Indija kot vojaška velesila

Indija za razliko od številnih drugih azijskih držav nikdar ni veljala za posebno vojaško velesilo, pač pa ima dolgo pacifistično tradicijo. Generali v državi nikoli niso imeli velike suverene moči, temveč so bili vedno podrejeni politiki. Taka tradicija s seboj nosi tudi posledice. Ena izmed teh je tudi dejstvo, da je v Indiji mogoče opaziti primanjkljaj t. i. strateške kulture. Čeprav je bila država že nekajkrat v vojni, predvsem s Kitajsko in Pakistanom, pa danes državi grozi še več potencialnih nevarnosti – od džihadskega terorizma do vztrajnega maoističnega upora. Politična elita v državi kljub temu ne kaže pretiranega znanja ali zanimanja, kako upravljati vojaško avtoriteto in usmeritev v državi, piše Economist.

Največji svetovni uvoznik orožja Vojska v Indiji v zadnjih letih pridobiva vse več vpliva. Indija je v zadnjih petih letih največji svetovni uvoznik orožja. Država ima največ aktivnega vojaškega osebja med vsemi azijskimi državami, razen Kitajske, njen vojaški proračun pa je narasel na 47 milijard dolarjev, s tem je njena vojaška poraba sedma največja na svetu, do leta 2020 pa naj bi Indija skočila celo na četrto mesto. Ima zalogo 80 jedrskih konic, ki jih bo v prihodnjih letih še povečala, in balističnih raket, ki lahko zadanejo vse cilje v Pakistanu. Nedavno je država testirala raketo dolgega dosega, ki lahko doseže tudi Kitajsko. Pakistan in Kitajska tudi sicer ostajata dve glavni "sovražnici" Indije.

Nefunkcionalen sistem oskrbe Strokovnjaki pa opozarjajo, da je Indija za učinkovito bojevanje preprosto preslabo vojaško organizirana. Odsotnost strateške kulture in nezaupanje med civilnimi ministrstvi in vojaškimi silami pa dela tudi sistem oskrbe izredno nefunkcionalen. Večina vojaške tehnologije nikdar ne ugleda luči dneva, saj je razvoj prepočasen in predrag. Dovolj nazoren je primer tanka Arjun, katerega razvoj je na koncu stal 20-krat več, kot je bilo predvideno. Kljub dokončanem produktu pa indijska vojska še vedno vztraja z ruskimi tanki, saj se boji, da je Arjun poleg tega, da je pretežak, tudi izredno nezanesljiv. Pred 25 leti je država začela program razvoja lahkega vojaškega letala, ki pa še danes ni končan.

Razvoj bi sicer lahko pohitrilo sodelovanje države z zasebnim sektorjem in tujimi podjetji, kar pa je za zdaj še v povojih. Richard Bitzinger, vojaški analitik na singapurski šoli za mednarodne študije Rajaratnam, je v nedavni raziskavi opozoril, da če Indija ne preneha razvajati svojega državnega vojaškega industrijskega kompleksa, ne bo nikdar sposobna svoje vojske oskrbovati z moderno opremo, ki jo potrebuje. Brez odločne reforme sistema, bi lahko v nič šel velik del 200 milijard, kolikor jih namerava v prihodnjih 15 letih Indija vložiti v razvoj orožja.

Problematično sodelovanje z ZDA Denar, ki se vlaga v vojsko, pa prinaša tudi tveganja. Veliki posli s tujino so pogosto predmet korupcije. Največ bi s sodelovanjem na vojaškem področju z Indijo pridobile države, kot so Velika Britanija, Francija, Izrael in predvsem Rusija. Tudi z ZDA bi lahko sklenili nekaj pogodb, pa čeprav imajo Indijci Američane še vedno za manj zanesljive zaveznike. Nezaupanje iz izvira iz preteklih vojaških embargov in močnih ameriških vezi s Pakistanom. Sodelovanje Indije in ZDA je zanimivo predvsem v luči odnosov s Kitajsko. Skupni interes je namreč naslednji: ne Američani ne Indijci ne želijo, da Indijski ocean postane kitajsko "jezero". Po drugi strani pa Indijci pri Kitajcih spet ne želijo vzbuditi občutka, da se pajdašijo z ZDA. In čeprav imajo Američani s Kitajci zgodovinsko zelo toplo-hladen odnos, tega najverjetneje ne želijo tvegati v zameno za dobre odnose z Indijci.

V vsej tej kompleksni zmedi zunanje politike mora Indija najti svoje mesto in vzpostaviti svoj status v odnosu do drugih svetovnih sil. Država mora skozi vojaško sodelovanje in trgovinske sporazume oblikovati nova zavezništva na vzhodu, hkrati pa se pridružiti tudi formalnim mednarodnim ogrodjem. Predvsem pa najprej rešiti težave doma.

Vojaške pomanjkljivosti (p)ostajajo veliko tveganje Za zdaj Indija daje občutek, da na tem področju stoji na mestu, kar je predvsem posledica pomanjkanja želje po reformah in dejstva, da njena vojaško-industrijska baza zapravlja ogromno denarja, svoje sile pa opremlja z neustrezno opremo. To državo seveda sili v to, da mora za vojaško modernizacijo pogledovati proti tujini. Do zdaj jo je Indija kljub šibki strateški kulturi sicer zadovoljivo odnesla, saj je ta obenem odražala tudi šibke vojaške ambicije. Indijci so preprosto imeli druge prioritete. Vendar v dobi, ko je Kitajska vse močnejša, omenjene pomanjkljivosti postajajo veliko tveganje in ostajajo glavna ovira na poti, da Indija tudi dejansko postane vojaška velesila, je sklenil Economist.