Spopad dveh nogometnih navdušencev

V boj za naslednika zdajšnjega predsednika Evropske komisije Joseja Manuela Barrosa so različne strankarske skupine poslale pet mož in eno žensko: konservativci oziroma Evropska ljudska stranka (ELS) dolgoletnega luksemburškega premierja Junckerja, evropski socialisti dolgoletnega evroposlanca in zdajšnjega predsednika Evropskega parlamenta Schulza, liberalci nekdanjega belgijskega premierja Guya Verhofstada, evropski Zeleni Nemko Ska Keller in francoskega kmeta Joseja Boveja, skrajna levica pa vodjo grške Sirize Aleksisa Ciprasa.

Šest kandidatov, realne možnosti imata le Juncker in Schulz Toda realne možnosti za prevzem vodenja Evropske komisije imata samo Juncker in Schulz. Položaj predsednika Evropske komisije je seveda daleč od moči, ki jo ima predsednik ZDA. Prvi med evropski uradniki je še vedno precej šibkejši od voditeljev najmočnejših evropskih držav, ki v resnici vladajo EU.

To se je pokazalo med nedavnim obiskom Barrosa v ZDA, ki ni vzbudil pozornosti ameriške politične javnosti in medijev. V istem času je bila namreč na obisku čez lužo nemška kanclerka Angela Merkel, najmočnejša politična osebnost v EU.

Oba – tako Juncker kot Schulz – imata pestro politično preteklost, prav tako imata za seboj tudi zanimive življenjske izkušnje. Devetinpetdesetletni Juncker prihaja iz katoliške delavske družine, njegov oče je bil zaposlen v jeklarni. Junckerjeva bleščeča politična kariera Med drugo svetovno vojno, v letih nemške okupacije, je njegov oče doživel usodo, ki so jo takrat doživljali tudi številni Gorenjci in Štajerci: prisilno so ga mobilizirali v nemško vojsko in poslali na rusko fronto.

Mladi Jean-Claude Juncker se je kot najstnik leta 1974 včlanil v največjo luksemburško stranko, desnosredinsko Krščanskosocialno ljudsko stranko. Politični vzpon mladega pravnika je bil najopaznejši leta 1984, ko je prvič postal minister v luksemburški vladi.

Vse do leta 1995, ko je sam postal predsednik luksemburške vlade, je opravljal naloge na različnih ministrskih položajih. Njegova dolgoletna premierska kariera na čelu najbogatejše članice EU se je končala po izbruhu obveščevalne afere. Politični padec in novo upanje Izvedelo se je namreč, da je luksemburška obveščevalna služba Srel v letih 2003–2009 nezakonito prisluškovala telefonskim pogovorom, hranila skrivne kartoteke, preprodajala razkošne zasebne avtomobile …

Afera je zamajala vlado, zato so sklicali predčasne volitve, na katerih so sicer Junckerjevi krščanski socialci dosegli relativno zmago, a so preostale tri največje stranke (socialisti, zeleni in demokrati) oblikovale večino in sestavile novo vlado – novi premier je postal demokrat Xavier Bettel.

Zdaj ima Juncker priložnost, da se na velika vrata vrne v visoko politiko. Marca letos so ga na kongresu ELS v Dublinu izbrali za kandidata za novega predsednika Evropske komisije.

Po nesreči je bil dva tedna v komi Poleg pestre politične kariere ima Juncker, ki je od leta 1979 poročen s Christiane Frising, za seboj tudi težko življenjsko preizkušnjo. Leta 1989 se je hudo poškodoval v prometni nesreči – dva tedna je bil tudi v komi. A uspelo mu je okrevati in se vrniti v politiko.

Luksemburžan je znan tudi kot verižni kadilec (cigareto rad prižge celo na krajih, kjer je to prepovedano), ljubitelj nemških pesmi in nogometni navdušenec – že od leta 1965 pesti stiska za nemški klub Eintracht Braunschweig. Kot Luksemburžanu, prebivalcu dežele, ki je stisnjena med valonsko Belgijo, Francijo in Nemčijo, mu niti francoščina niti nemščina ne delata težav. Dežela, kjer je sicer domači jezik luksemburščina (pravzaprav eno od srednjenemških narečij), s svojo francosko-nemško sintezo, ki se kaže pri Luksemburžanih tudi tako, da imajo nemške priimke in francoska imena (tako kot Jean-Claude Juncker), uteleša francosko-nemško sodelovanje.

Katolik, ki je žalost utapljal v pijači Tudi 58-letni nemški socialdemokrat Schulz je človek iz krajev ob meji. Rodil se je namreč tik ob nizozemski meji, zato je – poleg angleščine in francoščine – vešč tudi nizozemščine. Njegov oče je bil policist, v družini pa je bilo skupaj pet otrok.

S svojim tekmecem Junckerjem ima precej stičnih točk: tudi on je po horoskopu strelec (oba sta rojena decembra, Juncker leta 1954, Schulz leta 1955), tudi Schulz je odraščal v katoliški družini (hodil je na katoliško srednjo šolo, ki so jo vodili duhovniki) in tudi on je kot mladenič in istega leta kot Juncker vstopil v svet politike – leta 1974 se je včlanil v SPD.

Schulz je prav tako nogometni navdušenec (navija za FC Köln), kot mladenič je celo sanjal o nogometni karieri, a mu je to preprečila poškodba kolena. Razočaranje je mladi Schulz utapljal v alkoholu in postal odvisnik. Na srečo mu je uspelo alkoholizem premagati.

Schulzeva strast do knjig Svojo nov življenjski cilj je našel v prodaji knjig – nekaj let je delal na različnih založbah in v knjigarnah, leta 1982 pa je v mestu Würselen odprl svojo knjigarno. Zaprl jo je leta 1994, ko je postal evroposlanec.

Schulz ni imel tako bleščeče kariere kot Juncker. Leta 1987, ko je bil Juncker že vladni minister, je postal župan Würselena, to funkcijo je opravljal do leta 1998. Svojo politično kariero pa je znal zgraditi v Evropskem parlamentu: od leta 2000 do 2004 je bil vodja poslancev SPD v Evropskem parlamentu.

Julija 2003 je postal znan širši javnosti zaradi svoje polemike s takratnim italijanskim premierjem Silviom Berlusconijem. Ta je Schulzu navrgel, da bi mu bila na kožo pisana vloga kapa (nekakšnega paznika) v nacističnem koncentracijskem taborišču.

Nerodni paznik Schultz Kot je pozneje pojasnil Berlusconi, je bilo v ameriški humoristični nanizanki Hoganovi heroji, precej znani pred desetletji, enemu od nemških paznikov, ki stražijo ameriške vojne ujetnike v drugi svetovni vojni, ime Schultz.

Vsekakor mu polemika z Berlusconijem pri socialističnih kolegih ni škodila, prej nasprotno. Leta 2004 je postal vodja vseh socialističnih evroposlancev, januarja 2012 pa predsednik Evropskega parlamenta. Marca letos so ga izvolili za socialističnega kandidata za predsednika Evropske komisije.

Je poročen in ima dva otroka. Ohranil je strast do branja – njegov najljubši roman je Leopard italijanskega pisatelja Giuseppeja Tomasija di Lampeduse. V roke rad vzame tudi knjige britanskega (marksističnega) zgodovinarja Erica Hobsbawma.