Zdravnik, ki odpira prvo zasebno bolnišnico na Dolenjskem #intervju

Začel je v javnem zdravstvu, najprej kot splošni zdravnik v Zdravstvenem domu Litija, nato kot kirurg v splošni bolnišnici Novo mesto, pozneje pa tudi v zasebnem zdravstvu. "Postal sem tako imenovana dvoživka," v smehu pove žilni kirurg Andrej Šikovec in uporabi uveljavljeni izraz za zdravnike, ki hkrati delajo v javnem in zasebnem sektorju.

Po 15 letih dela v zasebnem zavodu se Šikovec zdaj pripravlja na odprtje zasebne bolnišnice v Dobravi blizu Otočca. "Gre za bolnišnico s tremi operacijskimi sobami, ustreznim številom sob, intenzivno nego in drugim," nam je pojasnil ob robu okrogle mize v organizaciji Nove Slovenije (NSi). Odprtje napoveduje v drugi polovici meseca. A pri naložbi ne gre brez težav. 

Lokacija nove bolnišnice:

Na okrogli mizi ste omenili, da se pri zagonu bolnišnice srečujete z nekaterimi ovirami. S kakšnimi?

Težava je v tem, da je težko dobiti sogovornika, s katerim bi se dogovoril za program posegov, ki bi ga izvajal v okviru koncesije, in ceno tega programa.

Vsi nas napotujejo na prihajajoče razpise, na katere se lahko prijavimo, a pod določenimi pogoji, ki pa so zelo zahtevni. Med drugim moraš imeti zaposlene že vse ljudi, za katere v tej začetni fazi niti ne veš, ali jih boš potreboval, saj ni rečeno, da ti bodo odobrili program. Bolnišnico moraš opremiti, imeti pogodbo z vsemi, do dobavitelja hrane, ne veš pa, ali boš dobil koncesijo in program ali ne. Poleg tega ne veš, za koliko časa boš dobil koncesijo, lahko ti jo odobrijo za deset let, kar je prekratko za tako naložbo.

Kakšna je torej po vašem mnenju prihodnost zasebnega zdravstva v Sloveniji?

Prihodnost je po mojem mnenju v vsakem primeru svetla, vprašanje je le, koliko poskusov zasebnikov bo vmes še propadlo, saj se pri nas stvari počasi premikajo, nezaupanje do zasebnih pobud v zdravstvu je ogromno.

Zasebnike se vidi kot nujno zlo, čeprav je po mojem mnenju to, kdo ima v lasti bolnišnico oziroma kdo jo upravlja, popolnoma nepomembno. Pomembno je, da je zagotovljena kakovost, za to morajo s strogim nadzorom skrbeti država in strokovna združenja, ni pa pomembno, ali je lastnik institucije država ali zasebnik.

Tudi pri nas obstajajo zasebniki, ki so pripravljeni vložiti svoj denar, denar svojih družin, se zadolžiti, da omogočijo zdravstveno varstvo, ki ga dojemajo kot kakovostno. 

Omenili ste nezaupanje do zasebne pobude. Verjetno imate v mislih nezaupanje na strani države, odločevalcev. Bolniki namreč očitno ne vidijo težav, saj ste na dogodku povedali, da imate tudi pri vas čakalne vrste. 

Bolniki s tem nimajo težav. Z njihovega vidika je največja težava, da menijo, da so zasebne zdravstvene ustanove namenjene le premožnim, kar ni res. Res pa je, da s tem, ko država omejuje dostopnost zdravljenja v zasebnih ustanovah, sama razslojuje ljudi.

V današnjem sistemu zavarovalnica določa, da je zasebno zdravstvo le za tiste, ki si lahko plačajo. Pravično bi bilo, da bi zavarovalnica določila ceno posameznega posega oziroma storitve, odločitev, kdo jo bo izvedel, pa prepustila bolniku, ta se praviloma odloča na podlagi osebnih preferenc in kazalnikov kakovosti. Sam naj se odloči, ali bo šel v javni zavod ali k zasebniku.

Dolga leta ste delali v javnem zavodu, tako da verjetno dobro poznate tudi sistem financiranja. Kako ga vidite?

Mislim, da je trenutni sistem krivičen. Nekatere storitve so razmeroma ugodno ovrednotene in z njimi izvajalci ne delamo izgube, nekatera stanja pa sploh niso ovrednotena, čeprav so zahtevna in težka, bolnišnica pa zanje porabi ogromno denarja. Skupina storitev, ki jih financira ZZZS, namreč ne pokrije vseh najtežjih zapletov.

Cene nekaterih storitev pa so tako nizke, da bolnišnice, glede na to, da morajo zdraviti vse ljudi, težko pokrijejo stroške. Vse to je bolnišnice spravilo v finančno zagato.

Preberite še:

Slovenska zdravstvena reforma v mednarodni primerjavi

Kako bi slovenski zdravnik iz Cambridgea reševal slovensko zdravstvo

Zdravstveni mastodont, ki dobi vse več, a ima vedno premalo

Za odpravo čakalnih vrst si bomo morali priznati, da vsi ne moremo dobiti vseh storitev takoj, meni Šikovec in dodaja, da bi bilo smiselno določiti, katere storitve ne morejo čakati in kje so čakalne dobe dopustne. Foto: Bor Slana Na okrogli mizi ste navedli primer, ko vas je nadrejeni okaral, ker niste imeli dovolj primerov, ki jih je bil ZZZS pripravljen plačati. Primer, ki dobro pokaže nesmiselnost obstoječega sistema.

Res je. Ena od skupin primerljivih primerov (SPP), za katere je ZZZS v dogovoru z bolnišnico odobril financiranje, je bilo zdravljenje katastrofalnih zapletov žilnih posegov. A takih posegov tisto leto nismo imeli, zato tega dela načrtovanega programa nismo koristili.

Strokovni direktor je prišel k nam in dejal, da teh primerov nimamo dovolj in da jih moramo imeti več. Mi pa smo bili srečni, da jih nismo imeli, in si želeli, da jih tudi nikoli ne bi imeli.

Se pogosto dogaja, da zdravniki gledajo le na to, kakšne posege jim bo zavarovalnica financirala, ne pa na to, kaj bolniki potrebujejo?

Seveda. Proti koncu leta se preusmerimo v dejavnosti, za katere dobimo dodatne programe, saj večina bolnišnic že novembra opravi pogodbeno dogovorjeni program. Potem izvajajo programe, ki so dodatno odobreni. Nujni primeri so seveda pri tem izjema.

Op. a.: Količine zdravstvenih storitev, ki jih financira ZZZS, se določajo netržno. Ministrstvo, ZZZS in izvajalci na začetku leta določijo, koliko posameznih storitev bo ZZZS financiral. Če se povpraševanje med letom poveča, mora ZZZS, ki ne sme imeti primanjkljaja ali presežka, ali spremeniti cene, tako da ostane v okviru razpoložljivih sredstev in v vnaprej določenem obsegu storitev, ali odlagati plačila izvajalcem, dokler denar ni na voljo. Več v članku o ZZZS.

Predlagana zdravstvena reforma naj bi ukinila dopolnilno zavarovanje, hkrati pa bi se povečala dajatev, ki jo plačujemo ZZZS. Bo to izboljšalo dostopnost zdravstva za državljane, skrajšalo čakalne vrste, ki so vse bolj pereča težava našega sistema?

Šikovca je pri napovedani ukinitvi dopolnilnega zavarovanja zmotil očitek, ad zavarovalnice del denarja, ki ga zberejo od zavarovancev, porabijo za lastno dejavnost. "Tudi ZZZS bo za lastno financiranje potreboval dodaten kader in tako porabil več denarja." Foto: Matej Povše Za nas izvajalce je popolnoma vseeno, ali dobimo iz levega ali desnega žepa. Kar se zadeva ukinitev dopolnilnega zavarovanja, me je morda zmotil očitek, da zavarovalnice del denarja porabijo za lastno dejavnost. Tudi ZZZS bo za lastno financiranje potreboval dodaten kader in s tem več denarja.

Mislim, da bi bilo smiselno, da se zavarovalnice poleg zbiranja denarja iz dopolnilnega zavarovanja usmerijo tudi v produkte posebnega zavarovanja za zdravstvene storitve. Danes namreč obstajajo ljudje, ki dajejo ogromno denarja za zdravstveno zavarovanje. Menedžerji, ki imajo visoke plače, dajejo tudi po 100 tisoč evrov na leto, postavijo pa se v isto vrsto kot tisti, ki prispevajo manj ali celo nič. 

Ob napovedani reformi in desetinah milijonov, ki jih vlada Mira Cerarja daje za skrajševanje čakalnih vrst, je večkrat slišati, da milijoni ne bodo skrajšali čakalnih vrst. Kaj pa jih bo?

Nobena država si ne more privoščiti, da bi lahko zavarovancem zagotovila vse storitve takoj. Mislim, da moramo določiti, kaj je treba zdraviti takoj, kaj v enem tednu, v treh mesecih in kaj morda lahko počaka eno leto. Potem je treba ljudem povedati, da bodo, če želijo priti na vrsto hitreje, morali plačati sami ali se zavarovati.

Kdo bi lahko določil, kakšne čakalne vrste so dopustne, če bi se res odločili za ta korak?

V Sloveniji ni takega organa. V Veliki Britaniji pa obstaja Nacionalni inštitut klinične odličnosti (The National Institute for Health and Care Excellence ali NICE), ki za vsako razmeroma pogosto bolezensko stanje določi potek zdravljenja. Za izredna stanja oziroma zaplete to seveda ni mogoče.

Pri nas pa je danes vse prepuščeno presoji splošnega zdravnika. Tako bo kdo nekoga, ki ga boli križ, poslal k nevrologu, drugi k ortopedu, tretji k nevrokirurgu. Nimamo zaporedja korakov za najbolj pogosta bolezenska stanja. 

Država bi lahko, če bi to imeli, ob obstoječi statistiki in demografskih projekcijah enostavno načrtovala, kakšne materiale, zmogljivosti, delovno silo potrebujemo. Če se izkaže, da je premalo denarja za zdravljenje določenega bolezenskega stanja, uvedemo doplačila ali pa omejimo dostopnost, torej povpraševanje reguliramo s čakalnimi vrstami. 

"Za najbolj pogosta bolezenska stanja moramo določiti klinične poti in način zdravljenja. Danes vsak splošni zdravnik pošilja bolnike k specialistom po lastni presoji," pravi Šikovec. Foto: NSi

V zadnjih dneh je zaradi smrti 14-letnika na ljubljanski pediatrični kliniki, ki naj bi bila posledica organizacijskih napak, spet v ospredju tudi vprašanje nadzora nad delom zdravnikov. Kako nadzorujemo slabe prakse in kaj bi lahko izboljšali?

Nadzor nad zdravniki je nujno potreben, ne sme pa biti to lov na čarovnice. Izvajati ga mora nekdo, ki pozna medicino. Pravnik ali sodnik bi bil zelo nebogljen in bi lahko delal velike napake.

Poleg strokovnih institucij pa mora nadzor izvajati tudi država, seveda prek ustreznih institucij. Ob vsaki napaki se moramo na koncu tudi nekaj naučiti in sistem izboljšati.

Zdravstvo se mora tu vesti enako kot letalska industrija, kjer po vsaki nesreči posebna komisija izda navodila in nasvete, ki zmanjšajo tveganje, da bi se napaka ponovila. Pilota, če slučajno preživi, ne bodo ustrelili, temveč se poskušajo iz njegovih napak kaj naučiti. 

Kako v zasebni kliniki merijo rezultate dela? "Vsi bolniki pred posegom in po njem izpolnijo vprašalnik o počutju. Vsako leto pacientom, ki so bili operirani, pošljemo anketo o zadovoljstvu s storitvijo. Nadziramo rezultate po enem, petih, desetih letih po posegu ter jih primerjamo z drugim. Rezultate redno objavljamo na strokovnih srečanjih." (Slika je simbolična.) Foto: Bor Slana Kako se na napake odzivamo pri nas?

V slovenskem zdravstvu ravnamo ravno obratno. Napake se tudi nam zdravnikom pogosto dogajajo. Delamo v dobri veri, da bo vse najbolje, a rezultat ni vedno tak.

V takih primerih se nato vedno išče krivca, ki omogoča izplačilo odškodnine, a to ni prav. Ni nujno, da je kriv zdravnik ali sistem. Lahko se pojavi alergija, lahko pri punktaciji prsnega koša po naključju nabodeš arterijo in pacient krvavi. To se zgodi po nesreči. Stvar stroke pa je seveda, da nadzira in primerja, ali kdo odstopa po številu zapletov. V takem primeru ga morajo poslati na dodatno izobraževanje. Ne pa, da ga pribijajo na križ.

Kritiki javnega zdravstva poudarjajo to, da ne merimo kakovosti dela zdravnikov. Kako to počnete pri vas?

Kirurg zelo hitro vidi, kako morajo teči posegi, koliko materiala je potrebnega, kaj je dopustna količina krvavitev in potrebnih transfuzij. Veliko kazalnikov je, ki jih nadziramo. Če nekdo odstopa, se mu lahko v skrajnem primeru zahvalimo za sodelovanje.

V javni službi pa je to drugače, predstojnik ne more niti znižati ali dvigniti plače. To je naša posebnost, v tujini ima predstojnik nadzor nad podrejenimi in tudi mehanizme, da jih spodbuja oziroma kaznuje.