Petek, 24. 1. 2014, 20.13
8 let, 7 mesecev
Hollywood je Izraelu priskrbel jedrsko orožje
Ravno te dni v Davosu, kjer v zimski idili o težavah sveta razpravljajo svetovni voditelji in vplivneži, iranski predsednik Hassan Rouhani lobira, da bi Iranu dovolili razvijati jedrski program. Trdi namreč, da bi bila to za vse velika poslovna priložnost. Ob tem pa nikoli ne pozabi opomniti, da je Iran kaznovan s sankcijami, ker je začel jedrski program, njegov največji sovražnik Izrael pa lahko to nekaznovano počne že desetletja.
V tem ima prav. Neenakost pravil je res očitna. Zgodba o izraelskem jedrskem orožju pa se bere kot najboljši vohunski roman.
Vse se je začelo leta 1948, ko se je končala tako imenovana izraelska vojna za neodvisnost, kakor jo imenujejo Izraelci, ali prva arabsko-izraelska vojna, kot jo pozna preostali svet. Novonastala judovska država je s sosednjimi državami, Egiptom in Jordanijo, z orožjem reševala ozemeljske spore. Ko se je stanje končno umirilo, se je izraelski premier David Ben-Gurion odločil, da mora tudi Izrael imeti jedrsko orožje. Da bi se obvaroval pred sosedi, seveda. "Kar so Einstein, Oppenheimer in Teller, vsi trije judje, naredili za ZDA, lahko judovski znanstveniki naredijo tudi za Izrael," je leta 1956 zapisal Ben-Gurion, ki je menil, da bi jedrsko orožje sosednje Arabce dokončno prepričalo, da sprejmejo Izrael. Hkrati pa bilo poslednja možnost obrambe, če bi izbruhnila resna arabsko-izraelska vojna.
Vse to se je seveda dogajalo daleč od oči javnosti. Izrael nikoli ni priznal, da ima jedrsko orožje, že razprava o tem je bila tabu. Ko je na primer pretekli mesec Avraham Burg, predstavnik izraelskega parlamenta, dejal, da je izraelska politika skrivanja jedrskega orožja otročja, so ga desničarske skupine naznanile policiji in zahtevale preiskavo zaradi izdajstva.
Ko je leta 2004 v Izrael prišel tedanji direktor Mednarodne agencije za jedrsko energijo Mohamed El Baradej, je izraelski premier Ariel Šaron sarkastično dejal, da res ne ve, kaj je prišel iskat v Izrael, a dodal: "Izrael mora imeti v svojih rokah vse elemente moči, ki jih potrebuje, da se lahko sam brani. Politika dvoumnega izražanja o jedrskem orožju, kot je naša, se je izkazala kot dobra in se bo še nadaljevala."
Celo Barack Obama je leta 2009 na novinarsko vprašanje, ali pozna kakšno državo na Bližnjem vzhodu, ki ima jedrsko orožje, odgovoril, da o tem "ne želi špekulirati". Pa vendar je znanih kar nekaj podrobnosti o tem, kako se je razvijal izraelski jedrski program.
Obrat je ostal skrit obveščevalcem drugih držav. Šele v začetku šestdesetih so ga odkrili Američani. Izraelci so na njihovo vprašanje, kaj počnejo v reaktorju, dejali podobno, kot zdaj govori Iran: raziskujemo za miroljubno uporabo. Prav tako niso dovolili, da bi si območje ogledali inšpektorji Združenih narodov. Izrael je tudi ena od štirih držav, ki ni podpisala pogodbe o neširjenju jedrskega orožja iz leta 1968. Poleg Izraela so se podpisu odrekli še Indija, Pakistan in Severna Koreja. Toda vse preostale države so priznale, da imajo jedrsko orožje, Izrael pa še vedno trdi, da ga nima.
Zgodovinarji menijo, da je vzrok za to dogovor med ameriškim predsednikom Richardom Nixonom in izraelsko premierko Goldo Meir. Sestala sta se leta 1969 in Henry Kissinger je pozneje v spominih zapisal, da je Nixonu naročil, naj v zasebnih pogovorih z Goldo Meir večkrat poudari, "da se zavzemamo za to, da Izrael ne bi javno začel razkazovanja in testiranja jedrskega orožja".
Taktiko skrivanja naj bi si izmislil tedanji izraelski obrambni minister Simon Peres, ki je na vprašanja o jedrskem programu vedno odgovarjal, da Izrael ne bo prva država na Bližnjem vzhodu, ki bo odkrila jedrsko orožje. Dogovor drži se dandanes: Izrael skriva svoje jedrsko orožje globoko v puščavi, v zameno za to pa ZDA utišajo kritike izraelskega jedrskega programa.
Toda povedal je veliko. Tudi to, kako je v trgovanje s plutonijem za Izrael vpleten Hollywood. Milijarderski hollywoodski producent Arnon Milchan, ki ima na vesti filme, kot sta Čedno dekle in L. A. zaupno, je bil na primer pravi James Bond. Kar je pred kratkim priznal tudi v dokumentarnem filmu o sebi. "Da, to sem naredil za svojo državo," je nekoč priznal prijatelju Robertu de Niru.
Agent izraelskega jedrskega progama naj bi postal leta 1965, rekrutiral pa naj bi ga prav Simon Peres, ki ga je kot dvajsetletnega mladeniča srečal v nočnem klubu. Od tedaj je bil zveza za nabavo tehnologije, potrebne za obogatitev urana. Priskrbel je tudi kopije načrtov za reaktorje, ti so sprva pripadali Evropskemu konzorciju za obogatitev urana, URENCO, ukradel pa jih je pakistanski uslužbenec. Iste načrte so pozneje dobili še v Libiji, Severni Koreji in Iranu.
Agenti naj bi zelo spretno zakrili tudi nakupovanje urana. Z ladjami so po Sredozemlju v šestdesetih letih tovorili na stotine ton uranovega oksida, iz katerega je mogoče pridobiti obogateni uran. Kupovali so ga v Argentini, Republiki Južni Afriki, tudi na Nizozemskem, Norveškem in v Veliki Britaniji. Nakup so navadno zamaskirali z lažnimi podjetji, nazadnje pa so tovor z ladjo vred prevzeli izraelski agenti sredi Sredozemlja.
Skrivna trgovina je delovala desetletja, tudi še danes. Zdaj naj bi Izrael večino potrebnega materiala kupoval od ZDA.
Pred dvema letoma naj bi na to temo organizirali konferenco, a so jo odpovedali. Za trenutno ameriško administracijo je izraelska bomba nedvomno težak tovor, ki si ga želi odvreči. A kaj, ko si ne želijo ohladitve odnosov med Izraelom in ZDA. Konec koncev si še vedno želijo ogledati veliko hollywoodskih uspešnic, tudi kakšen prijateljski bankir bi jim prišel prav. A to so že teorije zarote o judovskem lobiju.