Kitajci se bodo morali odpovedati svojim verovanjem

Vodja državne uprave za verske zadeve Wang Zuoan je za časnik Study Times, ki ga izdaja kitajska partijska šola, povedal, da je skupaj z gospodarskim napredkom v državi naraslo tudi število vernikov, saj si ljudje v vedno bolj kompleksnem svetu želijo potrditve in utehe. Medtem ko je po besedah Wanga vera v sicer uradno ateistični Kitajski lahko dobra stvar in predstavlja silo harmonije in miru, dodaja, da je pomembno, da se ljudi ne zavaja.

"Vladajoča stranka, ki sledi marksizmu, mora ljudem pomagati pri tem, da si ustvarijo pravilen pogled na svet in da se z rojstvom, staranjem, boleznijo in smrtjo spopadejo z znanstvenimi spoznanji, ne pa z 'vraževerjem'. Država tu lahko pomaga s promocijo znanosti," je povedal vodja državne uprave, ki se zaveda, da bo to dolgotrajen proces, pri katerem mora biti komunistična stranka potrpežljiva.

Hitenje bo prineslo nasprotne rezultate "Verovanja so tukaj že dolgo, zato bi s hitenjem pri osvobajanju ljudi izpod vpliva religije dosegli ravno nasprotne rezultate," je še dodal.

Na Kitajskem je približno polovica vernikov kristjanov ali muslimanov, druga polovica vernikov pa so budisti ali daoisti. Wang priznava, da je število verujočih verjetno višje od uradne številke sto milijonov, a čeprav kitajska ustava zagotavlja pravico do veroizpovedi, organizacije za človekove pravice opozarjajo, da je državni nadzor nad verskimi skupinami oster, predvsem nad Tibetanci, Ujguri v pokrajini Xinjiang in kristjani.

Kitajska zadnja leta pri omejevanju verovanj popušča Čeprav so bili verujoči kruto zatrti v kaosu med t. i. kulturno revolucijo med letoma 1966 in 1976, je kitajska vlada svoj odnos do verskih skupin v zadnjih letih umirila, saj se je bolj posvečala gospodarskim reformam. Se je pa Kitajski zato uspelo izogniti verskemu ekstremizmu, na kar so po besedah Wanga ponosni.

Kljub na pogovorni ravni strpnemu odnosu oblasti do verstev, pa se na Kitajskem razmere vedno bolj zaostrujejo, med drugim tudi v avtonomni pokrajini Xinjiang, kjer živijo Ujguri, etnična skupina s turškimi koreninami in muslimansko veroizpovedjo. Prav v Xinjangu nastajajo spopadi med Ujguri in Kitajci, v katerih je pred kratkim umrlo 21 ljudi, leta 2009 pa je v nemirih umrlo 200 ljudi.

Kaj se zares dogaja v Xinjiangu? A podatki o stanju v Xinjiangu so skopi, saj je tujim novinarjem poročanje precej oteženo, kitajskim novinarjem poročanje prepovedujejo oblasti, lokalni prebivalci pa si zaradi pritiskov vlade ne upajo spregovoriti. Nedavni spopad so oblasti tako označile za osamljen primer terorizma, medtem ko naj bi bilo splošno stanje varnosti v pokrajini dobro. Krovna organizacija, ki združuje ujgurske skupine po vsem svetu, pa je BBC-ju sporočila, da so bili nemiri posledica umora mladega Ujgura, ki so ga ubili oboroženi predstavniki oblasti. V Xinjiangu je 45 odstotkov prebivalcev Ujgurov, 40 pa Han Kitajcev. Kitajska je svojo oblast v pokrajini ponovno utrdila leta 1949, potem ko je na tem območju kratek čas delovala država Vzhodni Turkestan. Po tem letu se v pokrajino tudi načrtno priseljuje vedno več Kitajcev, zaradi česar se Ujguri bojijo, da bodo skupaj s svojo kulturo postali marginalna skupina. Xinjiang ima na Kitajskem status avtonomne pokrajine, podobno kot Tibet na jugu.

Peking Ujgure označuje za podružnico Al Kaide Peking za nasilne izgrede pogosto krivi ujgurske ekstremiste, medtem ko Ujguri Peking obtožujejo, da pretirava in s tem upravičuje ostre posege v regiji. Kitajska naj bi namreč v zadnjih letih omejevala ujgurske verske, gospodarske in kulturne dejavnosti, v zadnjih desetletjih pa je bilo zaprtih več vidnih in uglednih Ujgurov. Številni so bili zaradi obtožb s terorizmom prisiljeni zapustiti državo.

Kitajska jih po 11. septembru 2001 vedno pogosteje slika kot podružnico Al Kaide in kljub pomanjkanju dokazov vztraja, da jih urijo islamski skrajneži v sosednjem Afganistanu. Po ameriški invaziji Afganistana je bilo priprtih približno 20 Ujgurov, ki so končali v Guantanamu, kjer so bili več let zaprti brez obtožnice.

Revščina, marginalizacija in diskriminacija Xinjiang je v času gospodarske rasti na Kitajskem prejel precej državnih sredstev za razvoj industrijskih in energetskih projektov, vendar pa se Ujguri pritožujejo, da jim službe jemljejo Kitajci, njihove kmetijske površine pa so bile zaplenjene v razvojne namene in pozidane.

Prisotnost revščine, marginalizacije in diskriminacije Ujgurov po mnenju strokovnjakov predstavlja nevarno mešanico z velikim potencialom za nemire. Prizadevanja oblasti, da omejijo "vraževerne" ideje, bi zato lahko očitno napeto situacijo samo še zaostrile.