Četrtek, 8. 12. 2016, 10.02
7 let, 1 mesec
Ustava ne more živeti, če jo lahko razlaga le ustavno sodišče
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,05
2
Ustava ne more živeti, če jo je pristojno razlagati le ustavno sodišče. Vsi državni organi so poklicani k ustavni razlagi, je na razpravi o uporabi pravičnosti pri delu varuha človekovih pravic poudaril pravnik Klemen Jaklič s harvardske univerze
Ob dnevu človekovih pravic je urad varuha človekovih pravic na pravni fakulteti v Ljubljani organiziral posvet o načelih pravičnosti in dobrega upravljanja. To sta načeli, po katerih mora delovati varuh človekovih pravic.
Govorniki so razpravljali o tem, kako naj se ti načeli razlagata, kako se v družbi odražata in v katerih primerih v Sloveniji še nista dovolj uveljavljeni. Sodelovali so pravniki Klemen Jaklič (predavatelj na Harvardu), Neža Kogovšek Šalamon (direktorica Mirovnega inštituta) in Marijan Pavčnik (profesor na ljubljanski pravni fakulteti), Jože Krašovec s Teološke fakultete, Vesna Leskošek s Fakultete za socialno delo ter filozof Igor Pribac.
Ustavno sodišče je zadnji interpret ustave, kar pa ne pomeni, da vsi ostali državni organi, zlasti tisti, ki so zadolženi za področje ustavnih pravic, ne smejo in ne morejo razlagati ustave. Nasprotno! Gre za tako imenovano zunajsodno interpretacijo ustave. Ustava ne more živeti, če jo je pristojno razlagati le ustavno sodišče. Vsi državni organi so poklicani k ustavni razlagi, je poudaril Klemen Jaklič s harvardske univerze.
Pri svojem delu ves čas preverjamo, ali na posameznika ali skupino, ki jo raziskujemo, pravilo deluje tako, da vzpostavlja enakost posameznika in ali vzpostavlja njegovo temeljno dostojanstvo. Če določena pravna norma teh dveh zahtev ne izpolnjuje, jo upravičeno lahko kritiziramo, meni Neža Kogovšek Šalamon z Mirovnega inštituta.
Če drži, da je Bog ustvaril človeka po svoji podobi, to pomeni, da usoda ne more imeti zadnje besede nad človekom, da družbeni zakon ne more biti nad osebnostnim zakonom. Biblija veliko bolj kot katerakoli kultura predpostavlja za vsako interpretacijo komplementaren in ne ločevalen pristop – tri dimenzije, ki sestavljajo resničnost sveta in naše eksistence (kozmični in družbeni red ter osebna resničnost), moramo vedno povezovati, je dejal Jože Krašovec s teološke fakultete.
Ljudje, ki so na robu, so okupirani z vsakdanjim življenjem, veliko bolj kot ostali. Ukvarjajo se s preživetjem, je dejala. Veliko je ljudi, ki so zaposleni za poln delovni čas in še vedno živijo pod pragom revščine, je opozorila Vesna Leskošek s fakultete za socialno delo.
"Kolikor bolj se pozitivno pravo oddaljuje od elementarnih prvin pravnosti in elementarnega pravnega občutka, toliko več možnosti ima, da bo nelegitimno in da bo vsaj v nekaterih segmentih postalo neznosno," je Marijan Pavčnik navajal nemškega filozofa Sprängerja.
Ne zadostuje ideja enakosti pred zakonom, ampak potrebujemo tudi idejo enakih možnosti, ki je zahtevnejša. Zahteva po socialni pravičnosti ni zahteva po empatiji, ampak zahteva po pravičnosti, je poudaril Igor Pribac s filozofske fakultete v Ljubljani.
2