Deset skrivnosti, ki vam jih milijarderji ne bodo nikoli izdali

Pred časom mi je nek znanec v značilno slovenskem stilu razlagal, kako si je nekdo na nekem eksotičnem otoku privoščil en požirek viskija za 1500 € in kako gre za tipičen primer nesorazmerja v razporeditvi bogastva.

Opomnil sem ga, da ta bogataš sploh ni ravnal nemoralno. S tistimi 1500 € je prispeval k izboljšanju položaja delavcev tistega otoka (nekdo je dobil dober dodatek k plači), k vzpostavitvi infrastrukture (viski je obdavčen), k temu, da otok ne izumre. Če bi plačal le npr. 100€, bi 1400 € ostalo na njegovem računu nekje v razvitem svetu in ta banka bi teh 1400 € nato posodila otoku in ga z obrestmi izčrpavala.

Varianta je sicer tudi ta, da bi 1500 € nakazal na otok kot donacijo. Vendar bi v tem primeru natakar namesto v službo šel na center za socialno delo, kjer bi v vrsti čakal za socialno pomoč, financirano iz te donacije. Nato bi s to socialno pomočjo kot brezposeln zelo verjetno odšel v prvo beznico in se z istim viskijem napil do nezavesti.

Tretja varianta je, da bi bogataša pretirano levičarska vlada matične države obdavčila z 90%. V tem primeru ne bi bilo ne viskija ne donacije, davek pa bi šel za infrastrukturo in delavce matične države. Ta bi potem morala zaposlovati birokracijo, ki bo vračala (da ne rečem potapljala) ladje z imigranti s tistega otoka, ki so ostali brez služb in brez infrastrukture.

Nevarnost za družbeno ravnovesje niso bogataši, temveč skopuhi. Te pa najdemo tako v srednjem kot višjem razredu. Ker je srednjega razreda bistveno več, je pomembno, da ne skopari, ker sicer povzroči gospodarsko krizo. Davčna politika mora biti oblikovana tako, da imajo po eni strani bogataši priložnost prispevati v javno infrastrukturo. Če viski ne bo obremenjen s trošarino, od 1500 evrov ne bo šlo v ceste, šole itd. nič.

Po drugi strani pa je bogatašem treba omogočiti, da trošijo. To pomeni, da jim je treba omogočiti ustanavljati podjetja, v katerih ustvarjajo stroške. Če bodo izplačevali plače, se jim to šteje v stroške in plačajo manj davka, delavci pa imajo službe. Če pa pri plačilu delavcev in nasploh pri stroških skoparijo, jih je treba udariti z davkom na dobiček. Ker se tega zavedajo, tako pride do fenomena, da bogataši plačujejo nižji odstotek davkov kot "navadni" ljudje. Ti bogataši namreč enostavno manj skoparijo.

Za s.p. v Sloveniji velja krilatica, da plačujejo smešno malo davkov. Toda to drži le, če imajo stroške in če imajo stroške, skoznje plačujejo tudi davke (npr. od plač mora plačati akontacijo dohodnine, od nabavljenega blaga mora plačati DDV, če ga naprej ne proda, torej če ne najde nekoga drugega, ki bo to blago potrošil). Če ne trošijo in če ob tem utajijo davek, pa se to nekje nakopiči. Torej gre za skopuha, ki ga je treba udariti z davkom (obdavčitev premoženja nepojasnjenega izvora).

Bojan Popovič, dr.med.,univ.dipl.prav.