Torek, 20. 12. 2016, 14.27
7 let, 1 mesec
Danes Evropo terorizira Islamska država, v preteklosti so jo ETA, RAF in Rdeče brigade
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,68
2
V Evropi se zadnje čase vrstijo napadi islamskih skrajnežev, samo lani je zaradi terorizma v Evropi umrlo 175 ljudi. Največ terorističnih napadov pa je bilo sredi 70. in 80. let prejšnjega stoletja, ti so zahtevali tudi po več kot 400 življenj letno.
V 70. in 80. letih največje nevarnosti niso predstavljali islamski skrajneži (džihadizem kot pojav se je okrepil po sovjetski invaziji na Afganistan leta 1979), temveč domači teroristi. V Nemčiji je delovala RAF (Frakcija rdeče armade), v Španiji ETA (Baskovska teroristična organizacija), v Veliki Britaniji IRA (Irska republikanska armada), v Italiji pa komunistične Rdeče brigade in neofašistični NAR. V Evropi se je vsako leto zgodilo tudi več kot tisoč terorističnih napadov. So pa bile že takrat dejavne tudi islamistične teroristične skupine. Najbolj znana je bila Islamska džihadistična organizacija.
Teroristični napadi (število napadov in smrtnih žrtev) v državah Zahodne Evrope od leta 1970 do danes.
Proti koncu tisočletja se je število napadov zmanjšalo. Prvi hujši napad se je zgodil leta 2004 v Madridu, ko je Al Kaida z bombo na vlaku ubila 192 ljudi. Leta 2011 je norveški desničarski skrajnež Anders Behring Breivik ubil 77 ljudi, pretežno mladih levičarjev, ki so bili na poletnem taboru na otoku Utøya.
Global Terorism Database, spletna stran v okviru univerze Maryland, ki zbira podatke o terorističnih napadih od leta 1970 naprej, teroristične napade opredeljuje kot: grožnjo ali dejansko uporabo nezakonitega nasilja, ki ga izvede nekdo, ki ni del državnega ustroja. Nasilje mora biti namerno, izvajalec pa z njim zasleduje politične, ekonomske, verske ali družbene cilje.
ETA je med letoma 1968 in 2002 izvedla 3.300 terorističnih napadov, v katerih je umrlo 829 ljudi. Pred desetletjem so s špansko vlado dosegli premirje in prenehali oborožen boj.
ETA več desetletij v vojni s Španijo in Francijo
Baski, narod na meji med Španijo in Francijo, so se več stoletij upirali španskim in francoskim oblastem, prek paravojaške organizacije ETA - ta je bila ustanovljena leta 1959 - pa so boj za samostojno baskovsko državo začeli izvajati z orožjem.
ETA je prvi napad izvedla leta 1961, ko je neuspešno poskušala iztiriti potniški vlak. Leta 1978 so ETO uvrstili na seznam terorističnih organizacij. Od leta 1968 do 2002 so njeni pripadniki izvedli 3.300 terorističnih napadov, v katerih je umrlo 829 ljudi, od tega 486 pripadnikov policije (francoske in španske) in 343 civilistov. Večino napadov so izvedli s podtaknjenimi bombami, napad pa so napovedali s klicem na katerega izmed španskih časopisov. Španska policija je v poročilu leta 2007 zapisala, da je imela organizacija letni proračun v višini dveh milijonov evrov.
ETA je bila skoraj izključno dejavna v Španiji, leta 2006 pa je s španskimi oblastmi po skoraj 40-letnem bojevanju sklenila premirje. Najsmrtonosnejši napad je izvedla 19. junija 1987 v Barceloni. V eksploziji avtomobila bombe je umrlo 21 ljudi, 45 jih je bilo ranjenih.
Levičarski RAF sejal smrt v Nemčiji
RAF je leta 1977 ugrabil in pozneje umoril vodjo nemških industrialcev Hannsa Martina Schleyerja.
Nemška levičarska teroristična organizacija RAF (Rote Armee Fraktion, sl. Frakcija Rdeče armade) je sejala smrt po Nemčiji v 70. letih prejšnjega stoletja. Ustanovljena je bila leta 1970. Sedem let pozneje se je Zahodna Nemčija zaradi vrste terorističnih akcij Frakcije znašla v eni svojih največjih političnih kriz.
Člani RAF so takrat hoteli osvoboditi pripadnike prve generacije, ki so bili obsojeni na dosmrtno ječo. Ugrabili so vodjo nemških industrialcev. Njihovi zavezniki, levičarsko usmerjeni arabski teroristi iz Ljudske fronte za osvoboditev Palestine, pa so ugrabili nemško potniško letalo in ga prisilili, da pristane v Somaliji. Nemški specialci so letalo osvobodili. Vodjo industrialcev Hannsa Martina Schleyerja so teroristi umorili.
RAF se je samorazpustil leta 1998, v času delovanja pa je prevzel odgovornost za smrt 38 ljudi.
Pripadniki levičarske teroristične organizacije so leta 1978 ugrabili in umorili takratnega predsednika vlade, krščanskega demokrata Alda Mora.
Rdeče brigade ugrabile in umorile predsednika vlade
Ena najbolj znanih levičarskih terorističnih skupin v zahodni Evropi so bile italijanske Rdeče brigade. Nastale so v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja, najbolj dejavne pa so bile v sedemdesetih letih. Delovale so po zgledu latinskoameriških gverilskih gibanj.
Najbolj znana teroristična akcija Rdečih brigad sta bila ugrabitev in umor italijanskega predsednika vlade, krščanskega demokrata Alda Mora, leta 1978. Povod za ugrabitev Mora je bila njegova napoved, da bo v vlado povabil tudi komuniste. Italijanski organi pregona so jedro organizacije razbili konec osemdesetih let, a še danes so dejavne posamezne speče celice, znane kot Nuove Brigate Rosse (sl. Nove Rdeče brigade).
Rdeče brigade so v obdobju od leta 1974 do 1988 prevzele odgovornost za 88 umorov. Njihove žrtve so bili povečini pripadniki oboroženih sil, generali, preiskovalci in tožilci. Organizacija se je financirala z ropi bank in finančnih ustanov.
2. avgusta 1980 je v čakalnici železniške postaje v Bologni eksplodirala podtaknjena bomba. Umrlo je 85 ljudi, 200 jih je bilo ranjenih. Napad je izvedla celica neofašistične organizacije Nuclei Armati Rivoluzionari.
Najhujši teroristični napad v Italiji
Italija pa ni imela težav le z levim ekstremizmom, za enega najsmrtonosnejših terorističnih napadov v povojni zgodovini Italije so poskrbeli pripadniki neofašistične teroristične organizacije Nuclei Armati Rivoluzionari (NAR). 2. avgusta 1980 je v čakalnici železniške postaje v Bologni eksplodirala podtaknjena bomba. Umrlo je 85 ljudi, med njimi veliko tujcev, ki so bili na poti v italijanska obmorska turistična središča, 200 ljudi je bilo ranjenih.
Zaradi številnih terorističnih napadov, političnih umorov, vsesplošnega strahu med civilnim prebivalstvom so bila leta delovanja NAR znana kot "anni di piombo" (sl. svinčena leta).
Irska republikanska armada (IRA) je pred skoraj dvajsetimi leti podpisala premirje z lojalisti in britansko vlado, a še vedno prihaja do posameznih napetosti.
IRA in boj proti britanski nadvladi
Spor na Severnem Irskem ima nekaj stoletij stare politične korenine in se v zadnjih desetletjih vrti zlasti okoli vprašanja statusa tega območja. Protestanska skupnost (unionisti) si želi ostali del Velike Britanije, nacionalisti in republikanci, ki so v veliki večini katoliki, pa so prepričani, da bi morala Severna Irska postati del Republike Irske. Čeprav se pri sporu nakazuje verska opredelitev sprtih strani, gre predvsem za družbeno-politično-ekonomski spor.
Leta 1969 so se na Severnem Irskem začeli prvi katoliški pohodi za državljanske svoboščine, britanska vlada pa je na območje poslala vojsko. Ta se je kmalu soočila z Irsko republikansko armado (IRA), vojaškim krilom stranke Sinn Fein. Začeli so se oboroženi spopadi med IRO na eni strani ter lojalističnimi paravojaškimi skupinami in britansko vojsko na drugi strani. IRA je napadala predvsem pripadnike varnostnih sil, leta 1984 pa je skušala izvesti atentat na takratno britansko premierko Margaret Thatcher. IRA je svoje napade povečini izvajala s podtaknjenimi bombami. Leta 1998 je v enem izmed takšnih napadom umrlo 29 ljudi, več kot 300 jih je bilo ranjenih.
Kmalu za tem je bil podpisan "velikonočni" mirovni sporazum med IRO, lojalističnimi skupinami in britansko vlado. Kljub premirju pa je na območju še danes delujoča Nova Irska republikanska armada. 4. marca letos je pod avtomobil zaporniškega paznika podtaknila bombo in ga ubila.
Islamska država: manj ozemlja, več napadov
"Porazi na bojišču Islamsko državo ženejo v to, da počne vedno bolj obupne stvari, vse z namenom, da bi izkazala svojo pomembnost," je že pred meseci ugotavljal analitik Matthew Levitt z washingtonskega Inštituta za politike Bližnjega vzhoda, dodal je, da je Evropa zdaj za islamiste precej lažje dosegljiva tarča kot Združene države.
Napadalci v Evropi v veliko primerih izrekajo povezanost z Islamsko državo ali pa se ta z napadi poveže kar sama. "Pri tem niti ni nujno, da gre za ljudi, ki so odšli v Irak in Sirijo. Dovolj je, da izvedejo napad in poudarijo privrženost Islamski državi," pravi Matthew Hennman, vodja analitične hiše IHS Jane's 360. Europol v zadnji študiji o terorizmu zapiše, da ni natančnih dokazov o tem, da so teroristične skupine sistematično izrabile obsežne begunske tokove za infiltracijo teroristov v Evropo. Toda po drugi strani sta dva od napadalcev, ki so sodelovali v novembrskem pokolu v Parizu, iz Sirije v Unijo prispela ravno z begunci prek Grčije.
Poznavalec islama, teolog Drago Ocvirk, ne verjame v tezo, da se nam dogaja spopad civilizacij. Poudarja, da posameznike v radikalizacijo vodi naš način življenja in da se bo zahod moral vrniti h koreninam, preprečiti osamitveni individualizem, kot ga imenuje.
Francija, Nemčija, Belgija so države, kjer živi na milijone muslimanov. Mnogi v zaprtih skupnostih brez resničnih možnosti za delo in izobraževanje. Islamska država se je do zdaj izkazala v tem, kako v radikalizacijo in izvedbo napadov pritegniti mlade moške, ki imajo sredi Evrope občutek odrinjenosti. Poznavalec islama, teolog Drago Ocvirk, je novembra lani po pariških napadih povedal: "Prek omrežij se ljudje, ki so tako ali drugače nezadovoljni s svojim položajem, pridružujejo Islamski državi, saj jim daje priložnost, da v življenju dobijo neki cilj, da vidijo, da se borijo za nekaj dobrega. Ker je to podprto z religijo, se pravi z drugim življenjem in nagrado na drugem svetu, so potem še bolj pripravljeni tudi sami sebe žrtvovati, če jim pri tem uspe s seboj potegniti v grob še mnogo drugih. Od tod ta skrajni radikalizem, ki zdaj razsaja."
Ocvirk ne verjame v tezo, da se nam dogaja spopad civilizacij. Poudarja, da posameznike v radikalizacijo vodi naš način življenja in da se bo zahod moral vrniti h koreninam, preprečiti osamitveni individualizem, kot ga imenuje. "Z globalizacijo se je globaliziral individualizem, osamitveni individualizem. Ljudje so zapadli v neko splošno relativnost. Ni smisla življenja. Ljudje v praznini ne morejo živeti. Na nič niso navezani, pripadnosti ni. Iščejo smisel življenja, za nekaj se je treba boriti, nekaj dobrega je treba delati. Rečejo si: 'Oni tam so zatirani, šel jim bom pomagat.' To je takoj smiselno."
2