Bodo imeli referendum še krimski Tatari?

Ruska večina na črnomorskem polotoku Krimu se je 16. marca odločila za odcepitev od Ukrajine in priključitev Rusiji. S to odločitvijo niso zadovoljni krimski staroselci, muslimanski krimski Tatari, ki pomenijo okoli 15 odstotkov prebivalstva Krima.

Se bo medžlis odločil za referendum? "Krimski Tatari bi morali samo odločati o svoji usodi," je dejal Refat Čubarov, predsednik medžlisa, nekakšnega tatarskega parlamenta. Ta se bo sestal v soboto in razpravljal o prihodnosti krimskotatarske skupnosti, ki ima okoli 300 tisoč članov, po priključitvi polotoka Rusiji, poroča Reuters.

Ni mogoče izključiti, da se bo medžlis odločil za referendum. "V treh tednih smo se znašli v popolnoma drugačnem položaju. In nihče ni nas, krimskih Tatarov, vprašal, kjer bi radi živeli," poudarja Čubarov in dodaja, da je Krim njihova edina domovina.

Vodjo krimskih Tatarov je strah, da bi nove ruske oblasti silile Tatare, da prevzamejo rusko državljanstvo. Na drugi strani pa ukrajinska zakonodaja ne predvideva dvojnega državljanstva.

Krimski Tatari so nezaupljivi do Rusije S tem bi se krimski Tatari znašli pred neprijetno odločitvijo: ali postanejo državljani države, ki je nočejo, ali ostanejo državljani države, ki jih ne more braniti. Krimski Tatari so namreč zaradi svoje boleče zgodovine zelo nezaupljivi do Rusije.

Krimski Tatari, ki jih ne smemo zamenjevati s Tatari iz ruske republike Tatarstan, imajo lasten jezik, ki tudi spada v turško skupino, so na črnomorski polotok prišli v obdobju mongolskih osvajanj v 13. stoletju. Polotoku so dali tudi novo ime – Krim. Ta beseda izhaja iz krimskotatarske besede qirim, utrdba oziroma trdnjava.

Na polotoku, ki je bil do tedaj znan pod imenom Tavrika, so se pomešali s prejšnjim prebivalstvom – Grki, krimskimi Goti, Čerkezi, Genovčani … Ko je razpadla mongolska država Zlata horda, so Krimski Tatari leta 1441 ustanovili lastno državo, Krimski kanat. Ta je bil najprej neodvisen, nato pa je moral priznati nadoblast otomanskega oziroma turškega cesarstva.

Rusifikacija Krima po letu 1783 V drugi polovici 18. stoletja se je rusko carstvo vse bolj širilo proti jugu. Po porazu Turkov v vojni z Rusi leta 1774 je Krimski kanat spet postal popolnoma neodvisen, vendar ne za dolgo. Leta 1783 so ga zasedli Rusi in ga preimenovali v Tavriko oziroma Tavrido.

Krimski Tatari so bili še vedno večina prebivalstva kljub priseljevanju Rusov in Ukrajincev. Manjšina so postali v obdobju krimske vojne v letih 1853‒1856, ko se je jih okoli 400 tisoč izselilo v Turčijo. V tej vojni je bila sicer Rusija poražena, a je lahko obdržala polotok.

Po oktobrski revoluciji so krimski Tatari izkoristili zmedo in decembra 1917 ustanovili lastno državo, Krimsko ljudsko republiko, ki pa so jo že januarja 1918 uničili boljševiki.

Stalinova strahovlada Pozneje so si polotok podajali: najprej so ga zasedli Ukrajinci in Nemci, nato ruska protiboljševiška Bela garda, leta 1921 pa je Krim postal avtonomna republika v okviru Ruske federacije (ta pa je bila del Sovjetske zveze). Prva leta pod Sovjetsko zvezo so bila za krimske Tatare ugodna – razvijali so lahko lastno kulturo, krimska tatarščina je poleg ruščine postala uraden jezik.

Vse se je obrnilo na glavo s Stalinovo strahovlado, ki se je začela leta 1927: poboji krimskotatarske inteligence, uničevanje kulakov, kolektivizacija, lakote, ki so terjale številne žrtve (tako imenovani holodomor oziroma gladomor) … Ne preseneča, da so krimski Tatari tako kot Ukrajinci leta 1941 sprejeli Nemce kot osvoboditelje.

Okoli 20 tisoč krimskih Tatarov je sodelovalo v samoobrambnih bataljonih, ki so jih ustanovili Nemci. Prav toliko njihovih rojakov pa se je bojevalo v vrstah sovjetske Rdeče armade in krimskih partizanov.

Krimske Tatare stlačili v vagone in izselili iz domovine Ko je Rdeča armada znova zasedla Krim, je Stalin maja 1944 ukazal vse krimske Tatare stlačiti v železniške vagone in nasilno izseliti v osrednjo Azijo in Sibirijo, največ v Uzbekistan. Tam so jih zaprli v koncentracijska taborišča.

Številni krimski Tatari so umrli že na vlakih, še več pa jih je zaradi različnih bolezni, zlasti tifusa, umrlo v taboriščih, po nekaterih ocenah skoraj polovica. Ta taborišča so bila namreč postavljena v polpuščavskih okoljih, kjer je primanjkovalo vode.

Šele po Stalinovi smrti so lahko krimski Tatari zapustili taborišča in se vključili v okoliško družbo. Še vedno pa se niso smeli vrniti nazaj na Krim, tudi po letu 1967, ko so jih rehabilitirali, ne. Domov so se lahko začeli postopoma vračati šele od leta 1987.

Trpko življenje v stari-novi domovini Vrnitev krimskih Tatarov, katerih usodo številni primerjajo z usodo Palestincev, pa je odprla nove spore. Povratniki so zahtevali nazaj svoje imetje in nepremičnine, zaradi česar so se vneli spori s krimskimi Rusi, tudi spopadi, ki so zahtevali smrtne žrtve.

Veliko krimskih Tatarov živi v nekakšnih improviziranih taboriščih, več kot polovica naj bi jih bila nezaposlenih, razočaranje in nezadovoljstvo je vse močnejše. Med mladimi se vse bolj širi skrajni islamizem, zato so že pred leti številni analitiki napovedovali, da bo Krim postal nova Čečenija.

Med Rusi in krimskimi Tatari so izgredi izbruhnili že takoj po prvih ruskih protestih za odcepitev Krima, za zdaj pa še ni bilo resnejšega spopada. Kaj se dogaja s krimskimi Tatari, na drugi strani Črnega morja zlasti pozorno opazuje Turčija, kjer živi okoli pet milijonov potomcev krimskih Tatarov. Turški zunanji minister Ahmet Davutoglu je tako napovedal, da bodo "prvi, ki bodo pomagali svojim bratom in sestram".