Kako je svet drvel proti svetovni vojni

Letos mineva sto let od izbruha prve svetovne vojne. Do tedaj največji in najbolj krvavi spopad na stari celini je izbruhnil 28. julija 1914, točno mesec dni po tem, ko je bosanski Srb Gavrilo Princip v Sarajevu umoril avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegovo ženo.

Umor avstrijskega prestolonaslednika – iskra, ki je sprožila eksplozijo Atentat in še zlasti poznejše zaostrovanje odnosov med Avstro-Ogrsko in Srbijo, ki se je končalo z vojno napovedjo Habsburške monarhije proti majhni balkanski državi, je bila iskra, ki je desetletja nakopičene zamere, sovraštva in strahov med evropskimi velesilami prižgala v ogromno eksplozijo.

Prva svetovna vojna je bila prva vojna na stari celini po krimski vojni (1853–1856), v kateri so se spopadle več kot dve velesili. V krimski vojni so se Francija, Velika Britanija in Turčija oziroma Otomansko cesarstvo vojskovali proti Rusiji.

Ta vojna je za nekaj dolgih desetletij končala prevlado Rusije na stari celini, ki se je začela z njeno zmago nad Napoleonovo Francijo. Po vzponu Francije pod vodstvom cesarja Napoleona III. je leta 1871, po zmagi Prusije in njenih zaveznic v nemško-francoski vojni, najmočnejša evropska država postalo novoustanovljeno Nemško cesarstvo.

Francija želela maščevati poraz iz let 1870 in 1871 Po nemško-francoski vojni je v osramočeni Franciji tlelo sovraštvo nad Nemčijo in želja po maščevanju, t. i. revanši, s katero bi dežela galskih petelinov spet pridobila v vojni izgubljeni Alzacijo in Lotaringijo. Tega se je zavedal izkušeni državniški maček, nemški kancler Otto von Bismarck, ki je z zavezništvom z Rusijo Francijo stisnil v kot.

Toda ko je novi nemški cesar Viljem II. leta 1890 odslovil starega Bismarcka, je nemško-rusko zavezništvo zamrlo in Rusija se je v letih 1891–1894 zbližala s Francijo, s katero se je nekaj desetletij prej silovito spopadla v krimski vojni.

Najpomembnejša država na svetu pa je bila pomorska velesila Velika Britanija, gospodarsko najmočnejša država na svetu, ki je imela največji kolonialni imperij na svetu. Velika Britanija se dolgo časa ni pridružila francosko-ruskemu zavezništvu. Britanski lev in galski petelin na robu vojne Še več, s Francijo bi se leta 1898, v času t. i. fašodske krize, skoraj zapletla v vojno. Francozi so namreč v južnosudanski Fašod poslali vojaško odpravo. Britanci, ki so se bali, da bodo izgubili vpliv nad Egiptom, so se ostro odzvali. Na koncu so Francozi popustili in se umaknili.

Tudi britansko-ruski odnosi so bili dolgo časa zelo napeti. Britanski in ruski imperij sta bila od leta 1813 tekmeca v boju za vpliv in nadzor nad osrednjo Azijo – to rivalstvo je v zgodovinopisju znano kot velika igra (The Great Game).

Britance je bilo strah, da bi ruski prodor v osrednjo Azijo, Perzijo in Afganistan ogrozil britansko posest Indije. Med drugim je britanski lev v tej veliki igri z ruskim medvedom podpiral obstoj Turškega oziroma Otomanskega cesarstva, ki je tedaj veljalo za bolnika ob Bosporju, državo, ki razpada.

Strah pred Nemčijo pripelje Britance v francosko-rusko naročje Britansko-ruskega rivalstva je bilo konec leta 1907, ko sta imperija sklenila, da bosta zakopala bojne sekire in začrtala mejo njunih interesnih sfer. Za to pomiritev sta bila dva razloga: Rusija je bila oslabljena po porazu z vzpenjajočo azijsko velesilo Japonsko leta 1905, tako Britance kot Ruse pa je skrbelo prodiranje nemškega vpliva na Bližnji vzhod.

Nemčija je namreč od devetdesetih let 19. stoletja širila svoj gospodarski in politični vpliv v Otomanskem cesarstvu. Zgradila je anatolsko železnico in leta 1904 začela graditi železnico do Bagdada, pridobila je tudi pravico do črpanja iraške nafte.

Silovit vzpon Nemčije, ki je gospodarsko dohitela in nato prehitela Veliko Britanijo, je bil tisti vzgib, ki je Britance leta 1907 dokončno pripeljal v naročje francosko-ruskega zavezništva. Že leta 1904 so namreč Britanci sklenili zavezništvo s Francijo, t. i. entente cordiale po francosko oziroma poslovenjeno antanta.

Tirpitzev načrt – Nemci vržejo Britancem rokavico Nemčija je zlasti ujezila in hkrati prestrašila Britance, ko je nemški cesar leta 1897 podprl načrt admirala Alfreda von Tirpitza, da Nemčija zgradi vojaško ladjevje, ki se bo lahko kosalo z britanskim. Nemško-britanski odnosi so se še bolj ohladili v času druge burske vojne (1899–1902), saj so Nemci podpirali nizozemsko (afrikansko) govoreče Bure, ki so se v Južni Afriki bojevali proti britanski nadvladi.

Sod smodnika pa je bil tudi Balkan. V 19. stoletju, ko je Otomansko cesarstvo padlo v krizo, je nastala kopica novih držav (Grčija, Srbija, Črna gora, Romunija, in Bolgarija). Usoden je bil zlasti spor med Avstro-Ogrsko in Srbijo. Dokler je v Srbiji vladala dinastija Obrenovićev, so bili odnosi zavezniški. Vse se je postavilo na glavo, ko se je v Srbiji leta 1903 na oblast po državnem udaru povzpela dinastija Karadjordjevićev. Srbija se je zbližala s Francijo in Rusijo (ta je prej bolj podpirala srbsko nasprotnico Bolgarijo) ter od Avstro-Ogrske zahtevala Bosno in Hercegovino ter druge dežele, kjer so živeli Srbi.

Antanta proti centralnim silam Zagovornik teh načrtov o srbski združitvi je bil tudi Princip, ki je bil član tajne organizacije Mlada Bosna. In prav njegovo dejanje je bila iskrica, ki je sprožila svetovno eksplozijo.

V svetovnem spopadu je bila na eni strani antanta (Velika Britanija, Francija, Rusija, Srbija, Romunija …), ki se ji je leta 1915 – potem ko ji je antanta ponudila dele Avstro-Ogrske – pridružila Italija, leta 1917 pa še ZDA, ki so želele preprečiti zmago Nemčije. Na drugi strani so bile centralne sile (Nemčija, Avstro-Ogrska, Turčija in Bolgarija).

Svetovni spopad med taboroma je izbruhnil 28. julija 1914, ko je Avstro-Ogrska napovedala vojno Srbiji. Srbska zaveznica Rusija je zato začela mobilizirati svojo vojsko, zaradi česar se je vmešala zaveznica Avstro-Ogrske, Nemčija, ki je 1. avgusta napovedala vojno Rusiji, 3. avgusta Franciji in 4. avgusta Belgiji. Zaradi napada na nevtralno Belgijo je Velika Britanija 4. avgusta napovedala vojno Nemčiji. Razvnela se je krvava štiriletna vojna, ki se je končala novembra 1918 s porazom centralnih sil.