Jeremy Corbyn, britanski Cipras

"Ljudje imajo dovolj politike izkoriščanja in nadzora," je na nedavnem zborovanju v Londonu dejal Jeremy Corbyn, kandidat za predsednika britanskih laburistov. Ko je stranka izgubila na majskih parlamentarnih volitvah, je odstopil njen tedanji predsednik Ed Miliband, tako da zdaj potekajo volitve za novega predsednika stranke. Jeremy Corbyn je trenutni favorit.

Zaradi Corbyna povečano število članov stranke Njegova kandidatura v zadnjem hipu je v stranki in nasploh na britanskem političnem prizorišču povzročila pravi vihar. Ena od posledic kandidature skrajnega levičarja je tudi, da se je od splošnih volitev do zdaj članstvo v laburistični stranki skoraj podvojilo. Trenutno ima stranka 270 tisoč članov, maja jih je imela le 140 tisoč. Razlog: predsednika stranke lahko voli vsak član, ki je plačal tri funte članarine.

Vsi novi člani bi na čelu stranke radi videli Jeremyja Corbyna. Tako so se med laburiste vpisali tudi člani zelenih, socialistične koalicije in stranke Leve enotnosti, ki jo je leta 2013 ustanovil režiser Ken Loach. Vsi ti si želijo sprememb, za katere upajo, da jih bo prinesel Corbyn.

Participativna politika in socialna država V nasprotju z nekdanjimi predsedniki laburistov, ki so vsi po vrsti računali na to, da bodo ob zmagi na volitvah postali tudi britanski premierji, Corbyn in njegova volilna baza nimata cilja priti na Downing Street 10, temveč le prevetriti britansko politiko. "Prizadevamo si, da bi stvari spreminjali, ne da bi nasprotovali drugim," je za Guardian dejal Corbyn, 66-letni za britanske razmere zelo nekonvencionalni politik, ki priznava, da ob kandidaturi ni pričakoval tako množične podpore. Prav tako sebe ne vidi kot voditelja revolucije, prej kot glasnika sprememb.

Tako kot podobna levičarska gibanja v Evropi, na primer grška Siriza in španski Podemos, tudi Corbyn nastopa proti diktatu kapitala, ki je Evropo pahnil v varčevanje in recesijo. "Ljudje želijo participativno politiko, bolj socialno družbo. Zame je to najbolj zanimiv del procesa sprememb," meni Corbyn.

Nasprotniki znotraj stranke Nasprotniki Corbynu očitajo, da je trockist brez izkušenj v politiki in javnem nastopanju. Najbolj mu nasprotujejo prav v jedru laburistične stranke. Očitajo mu, da je kot laburistični poslanec skoraj 500-krat glasoval proti laburističnim predlogom. Nekdanji premier Gordon Brown je na primer dejal, da potrebujejo "kredibilnega politika, ne pa nekoga, ki bi v zunanji politiki sklepal zavezništvo s Hezbolahom, Hamasom, Chavezovimi nasledniki in Putinom". Vsi ti očitki seveda letijo na Corbyna.

Tudi Tony Blair je zatrdil, da laburisti na parlamentarnih volitvah nikoli niso zmagali "zaradi levičarskih stališč". A tudi Corbyn Blairu ni ostal dolžan. Dejal je, da bi nekdanji britanski premier moral zaradi laži in vpletenosti v vojno v Iraku odgovarjati na sodišču.

Za davke za bogate in brezplačne univerze Težko bi trdili, da je Corbyn politični novinec. Svojo politično kariero začel leta 1983, ko je bil prvič izbran za poslanca laburistov v parlamentu. Res pa je, da je v svojih stališčih in prepričanju veliko bolj levičarski kot jedro laburistične stranke.

Tako se na primer zavzema za višje davke za bogate, za minimalno plačo, za zvišanje korporativnih davkov, s katerimi bi lahko financirali javne ustanove, tudi univerze, ki bi morale biti brezplačne. Nasprotuje nadaljevanju varčevalnih ukrepov, zavzema se za ponovno podržavljanje britanskih železnic in nekaterih drugih strateških delov industrije. Ostro nastopa tudi proti varčevalnim ukrepom, češ da so to izgovori politikov in še bolj kapitala, da lahko nadzorujejo ljudi. Je tudi zagovornik Velike Britanije kot republike, a zanj to ta hip naj ne bi bila pomembna tema.

"Nisem občudovalec Putina" V svoji karieri je nasprotoval številnim stvarem. Že kot petnajstletnik je protestiral proti jedrskemu orožju, nato je bil nasprotnik apartheida v Južni Afriki, je pa tudi aktiven član Amnesty International. Redno je sodeloval v protestih proti izraelskemu nasilju v Gazi.

Kar zadeva zunanjo politiko, mu očitajo, da zagovarja Vladimirja Putina. Res je sicer, da je lani dejal, da je kriza v Ukrajini posledica "ameriških teženj po širitvi na vzhod", s čimer je mislil na širitev Nata na države, ki so nekdanje članice Varšavskega pakta. Kar zadeva Putina, je večkrat izjavil, da nikakor ni njegov občudovalec.

Kako nenavaden politik za britanske razmere je Jeremy Corbyn, pove tudi to, da ne nosi kravate, da se najraje vozi s kolesom, da zagovarja homeopatijo in da je njegova tretja žena Mehičanka, ki v Veliko Britanijo uvaža kavo pravične trgovine.