Iz porušene stavbe v Daki rešili 40 ljudi

Operacijo reševanja je v živo prenašala bangladeška državna televizija, rešitev preživelih pa je večtisočglava množica na prizorišču nesreče navdušeno pozdravila.

To je prižgalo nov žarek upanja reševalcem, ki se trudijo pri iskanju še morebitnih preživelih v katastrofi. Reševalcem je sicer izpod ruševin uspelo rešiti že več kot 1400 ujetih, kljub temu pa so mnogi še vedno ujeti pod ruševinami.

Umrlo najmanj 230 ljudi, več kot 1000 poškodovanih Po dosedanjih uradnih podatkih je zaradi porušenja stavbe, v kateri so bile tako trgovine kot tovarne z oblačili, umrlo najmanj 230 ljudi, več kot 1000 pa je bilo poškodovanih.

Na prizorišču se je zbralo na tisoče ljudi, ki bodrijo reševalce, hkrati pa od oblasti terjajo, da pokličejo lastnike stavbe na odgovornost. Nekateri so pozivali celo k linču.

Preživeli so povedali, da so v zgradbi v torek odkrili razpoko, nakar so jo izpraznili, a so nadrejeni okoli 3000 tekstilnim delavcem naročili, naj se vrnejo na delovna mesta.

Nevzdržne varnostne razmere v tekstilni industriji Protestno so z delovnih mest odšli tudi tekstilni delavci drugod po državi in s tem opozarjali na nevzdržne varnostne razmere v industriji. Novembra lani je v požaru v tekstilni tovarni na obrobju prestolnice umrlo 111 ljudi, vodstvo tovarne pa naj bi delavcem preprečevalo, da med požarom zapustijo tovarno.

V Bangladešu so sicer zrušenja stavb pogosta. V obubožani državi namreč pogosto obidejo pravila glede varne gradnje, tudi ko gradijo večnadstropne stavbe. Leta 2005 se je na istem območju zrušila tovarna, pri čemer je umrlo več kot 70 ljudi.

Odgovorna tudi zahodna podjetja Odgovornost za slabe delovne razmere v Bangladešu je tudi na Zahodu, kjer velika tekstilna podjetja svoje stroške nižajo tako, da naročajo izdelavo oblačil v državah s poceni delovno silo. Bangladeš tako v pridobivanju tujih poslovnih partnerjev tekmuje s Kitajsko, Pakistanom, Kambodžo in drugimi državami, edini način, da se obdrži na trgu, pa je vzdrževanje nizkih stroškov proizvodnje, kar pomeni tudi nizko ali neobstoječe vlaganje v varnost.

Vlaganje v varnost bi pomenilo višanje stroškov proizvodnje in posledično najverjetneje selitev obratov zahodnih podjetij v druge, cenejše države. Da bi prekinili začarani krog izkoriščanja in delanja v slabih razmerah, bi zahodna podjetja morala začeti plačevati višje cene za izdelavo svojih proizvodov.

Tiskovni predstavnik skupine za pravice tekstilnih delavcev s sedežem v Amsterdamu Clean Clothes Campaign Tessel Pauli je dejal, da nesreča kaže na "simptomatičen" problem v Bangladešu, kjer tuji lastniki v zameno za večji dobiček ogrožajo življenja delavcev.