Bodo delavci socialiste poslali na smetišče zgodovine?

V četrtek bodo v Oldhamu nadomestne volitve za poslanca britanskega parlamenta. Laburist Michael Meacher, ki je ta volilni okraj v Westminstru predstavljal kar 45 let, je oktobra letos umrl, zato je poslanski sedež ostal prazen.

Desnica lahko zmaga v nekdanji laburistični trdnjavi Na nadomestnih volitvah v Oldhamu, nekdaj nesporni laburistični trdnjavi, sta glavna tekmeca laburist Jim McMahon in John Bickley, kandidat Stranke za neodvisnost Velike Britanije (Ukip), ki jo vodi Nigel Farage.

Na parlamentarnih volitvah maja letos so laburisti v Oldhamu dobili več kot polovico glasov, drugi je bil kandidat Ukipa z okoli 21 odstotki glasov. Toda zdaj bo volilni boj veliko bolj tesen, laburistom grozi celo poraz. Laburističnemu kandidatu je prihitel na pomoč celo eden od laburističnih veljakov, finančni minister v laburistični vladi v senci John McDonnell.

Laburistična demonizacija stranke Ukip McDonnell, ki velja za predstavnika levega krila laburistov (nekoč je rekel, da bi se rad vrnil v osemdeseta leta prejšnjega stoletja in umoril takratno britansko premierko Margaret Thatcher), je Ukip označil kot silo zla v britanski družbi.

Vprašanje pa je, ali bo demonizacija Ukipa volivce, ki so včasih tradicionalno volili za laburiste, odvrnila od glasovanja za kandidata desne stranke. Dejstvo je, da Ukip s svojo protimigrantsko držo vse bolj nagovarja tradicionalne laburistične volivce iz delavskega razreda.

Priseljevanje in nezadovoljstvo s Corbynom V Oldhamu, kjer okoli 20 odstotkov prebivalcev pripada etničnim manjšinam, od tega je največ Pakistancev, so belci iz delavskega razreda vse bolj negotovi in zaskrbljeni zaradi vse večjega števila priseljencev.

In ta negotovost je temelj uspeha Ukipa. Poleg tega bo na volitve v Oldhamu vplivalo tudi nezadovoljstvo laburistični volivcev z novim predsednikom laburistov, levo radikalnim Jeremyjem Corbynom.

Kako stranka, ki je bolj torijska od torijcev, jemlje glasove levici Ironija je, da so v laburistični stranki sprva mislili, da jim bo vzpon stranke, ki zagovarja izstop Velike Britanije iz EU in omejevanje priseljevanja, koristil, saj bo jemal glasove konservativcem. "Ukip je bolj torijski od torijcev," so tako zatrjevali laburisti.

Zdaj pa so laburisti spoznali, da Ukip ne jemlje glasov konservativcem, ampak njim. Na majskih parlamentarnih volitvah so v številnih volilnih okrajih svoje glasove povečali tako kandidati Ukipa kot konservativci.

Izgubljeni laburistični milijoni Kot v svojem blogu piše laburist Jon Trickett, so laburisti med letoma 1997 in 2005 izgubili štiri milijone glasov, to so bili predvsem tradicionalni volivci delavskega razreda. Enak trend se je nadaljeval med letoma 2005 in 2015.

Podobno se dogaja tudi na drugi strani Rokavskega preliva, v Franciji. Tam bodo v nedeljo regionalne volitve, na katerih bo verjetno največ glasov dobila Nacionalna fronta Marine Le Pen. Socialisti zdajšnjega francoskega predsednika Francoisa Hollanda bodo najverjetneje šele tretji, za lepenovci in republikanci nekdanjega predsednika Nicolasa Sarkozyja.

Levica zapustila delavske volivce Januarja letos je politični analitik Laurent Bouvet izdal knjigo Kulturna negotovost (fr. L'Insecurite culturelle). Ta je, kot piše britanski časnik The Guardian, povzročila pravo razburjenje na francoski levici.

Bouvet namreč v knjigi poudarja, da so volivci iz delavskega razreda, tako imenovani modri ovratniki, pripravljeni voliti za Nacionalno fronto, in sicer zato, ker so prepričani, da jih je levica zanemarila.

Socialisti so se osredotočili na manjšine Med modrimi ovratniki, industrijskim delavstvom, je zaradi vse večjega števila priseljencev velika kulturna negotovost, saj se je francoska levica osredotočila samo na težave manjšinskih skupin (homoseksualci, etnične manjšine …), pozabila pa na francosko družbo v celoti. Na drugi strani Nacionalna fronta s svojim svarjenjem pred priseljevanjem in krepitvijo islamskega fundamentalizma nagovarja francoski delavski razred.

Svobodnjaki slavijo v rdečih trdnjavah Tudi severno od Karavank, v Avstriji, se dogaja podobno. Avstrijska svobodnjaška stranka (FPÖ) Heinza-Christiana Stracheja ima veliko podpornikov med delavci. To so med drugim pokazale nedavne volitve na Dunaju, kjer so se svobodnjaki zelo okrepili v dunajskih četrtih, ki so včasih veljale za rdeče trdnjave.

Le dejstvo, da so socialdemokrati na letošnjih dunajskih volitvah dobili več glasov v soseskah, ki so tradicionalno volile za meščanske stranke oziroma za Avstrijsko ljudsko stranko (ÖVP), je svobodnjakom preprečilo, da bi v prestolnici premagali socialdemokrate oziroma se jim popolnoma približali.

Alternativa za Nemčijo in delavci Tudi v gospodarsko najmočnejši državi na stari celini lahko protimigrantska Alternativa za Nemčijo (AfD) računa na volivce iz delavskega sloja. Na deželnih volitvah v Hamburgu, te so bile februarja letos, je AfD dobila 6,1 odstotka glasov in se prebila v deželni parlament.

Res je, da AfD pridobiva glasove nezadovoljnih volivcev CDU, toda ogroža tudi SPD. Kot piše nemški tednik Der Spiegel, je AfD v Hamburgu dobila največ glasov med delavskimi volivci, in sicer je kar 11 odstotkov delavcev glasovalo za AfD. Na drugi strani pa je SPD v primerjavi s prejšnjimi deželnimi volitvami med delavci dobila devet odstotkov manj glasov.

Slabitev industrijskega delavstva Vprašanje je, kako zelo bo upad delavskih glasov oslabil socialiste. Po eni strani namreč zahodnoevropski socialisti pridobivajo več glasov med volivci iz srednjega sloja (to uspeva na primer britanskim laburistom, avstrijskim socialdemokratom …).

Po drugi strani pa je industrijsko delavstvo, nekoč glavna baza socialističnih in socialdemokratskih strank, zaradi procesov deindustrializacije veliko šibkejše in zato manj pomembnejše kot včasih.

Preusmeritev socialistov na glasove etničnih manjšin Upoštevati je tudi treba, da so močna volilna baza socialističnih strank tudi priseljenci in njihovi potomci. Švicarske socialiste imajo številni Švicarji za stranko, katerih volilna baza so tako imenovani secondos, pripadniki druge generacije oziroma potomci priseljencev.

Tudi francoska levičarska intelektualna ustanova Terra Nova, ki je blizu socialistom, je pred francoskimi predsedniškimi volitvami leta 2012 izdala dokument z naslovom Francija prihodnosti.

Namesto interesov delavcev napredne vrednote V njem je svetovala, da naj delavski razred ne bo več volilno jedro socialistov, ampak naj se socialisti z ideologijo naprednih vrednot usmerijo na pridobivanju glasov etničnih manjšin, žensk in mladih. Tako kot je leta 2008 uspelo na ameriških predsedniških volitvah zmagati demokratu Baracku Obami.

V Evropi pa je že država, kjer so socialisti postali skoraj popolnoma nepomembni – to je Poljska. Na parlamentarnih volitvah oktobra letos se namreč poljski Združeni levici (pl. Zjednoczona Lewica, kratica ZL), predvolilni koaliciji strank, katerih jedro je stranka nekdanjih komunistov, ni uspelo prebiti v parlament.

Ne boj med desnico in levico, ampak med desnico in desno sredino Poljski levičarji so dobili le 7,55 odstotka glasov, parlamentarni prag za vstop v poljski sejm pa za koalicijo strank znaša osem odstotkov glasov (za stranko, ki na volitvah nastopa samostojno, je parlamentarni prag pri petih odstotkih).

Dve najmočnejši stranki na Poljskem sta tako kot že nekaj let desna Zakon in pravica, ki ima oporo zlasti v gospodarsko šibkejših in revnejših vzhodnih delih države, in desnosredinska Državljanska platforma, ki je najmočnejša na razvitejšem in bogatejšem zahodu države.