Kaj delata nekdanja voditelja, odgovorna za iraško vojno?

Tony Blair ima svojo londonsko pisarno v hiši, v kateri je bival John Adams, drugi ameriški predsednik. A to je le protokolarna pisarna nekdanjega britanskega premierja. Poleg te ima po pisanju The Economista še eno, pisarno Fundacije Tony Blair, ki v tridesetih državah s pomočjo donacij izvaja programe boja proti verskemu ekstremizmu. Ima tudi fundacijo, ki promovira šport, pa še eno, ki pomaga afriškim voditeljem organizirati boljše vladne strukture. Cherie Blair, nekdanja prva dama, pa vodi fundacijo za pomoč poslovnim ženskam.

"Geopolitični svetovalec" Odkar ni več premier, Blair dve tretjini svojega časa porabi za dejavnost v fundacijah, predavanja in govore. Sam sebe ne opisuje kot nekdanjega premierja, temveč kot "geopolitičnega in strateškega svetovalca" ter "multiprojektnega filantropista". Svetuje vladam od Kazahstana do Kuvajta, promovira palestinsko gospodarsko rast, bankam in investicijskim podjetjem pa pomaga odpirati svetovna vrata. Pri 61 letih po operaciji srca leta 2007 deluje fizično močan.

A kljub uspehom v svetu Blair doma ni tako priljubljen. Leta 2013 je v anketi YouGov skoraj polovica Britancev dejala, da je vojni dobičkar. Pet Britancev je hotelo izkoristiti možnost državljanske aretacije in ga pridržati do prihoda policije. Eden izmed njih, natakar v elitni restavraciji, ga je želel aretirati, ker je "izzval nepravično vojno v Iraku". Celo laburisti, ki jih je tako zmagoslavno vodil, se v času krize nanj raje ne obračajo za nasvete. Tako njemu kot ženi so grozili s smrtjo, neki študent prava pa ju je celo resnično napadel in želel ubiti.

Ne prizna iraške napake Eden glavnih razlogov, zakaj Blair, ki je bil zelo priljubljen premier, zdaj ne uživa toliko ugleda, je, da ne želi priznati, da je bil napad na Irak napaka. Njegovi nekdanji sodelavci pravijo, da zelo težko prizna napake in da je v glavnem prepričan, da ima vedno prav. Kot je dejal Tony Blair, bo "do zadnjega dne zagovarjal odločitev o vojni v Iraku, ker je Sadam Husein imel namero in možnost uporabiti orožje za množično uničevanje". Nikakor ne priznava, da je prav ta vojna kriva, da je celotna regija ta hip razdejana.

Trdi celo, da če bi Huseina pustili, bi ga odnesla arabska pomlad in "vsa zadeva bi bila še bolj krvava". Priznava, da ljudi razburja to, da ni spremenil svojih stališč in da o tem ne molči.

Bush igra golf Nasprotno pa njegov ameriški zaveznik po upokojitvi žanje priljubljenost. Nekdanji ameriški predsednik George W. Bush, ki je začel vojno v Iraku, se je iz politike bolj ali manj umaknil v Teksas. Napisal je nekaj knjig, odprl knjižnico, v cerkev hodi skupaj z Billom Clintonom, kolesari z Lanceom Armstrongom in igra golf s komerkoli, ki pride na igrišče. S pomočjo svojih dobrodelnih ustanov se bori proti raku v Afriki, predvsem v Zambiji in Bocvani. Leta 2012 je skupaj s Clintonom zbral 544 milijonov dolarjev za obnovo Haitija. Predvsem pa ne komentira političnega dogajanja.

Edino, kar bi ga lahko povezovalo z iraško vojno, je to, da je sprožil iniciativo, da se posttravmatski stres ne bi več imenoval motnja, temveč bi to prekvalificirali v poškodbo. Do tega sklepa je namreč prišel po pogovorih z veterani iraške vojne. Po Gallupovih anketah je priljubljen pri 49 odstotkih Američanov.

Še v pisarni obžaloval vojno Razlika med Blairom in Bushem pa je v odnosu do iraške vojne. Že decembra 2008, tik preden se mu je iztekel mandat, je v intervjuju za ABC dejal: "Najbolj obžalujem, da so bili obveščevalni podatki o Iraku napačni. Želim si, da bi bili drugačni." Seveda ni priznal, da je namenoma zavajal ameriški kongres in javnost, le da so bili podatki žal napačni. Na prav te podatke pa se po vseh teh letih še vedno sklicuje Tony Blair.

"Prepričani smo bili, da bodo ljudje zgradili demokracijo, če bomo odstranili diktatorja," še vedno trdi Blair. Kot razlog, da se to ni zgodilo, navaja, da so ekstremistične skupine prevzele nadzor, še preden so se lahko vzpostavile demokratične institucije.

Zato se s svojimi fundacijami bori proti ekstremizmu. S projekti deluje v Nigeriji, Afganistanu, Pakistanu in Indoneziji, njihova glavna usmeritev pa je, da bi v šolah poučevali o verski strpnosti.

Očitajo mu tudi bogastvo Blairu pa britanska javnost zameri tudi bogastvo. Samo lani so njegove fundacije zaslužile okoli 13 milijonov funtov. Ocenjujejo, da se je njegovo osebno bogastvo v času po odhodu s položaja premirja povečalo za nekaj deset milijonov funtov, njegova družina pa ima v lasti deset stanovanj in hiš.

Očitajo mu tudi, da se je to zgodilo na račun svetovanja diktatorskim režimom, recimo kazahstanskemu predsedniku Nursultanu Nazarbajevu. Blair je za Economist sicer zankal, da je obogatel na račun kazahstanskega diktatorja. Večino denarja naj bi dobil s svetovanjem finančnim institucijam, kot sta JP Morgan in Zürich Insurance. To pa je Britance le še bolj razjezilo, češ da je sodeloval s pohlepnimi bankirji.