Kaj je v resnici ukradel Edward Snowden?

Ko lovec postane plen Pred dobrim letom je Edward Snowden izvedel nemogoče. Najmočnejšo in najagresivnejšo vlado na svetu, katere vojaška, zunanja in gospodarska politika pogosto temelji na zastraševanju, je pahnil v paniko. Kot računalniški strokovnjak, ki je več let delal za različne podizvajalce ameriških varnostnih agencij (predvsem Cio in NSA), je imel praktično neomejen dostop do tako občutljivih podatkov, da je ob njih še WikiLeaks videti kot otroška knjižnica.

Snowden je med večletnim služenjem ameriški vladi (pri čemer je šel po stopinjah staršev) izgubil vse iluzije o pomembnosti vse globljega in pavšalnega vladnega vdiranja v zasebnost vsepovprek ter podrobnosti o tem početju razkril novinarjem. A kot kažejo zadnje informacije iz ekskluzivnega intervjuja s Snowdnom, ki ga v septembrski številki objavlja revija Wired, ter namigi iz časnikov Wall Street Journal in Spiegel, je Snowden v Hongkong in Rusijo (kjer je zdaj) s seboj odnesel precej več.

Žvižgač Javnost večinoma ve za razkritje podatkov prvega in drugega razreda (tier 1 in 2), ki zdaj počivajo na treh različnih koncih – pri medijskem podjetju First Look Media, časniku The Guardian in Bartonu Gellmanu, piscu za Washington Post. V slogu vohunskega filma to tvori Snowdnovo zavarovalno polico. A po mnenju več strokovnjakov razkritje teh podatkov, v katerih se skrivajo podrobnosti o sistemu PRISM, s katerim ameriška vlada zbira informacije o domačem in tujem elektronskem komuniciranju, iz Snowdna ne dela vohuna.

Znani novinar Edward Epstein iz Wall Street Journala zatrjuje, da je v najboljšem primeru žvižgač, ki je razkril nelegitimno in skrb vzbujajoče početje organizacij, ki naj bi ščitile posameznika (in s tem tudi njegovo zasebnost).

Vohun Snowden je večino omenjenih informacij zbral poleti 2012. Šele spomladi leta 2013, ko je zamenjal delodajalca in prevzel še odgovornejši položaj v podjetju Booz Allen Hamilton, je dobil – in kot kaže izkoristil – tudi dostop do podatkov tretjega razreda (tier 3). Ti vsebujejo konkretne sledi o ameriški agresivni kibernetsko-militantni politiki, s katero skuša digitalno ošibiti svoje največje nasprotnike – Rusijo, Kitajsko, Severno Korejo in Iran.

To ni več zbiranje podatkov, temveč namerno izkoriščanje strokovnih informacijskih metod za vohunjenje znotraj telekomunikacijskih sistemov drugih držav.

Epizoda Sirija Leta 2012 je tako NSA nameravala z oddaljeno namestitvijo zlonamerne programske opreme pridobiti dostop do vse elektronske komunikacije v Siriji, a se je zaradi napake ustavila večina internetnega prometa. Snowden zatrjuje, da je tudi do teh podatkov prišel brez večjih težav (čeprav ni imel uradnega dostopa) in da tako Cia kot NSA največjih informacijskih lukenj še danes nista odpravili. Delitev teh informacij Snowdna po Epsteinovih besedah uvršča v kategorijo vohuna.

Snowden ni edini Največji izziv za vse vpletene, posebej pa ameriško vlado, je, da uradno nihče ne ve, kje ti najbolj obremenjujoči (in s stališča ZDA sovražnih vlad tudi najbolj vredni, saj vključujejo seznam podjetij in omrežij, v katera je NSA vtihotapila zlonamerno programsko opremo) podatki so. Ali jih je Snowden predal Rusom in na ta način pridobil njihovo zaupanje (ter dovoljenje za bivanje tam)?

Snowden v nedavnem intervjuju za NBC zatrjuje, da jih je izbrisal. Obstajajo tudi indici, da – kot zatrjuje Spiegel – poleg Snowdna občutljive podatke medijem posredujejo tudi drugi in da on ni edini vir.

Človek Snowden v intervjuju pričara trezno in inteligentno podobo človeka, ki se zaveda, v kaj se je podal in kakšne posledice lahko pričakuje. Njegova največja skrb je, da bo javnost kljub globoki pomembnosti njegovih razkritij otopela zaradi neprestanega medijskega poročanja o zgodbi in izgubila zanimanje (ter posledično sprejela vohunske prakse).

Ameriška vlada ga skuša seveda diskreditirati in portretirati kot največje zlo za deželo pogumnih in ameriški sen. Tudi javne osebnosti, kot je na primer Bill Gates, javno kritizirajo njegovo početje, čeprav je 55 odstotkov Američanov v nedavni Gallupovi anketi javnega mnenja podprlo njegovo odločitev.

Zasebnost zgolj nostalgija Državi, kjer se danes skriva Sonwden, je nekoč vladal Stalin, ki je znan tudi po trditvi, da je "ena smrt tragedija, smrt milijona pa statistika". Morda se ne zavedamo, a že odkar smo začeli dajati svoje (analogne) naslove v okviru nagradnih iger, dobili svojo SIM-kartico, začeli spletno nakupovati, dobili elektronski naslov in usmerjanje prepustili Google Maps, smo postopoma, a zagotovo stopili v področje statistike in poskrbeli, da je zasebnost zgolj topla nostalgična zgodba.