ne pomeni, da se imajo vsi rusko govoreči Ukrajinci za Ruse – Rusov je namreč v Ukrajini okoli 17 odstotkov, medtem ko se ima za Ukrajince 78 odstotkov prebivalstva.

Zgodovinske razlike se kažejo tudi na verskem področju. Po raziskavi centra Razumkov leta 2006 je 62,5 odstotka prebivalcev Ukrajine ateistov, 14,9 odstotka jih je pripadnikov Ukrajinske pravoslavne cerkve Kijevskega patriarhata, 10,9 odstotka pripadnikov Ukrajinske pravoslavne cerkve, ki spada v okvir Moskovske patriarhije, 5,3 odstotka pa je grkokatolikov oziroma unijatov, torej kristjanov pravoslavnega obreda, ki priznavajo papeža. Prav uniati, ki živijo na zahodu Ukrajine, so odločni zagovorniki prozahodne Ukrajine.

Politična razklanost Ukrajine na zahod in vzhod se kaže tudi na volitvah, saj je glavna volilna baza proruskih politikov, kot je odstavljeni ukrajinski predsednik Viktor Janukovič, prav vzhodni in južni del države. Za nameček je vzhodni del večinoma industrijski in gospodarsko tesno povezan z Rusijo.

Odkrit separatizem krimskih Rusov Kijevski protesti, ki so vrgli z oblasti Janukoviča, so okrepili odcepitvene težnje ruske manjšine. Ta je zlasti močna na Krimu, ki se je poskušal že po razpadu Sovjetske zveze spet vrniti pod okrilje Rusije. Zagovorniki priključitve k Rusiji pa so glasni tudi na skrajnem vzhodu Ukrajine. Na primer v Harkovu, kjer Rusi pomenijo skoraj polovico prebivalstva, v Lugansku in Donecku.

Za zdaj pa večina rusko govoreče vzhodne in južne Ukrajine nasprotuje morebitnemu ruskemu vojaškemu posegu. Uporaba ruščine namreč še ne pomeni, da se prebivalstvo ne počuti del ukrajinskega naroda. Ne nazadnje je tudi ikona oranžne revolucije, Julija Timošenko, dolgo časa govorila v javnosti le rusko, šele po vstopu v državno politiko je začela uporabljati ukrajinščino.