Doha, mesto nasprotij

Doha se je v nekaj desetletjih spremenila iz majhnega pristanišča v svetlečo metropolo. Podoba Dohe so nebotičniki, trgovinski centri, ekstravagantni muzeji. Toda med njimi se skriva stara Doha. Čeprav hitro izginja, je še vedno moč najti življenje iz časov, ko je bilo mesto beduinsko okno v svet.

Katar si v zadnjih letih prizadeva, da bi postal pomembna figura na svetovnem zemljevidu. Ne le, da so v državo privabili različne projekte in dogodke, številne mednarodne univerze in muzeje, emir Hamad bin Kalifa al Tani s naftnim denarjem financira projekte v tujini od nogometnih ekip do 400 milijonov dolarjev pomoči za gradnjo v Gazi. Emir se je odločil, da Katar ne bo pomembna država le zaradi tretje največje zaloge plina na svetu, temveč tudi zaradi svoje dejavnosti.

Center Dohe se blešči v soju stekla in jekla nebotičnikov in luksuznih hotelov. V Musheribu, starem predelu mesta, pa se zdi, da se je čas ustavil. Ulica Al Diwani v stari četrti je iz nekega drugega časa. Ni tlakovana, ob hišah pa na tleh sedijo Pakistanski in Indijski delavci, srkajo čaj in v izložbah trgovin z elektronskimi predmeti gledajo televizijo. Nekaj se jih gnete v majhni in slabo založeni trgovini, pravem nasprotju trgovinskih centrov. Kupijo le najnujnejše: čaj, tobak, sladkor, kruh. V menzi ponujajo jagnječji curry in roti za 15 katarskih rijalov. Tri evre. Enako kosilo bi v hotelu s petimi zvezdicami stalo dvajsetkrat več. Podobe, ki niso značilne za državo, ki velja za eno najbogatejših na svetu.

Na zemljevidu je razdalja med Musheribo in luksuznim stanovanjskim predelom West Bay le slabih pet kilometrov, podobi pa si ne bi mogli biti bolj različni. Neformalne statistike iz leta 2011 povedo, da je v Musheribu 71 odstotkov prebivalcev iz južne Azije in da do v večini moški. Povprečna plača delavca je od 1000 do 2000 rijalov, od 175 do 400 evrov, kar je le drobec ob povprečne plače v državi, ki je 7400 rijalov, 1500 evrov.

Neizbežne spremembe stare četrti Mohammed Salim je rodni pakistanski Peševar zapustil pred dvaindvajsetimi leti: „V primerjavi z velikim Pešavarjem je bila Doha takrat majhen kraj, z le nekaj modernimi potezami, ni bilo niti ene štiripasovnice in trgovinskega centra.“ Sedaj ima v starem deli mesta majhno brivnico. Tako kot vsi tujci v Katarju mora katarskemu sponzorju plačati za vizo, da lahko dela. S sponzorjem deli del dobička. „V zadnjih letih se ljudje raje frizirajo v trgovskih centrih, zato posel v starem mestu ni ravno cvetoč,“ je povedal za BBC: „ A tu je prvotna, originalna Doha, na drugi strani pa je nova Doha.“

Toda tudi Musherib se sooča s spremembami. Območje počasi rušijo, da bi naredili prostor za nove stanovanjske in trgovinske komplekse. Na starem suku ni več majhnih trgovinic in restavracij, temveč atraktivni butiki in drage restavracije. Najemnine bodo poskočile in okoli 9000 prebivalcev stare mestne četrti pričakuje, da se bodo morali kmalu preseliti. Ker so prebivalci večinoma imigrantski delavci, so jim ponudili, da se preselijo v deset kilometrov oddaljeno naselje imigrantov Barwa.

Veliko jih je zavrnilo selitev. Pakistanec Ismail Said, ki ima majhno trgovino s piratskimi DVDji, je sicer zadovoljen, ker je v Dohi zaslužil več, kot bi sicer doma, a je zatrdil, da če bodo porušili Musherib, bo odšel v Pakistan: „Musharib mi je všeč, to sedaj imenujem dom. Če jo bodo porušili, ne bom več mogel imeti trgovine, ker bodo najemnine previsoke. Ne morem ignorirati tega, da se mesto spreminja, a če bodo uničili Musharib, bom žalosten.“