Ko nošenje očal in zunajzakonski seks peljeta v smrt

Pol Pot se je rodil pred skoraj devetdesetimi leti, 19. maja 1925, kot Saloth Sar. Tedaj je bila budistična monarhija Kambodža še pod francosko oblastjo, zato je mladi Saloth Sar leta 1949 odšel na študij elektrotehnike v Francijo. Poznejši Pol Pot postane komunist v Franciji V kolonialni prestolnici, ki je imela močno komunistično stranko in je zibelka revolucionarnega nasilja (spomnimo se Robespierra, giljotine in uničenja Vendeje), se je mladi Saloth Sar navzel marksističnih idej in postal član francoskih komunistov. Leta 1950 je poznejši kamboški diktator stopil tudi na tla takratne Titove Jugoslavije – kot član mednarodnih delavskih brigad je sodeloval pri gradnji cest v Zagrebu.

Ker mu ni uspelo narediti izpitov, se je poznejši Pol Pot leta 1953 vrnil domovino, ki je ravno takrat postala neodvisna. V neodvisni Kambodži, ki ji je vladal kralj Norodom Sihanuk, je mladi Saloth Sar postal dejaven član stranke kamboških komunistov.

Teh se je pozneje oprijela oznaka Rdeči Kmeri (Khmer Rouge), ki jo je Sihanuk uporabljal za kamboške levičarje. Saloth Sar je postal vodja stranke leta 1963, prejšnjega vodjo je namreč umoril Sihanukov režim.

Umik v džunglo, prevzem imena Pol Pot in zmaga Komunistična stranka, ki je pozneje dobila ime Komunistična partija Kampučije, je šla v ilegalo, prav tako tudi Saloth Sar. Ta je pobegnil na podeželje, si nadel novo ime Pol Pot in s pomočjo komunističnega Severnega Vietnama leta 1970 začel gverilsko vojno proti oblasti. Aprila 1975 je Pol Pot z Rdečimi Kmeri zmagal v državljanski vojni in vkorakal v prestolnico Phnom Penh. To je bil začetek krvave diktature. Pol Pot in drugi voditelji Rdečih Kmerov so bili namreč posnemovalci zamisli, ki jih je na Kitajskem udejanjal Mao Cetung, pri čemer so bili še bolj radikalni in okrutni.

Med letoma 1958 in 1961 so kitajski komunisti s t. i. velikim skokom poskušali zaostalo kmečko deželo na hitro industrializirati. Eksperiment se je izjalovil, namesto razvoja je izbruhnila lakota, ki je odnesla milijone življenj. Leta 1966 je Mao začel nov eksperiment, t. i. kitajsko kulturno revolucijo, med katero so milijone intelektualcev iz mest izgnali na podeželje in jih skušali preobraziti v kmete.

Deportacije meščanov v vasi, ukinitev denarja, uničevanje knjig Toda Pol Pot ni skušal pokmetiti samo intelektualcev, ampak vse prebivalce mest. Tako so Rdeči Kmeri med drugim v enem tednu popolnoma izpraznili milijonski Phnom Penh in druga mesta ter prebivalce deportirali na podeželje.

Ukinili so tudi denar, uničevali knjige, prebivalci so morali zažgati tudi svoje osebne dokumente in diplome. Uničenju niso ušli niti albumi s fotografijami. Preimenovali so tudi državo, ki se je zdaj – precej ironično – uradno imenovala Demokratična Kampučija.

Komunistična Kampučija Pola Pota je bila namreč daleč od demokracije. Rdeči Kmeri so spremenili državo v nekakšno veliko koncentracijsko delovno taborišče, kjer ni bilo dovoljeno izražanje čustev in je bila edina "zabava" prepevanje revolucionarnih pesmi. Uničili so mestno civilizacijo ter intelektualni, trgovski in posestniški sloj v državi (glej: Stephane Courtois in drugi, Črna knjiga komunizma). Izbruh lakote, kanibalizem in poboji Vsi so morali biti oblečeni enako, v črne obleke z dolgimi rokavi, zapeti do vratu in sodelovati v izgradnji socializma na način velikega skoka Pola Pota: s pokmetenjem države naj bi povečali pridelavo riža, izvoz riža pa naj bi bil osnova za gradnjo težke industrije.

Tako kot Maov je propadel tudi veliki skok Pola Pota: namesto povečanja pridelave riža je v deželi kolektiviziranega kmetijstva izbruhnila lakota. Ljudje so množično umirali zaradi griže in vodenične nabuhlosti. Zaradi pomanjkanja hrane se je pojavil kanibalizem. Tako so si na primer bolniki v eni od bolnišnic razdelili truplo umrlega pacienta.

Toda ljudje niso množično umirali samo zaradi lakote, Rdeči Kmeri so izvajali tudi sistematične poboje. Poleg meščanov, intelektualcev, učiteljev, posestnikov in budističnih duhovnikov so bili glavna tarča nasilja predstavniki manjšin. Prepoved nošenja očal Poleg večinskih Kmerov so namreč v Kambodži živeli še Kitajci (tudi sam Pol Pot je bil kitajskega izvora), Vietnamci in muslimanski Chami. Zelo temeljito je bilo tudi nasilje nad katoličani, ki so bili večinoma Vietnamci – katedrala v Phnom Penhu je bila tako edina zgradba v mestu, ki so jo Rdeči Kmeri uničili do temeljev.

Sovraštvo do intelektualcev je bilo tolikšno, da so prepovedali nošenje očal, ker so ta simbolizirala intelektualce. Nošenje očal je ljudi lahko stalo življenje. Pomorili so tudi vse fotoreporterje v državi.

Oblast Pola Pota je imela tudi nenavadno družinsko politiko – če je mož oklofutal ženo, so moža lahko usmrtili, tudi otroci so lahko ovadili starše, če so jih ti natepli. Kazen za zunajzakonski spolni odnos je bila smrt. Tudi uživanje alkoholnih pijač so kaznovali s smrtjo, bolj prizanesljivi so bili do uživanja tobaka in mamil.

Rdeči Kmeri – krvoločna vojska najstnikov V obdobju 1976–1979 so Pol Pot in njegovi Rdeči Kmeri – ki so bili nekakšna otroška oziroma najstniška vojska, nanovačena pri starosti dvanajstih let ali še manj – pobili dva milijona ljudi oziroma četrtino prebivalstva Kambodže. Glede na število precej manj kot Mao, Stalin ali Hitler, toda glede na pobiti delež celotnega prebivalstva je bil Pol Pot največji krvnik 20. stoletja.

Njegovo morilsko politiko je končal sosednji komunistični Vietnam, ki je januarja 1979 z vojsko vdrl v Kambodžo in vrgel Rdeče Kmere z oblasti. Pol Pot se je zatekel v džunglo in nadaljeval gverilsko vojskovanje. Leta 1997 so ga njegovi nekdanji sodelavci zapustili in proti njemu uprizorili sodni procesi ter ga zaprli. Umrl je aprila 1998 v zaporu. Glede razloga smrti je več različic: po eni naj bi umrl zaradi infarkta, po drugi naj bi storil samomor, po tretji pa naj bi ga celo zastrupili.