Kako so Evropejci zavladali svetu

Po pariških terorističnih napadih se je spet začelo govoriti o spopadu civilizacij, tezi, ki jo je postavil pokojni ameriški sociolog Samuel Huntington. Prav tako nekateri – številni tudi v Sloveniji - kot razloge za teroristične napade navajajo jezo muslimanov, ker je muslimanski svet Zahodu podrejeno obrobje.

Evropa kot obrobje Evrazije Pred stoletji – v 16. in 17. stoletju – pa je bila Evropa oziroma zahodna civilizacija dokaj nepomembno obrobje tako imenovane Evrazije. Vzhodno od nje so obstajali ogromni in bogati imperiji – trije islamski imperiji (Otomansko cesarstvo, perzijsko Safavidsko cesarstvo in indijsko Mogulsko cesarstvo) in Kitajska. Toda Evropa oziroma zahodna civilizacija je v naslednjih stoletjih zavladala svetu. Evropejci so najprej konec 15. stoletja odkrili novo celino, Ameriko, in ji zavladali, v poznejših stoletjih pa med drugim tudi premagovali in si podredili nekdaj mogočne vzhodne imperije.

Zakaj so Evropejci zavladali svetu Zakaj jim je to uspelo? Ameriški skoraj vsestranski učenjak Jared Diamond, ki je prepričan o odločilni vlogi geografije v svetovni zgodovini, trdi v eseju Kako obogateti (How to Get Rich), da zato, ker so monolitni orientalski imperiji v ravnicah zatirali inovacije, medtem ko je v gorati in z rekami razdeljeni zahodni Evraziji obstajala konkurenca med številnimi monarhijami in mestnimi državicami.

Škotski zgodovinar Niall Ferguson (Civilizacija: Kako so vrednote Zahoda osvojile svet) pa trdi, da je Zahod osvojil svet s šestimi "ubijalskimi aplikacijami", kot jih je poimenoval: konkurenca, znanost, lastnina, medicina, potrošniška družba in delovna etika.

Nemški genij iz Mainza Vsekakor je dejstvo, da so prav tehnološke izboljšave, izumi in znanstveni dosežki Evropejcem omogočili, da so postali številka ena na svetu. Te znanstvene revolucije ne bi bilo oziroma bi bila zelo otežena, če Nemec Johannes Gutenberg sredi 15. stoletja ne bi sprožil tako imenovane tiskarske revolucije.

Tisk so poznali že Kitajci, toda Gutenbergova naprava s pomičnimi kovinskimi črkami je bila tehnološko daleč bolj napredna od kitajskih tiskarskih iznajdb. Tiskarski stroj genija iz Mainza je omogočil hitro izdelavo letakov in knjig. Znanstvena revolucija v dolini neznanja Pisanje knjig na roko, to dolgotrajno in zamudno delo, je šlo v pozabo. Evropo je vsako leto preplavilo več tiskanih knjig, še zlasti, ker so tiskarne - na Gutenbergovo jezo, ki je upal, da si bo ustvaril dobičkonosen monopol - odpirali po vsej zahodni Evropi. Tisk je med drugim omogočil hitro širjenje protestantskih idej in tudi dosežkov znanstvene revolucije.

Po letu 1500 je Evropa začela silovito pot navzgor. Od vseh najpomembnejših svetovnih znanstvenih dosežkov (bilo jih je okoli 369) se jih je kar 38 odstotkov zgodilo od začetka reformacije do francoske revolucije (1530 do 1789).

Evropski "magični" šesterokotnik Zaporedje teh intelektualnih inovacij je rodilo sodobno anatomijo, astronomijo, biologijo, kemijo, geologijo, geometrijo, matematiko, mehaniko in fiziko.

Znanstvena revolucija je bila evrocentrična. Okoli 80 odstotkov ključnih akterjev je bilo rojenih znotraj šesterokotnika, ki ga omejujejo Glasgow, Köbenhavn, Krakov, Neapelj, Marseille in Plymouth, skoraj vsi drugi pa od tega področja niso bili oddaljeni več kot 200 kilometrov. (glej: Charles Murray, Human Accomplishment). Nazadovanje islamskih imperijev Na drugi strani je islamski svet nazadoval. V turškem Otomanskem cesarstvu v obdobju, ko je v Evropi cvetela znanstvena revolucija, ni bilo nobenih znanstvenih dosežkov. Razlog za to je v vplivu muslimanske duhovščine. Že konec 11. stoletja so vplivni muslimanski duhovniki začeli trditi, da preučevanje grške filozofije ni v skladu z nauki Korana.

Tudi tisk se ni uveljavil v islamskem svetu. Za Otomane je bil rokopis svet, dajali so prednost kaligrafiji pred tiskom (sklicevali so se na Mohamedove besede: "Učenjakovo črnilo je bolj sveto od krvi mučenikov"). Leta 1515 je sultan Selim I. celo zagrozil s smrtjo vsakemu, ki bi uporabljal tiskarski stroj. V islamskem svetu tudi niso prevajali zahodnih knjig.

Kdo je v središču vesolja? Zemlja ali Sonce? Ne samo Gutenbergova tiskarska revolucija, tudi Kopernikanska heliocentrična revolucija se ni dotaknila islamskega sveta. Leta 1580 so otomanske oblasti porušile observatorij v Istanbulu in za dolga stoletja onemogočile astronomska raziskovanja. Še v začetku 19. stoletja je eden od najvplivnejši muslimanskih duhovnikov v Otomanskem cesarstvu dejal: "Vesolje ima obliko krogle in v njenem središču se nahaja Zemlja. Sonce in Luna krožita okoli Zemlje." Podobno je celo še v drugi polovici 20. stoletja savdski veliki mufti Ibn Baz trdil, da se Sonce vrti okoli Zemlje in da so satelitski posnetki, ki dokazujejo nasprotno, le zahodnjaška zarota.

Martin Luther, Nikolaj Kopernik in Galileo Galilei Seveda je imela tudi na Zahodu znanstvena revolucija v določenih časovnih obdobjih nasprotnike med vplivnimi duhovniki – protestantskimi in katoliškimi.

Utemeljitelj protestantizma Martin Luther je bil tako oster nasprotnik teze prusko-poljskega katolika Nikolaja Kopernika, da se Zemlja vrti okoli Sonca. S Katoliško cerkvijo je imel zaradi heliocentrizma težave italijanski znanstvenik Galileo Galilei - toda ti zadržki niso bili niti odločilni niti usodni za znanstveni razvoj.

Kako je mandarinsko Kitajsko povozil čas Če je islamsko nazadovanje posledica prevelikega vpliva muslimanske duhovščine, pa je Kitajska postajala vse bolj okostenela zaradi prevelikega vpliva državnih birokratov, na Zahodu znanih pod imenom mandarini. S Konfucijevimi nauki prežeti mandarini so gledali zviška na trgovce in obrtnike. In tako je Kitajsko v 19. stoletju čas povozil za dolga desetletja.

Najpomembnejših 29 znanstvenih prebojev med letoma 1530 in 1789 (vir: Fergusonova Civilizacija):

1530 Paracelzus prvi uporabi kemijo v fiziologiji in patologiji.

1543 Nikolaj Kopernik v delu De revolutionibus orbium coelestium predstavi heliocentrično teorijo Sončevega sistema.

Andreas Vesalius v delu De humani corporis fabrica ovrže Galenovo anatomijo.

1546 Agricola v delu De natura fossilium klasificira minerale in uvede izraz fosil.

1572 Tycho Brahe opiše prvo evropsko opazovanje supernove.

1589 Galilejev poskus s padajočimi predmeti (objavljen v delu De motu) postavi v ospredje eksperimentalno metodo. 1600 William Gilbert v delu De magnete, magnetisque corporibus opiše magnetne lastnosti Zemlje in elektrike.

1604 Galileo odkrije, da predmet pri prostem padu opravi pot, ki je sorazmerna s kvadratom časa padanja.

1608 Hans Lippershey in Zacharias Jansen neodvisno drug od drugega izumita teleskop.

1609 Galileo izpelje prvo opazovanje nočnega neba s teleskopom.

1610 Galileo odkrije štiri Jupitrove lune in iz tega sklepa, da Zemlja ni v središču vesolja.

1614 John Napier v delu Mirifici logarithmorum canonis descriptio uvede logaritme.

1628 William Harvey napiše Exerctitatio anatomica de motu cordis et sanguinis in animalibus, ki natančno opiše krvni obtok.

1637 Rene Descartes v La Geometrie, dodatku svoje knjige Discours de la methode, vpelje analitično geometrijo.

1638 Galileo v delu Discorsi e dimonstrazioni matemathice uvede sodobno mehaniko.

1640 Pierre de Fermat vpelje teorijo števil.

1654 Fermat in Blaise Pascal uvedeta verjetnostno teorijo.

1661 Robert Boyle v delu Sceptical Chymist definira kemijske elemente in kemijsko analizo.

1662 Boyle razloži Boylov zakon, ki pravi, da je prostornina plina v posodi obratno sorazmerna tlaku v posodi.

1669 Isaac Newton v delu De analysi per aequationes numero terminorum infinitas prvič sistematično predstavi infinitezimalni račun, ki ga je neodvisno od njega razvil tudi Gottfried Leibniz.

1676 Antoni van Leeuwenhoek odkrije mikrorganizme.

1687 Newton v delu Philosophiae naturalis principia mathematica zapiše prvi splošni zakon gravitacije in zakone gibanja.

1735 Carl Linnaeus v delu Systema naturae prvič sistematično klasificira živa bitja v rodove in vrste.

1738 Daniel Bernoulli v delu Hydrodynamica zapiše Bernoullijevo načelo in vpelje matematično analizo gibanja tekočin ter kinetično teorijo plinov.

1746 Jean-Etienne Guettard izdela prve prave geološke karte.

1755 Joseph Black odkrije ogljikov dioksid.

1775 Antoine Lavoisier natančno opiše izgorevanje.

1785 James Hutton v delu Concerning the System of the Earth vpelje doktrino uniformitarianizma o razvoju Zemlje.

1789 Lavoisier v delu Traite elementaire de chimie zapiše zakon o ohranjanju snovi.