Živi in mrtvi

To je že stara navada, nekako samoumevna je, večina se sploh ne sprašuje, zakaj to pravzaprav počnemo. Morda za poskus, da bi jih priklicali, z njimi stopili v stik in mogoče celo izvedeli, ali so še kje – če sploh kje – in če so, kako je tam? Predvsem pa: se bomo še kdaj srečali? To bi bila res sreča … Toda: ali ni največja sreča biti rojen? Že če gledamo čisto biološko: vsaka moška semenčica in vsako žensko jajčece sta ob potencialni združitvi novo življenje. A velika večina jih propade, združitev in oploditev ter novo rojstvo se posreči le redkim. Uspešna oploditev je kakor dobitek na žrebanju lota. Sam ne verjamem, da je bilo moje ali katerokoli drugo rojstvo v nekem Načrtu. Ali bi Bog sam odločal o tem, ali naj se rodi taka podrobnost kot sem jaz? Saj ne, da ne bi bilo v njegovi moči, le nekako ne pristoji njegovi vsemogočnosti, da bi se spuščala v take malenkosti. Moja starša sta si gotovo želela, da se rodim in v ta namen sta počela tiste reči. A iz njih bi se lahko v istem času posrečila povsem druga kombinacija, ki bi bila čisto druga enkratna oseba. Predlagam biološko-teološki kompromis: Nekdo se v nebesih kratkočasi tako, da igra loto, izžrebane številke pa odločajo o tem, katera od možnih kombinacij bo postala človek, nebeškemu igralcu podobna oseba … Drugače rečeno: v vprašanju, zakaj si bil za rojstvo izbran ravno ti in ne kdo drug, je res velika skrivnost ali pa čisto naključje. Smrt osebe, ki ji je bilo podarjeno življenje, pa v nasprotju z rojstvom ni nobena skrivnost in nikakršno naključje. Je največja gotovost tega sveta, vsak mora umreti. Rodil se je, čeprav je bila veliko večja verjetnost, da se ne bo, umreti pa mora, ta gotovost je stoodstotna. A ljudje smo kljub temu nepoboljšljivi verniki, tudi če smo ateisti. Pristajamo na biološko smrt telesa, saj druge možnosti ob tem dejstvu tudi nimamo. Hkrati pa verujemo, da je po smrti še nekaj in ne nič. Tudi tisti, ki nima pojma, kaj je to filozofija, si nevede postavlja eno temeljnih metafizičnih vprašanj: Zakaj je nekaj boljše kot nič? Jaz ne verjamem, da tisti, ki izrekajo prepričanje, da po smrti ni nič, v to resnično verujejo. Verjamejo morda, verujejo ne. Na trditev, da je nekaj boljše kot nič, pristaja že zdrava kmečka pamet, vera jo le še okrepi. Kdo pa bi postavljal spomenike in hodil na pokopališča, če bi iskreno verjel, da so tam in onkraj le plasti trohnečih kosti in prgišča pepela?