Upokojeni slovenski zobozdravnik, ki se mu je v Švici odprl raj

Peter Lupinc je upokojeni zobozdravnik iz Maribora, ki je večino svoje kariere delal v Švici. V svoji zasebni ordinaciji v bližini Berna je imel sedem tisoč kartotek pacientov, njegovo prakso je pred nekaj leti prevzela njegova hči. Sam se po upokojitvi posveča psom, njegova Naska je bila tudi že švicarska državna prvakinja.

V Švico ste se z ženo in hčerama selili pred dobrimi 40 leti. Nekje sem prebrala vašo izjavo, da bi se zapili, če bi ostali v Sloveniji. Je bilo v Sloveniji v tistih letih z vaše perspektive tako slabo? Ko sem bil mlad, sem se ukvarjal z atletiko, po maturi sem nameraval študirati športno vzgojo, a sem se v zadnjem letniku malo poškodoval. Pa me je oče pregovoril, da profesor športne vzgoje ni noben poklic in naj se raje vpišem na stomatološko šolo, ki se je ravno takrat odpirala v Mariboru. Po končani stomatološki šoli in odsluženem vojaškem roku sem se poročil in dobil delo v Poljčanah.

Tam sem delal pet let, sočasno sem študiral v Ljubljani. Plača je bila zelo nizka, z dvema otrokoma smo živeli v enosobnem stanovanju. V tem nisem videl nobene prihodnosti.

Kako se je bilo v tistih letih seliti v tujino? Vas je bilo več takih? Dosti mojih kolegov je šlo v Nemčijo ali Švico. Tudi sam sem mislil iti v Nemčijo, ker sem bil rojen v takšnem času, da sem imel vse dokumente v nemščini. En kolega, ki je šel tja, je v nekaj mesecih dobil državljanstvo in odprl svojo ordinacijo. A mene je bolj mikala Švica. Moj namen je bil, da gremo za nekaj let, da bom malo privarčeval in si zgradil hišo. Potem pa sem videl, kako fino je tam.

Ste šli takoj z vso družino? V drugih poklicih je družina za teboj lahko prišla po komaj enem letu. Kot zobozdravnik, ki so bili tam takrat zelo zaželeni, pa sem jo lahko takoj pripeljal, dobil sem stanovanje, posojilo za avto. Tako da mi je šlo dobro, otroci so tam imeli prihodnost.

Omenjate, da vam je šlo dobro. Kaj to pomeni z vidika financ? Na začetku sicer ni bilo tako zelo lepo. Kot asistent sem najprej zaslužil 2200 frankov, naredil pa sem za deset tisoč. Najprej so me izkoriščali. Po treh letih se je to spremenilo, takrat sem si lahko sam izbiral službo in zaslužil že šest tisoč frankov. Po sedmih letih sem dobil dovoljenje za zasebno prakso. Potem se mi je odprl raj. Dobil sem skoraj milijon posojila, si kupil hišo, ordinacijo, opremo. A delal sem pa dosti. V Švici ima delovni teden že tako 42 ur, kot zasebnik pa delaš še več.

Zdravnik, ki ima svojo prakso, zasluži okoli dvajset tisoč evrov bruto mesečno. Od tega plača 40 odstotkov davkov, deset odstotkov za pokojnino in še nekaj malega drugih odstotkov. Ostane ti polovica. Sam za življenje nisem potreboval več kot pet, šest tisoč mesečno, tako da se je tudi poleg odplačevanja posojila nekaj nabralo.

Kakšni pa so pogoji odpiranja zasebnih praks, sploh glede na to, da ste bili tujec? Švicar z diplomo lahko svojo prakso odpre kjerkoli. Kot tujec pa za uradno dovoljenje najprej potrebuješ državljanstvo, opraviti moraš dva semestra študija, kar se lahko zavleče na 12 let. Slovenci smo tako takrat ordinacije večinoma odpirali na deželi, kjer Švicarjev delo ni zanimalo. Sam sem dovoljenje dobil v manjšem mestu zunaj Berna s 4400 prebivalci, kjer je šla zobozdravnica v pokoj.

Danes je to nekoliko drugače, kot tujec lahko takoj odpreš svojo ordinacijo, a moraš imeti finance in paciente. Ne poznam nobenega Slovenca, da bi zdaj prišel. Časi so se spremenili.

Govoriva o zasebnikih. Kaj pa javni zobozdravniki? V Švici so zobozdravniki vsi zasebni. Zobozdravstvo ni na zavarovanje. Zavarujete se lahko le za primer nesreče. Pred desetimi, dvanajstimi leti so sicer imeli referendum, ko so socialdemokrati predlagali zobozdravstvo na socialo, a so ga Švicarji zavrnili, ker zakaj bi plačevali za druge.

Se vam tak sistem zdi pravičen, kaj pa tisti, ki si tega ne morejo privoščiti? Takih skoraj ni. Je pa s socialo v Švici tako, da kdor nima, mu država že plača, a taki ljudje ne morejo imeti niti avtomobila.

Sem pa izračunal pri svojih pacientih, da jih zobozdravnik v povprečju mesečno stane okoli 30 frankov, kar je manj kot frizer. Mogoče res kdaj pride tudi tisoč frankov, a če redno hodiš na pregled, potem dolgo nimaš težav. Vsak pacient pride na pregled na pol leta.

Veliko vlagajo v preventivo? Kot samoplačnik bolj gledaš na zobe, večji interes imaš, da si jih čistiš. Poleg tega vsi uživajo tabletke s fluoridom, ki zobe naredi trdnejše in odporne proti kariesu. Težav s kariesom praktično ni. Če samo povem za moji hčeri: ko sta prišli v Švico, sta imeli mlečne zobe, polne kariesa, potem sta začeli uživati te tabletke in še danes nima nobena kariesa.

Je samoplačniški tudi zdravstveni sistem? Zdravniki so zasebniki, a sistem je nekoliko drugačen. Vsi ljudje morajo biti zavarovani, medtem ko se storitve plačuje po franšizah. Ne vem točnega zneska, a je nekje okoli 300, 400 frankov na leto. Do te vrednosti moraš vse storitve in zdravila plačati, ko to mejo dosežeš, plačaš le še deset odstotkov vrednosti. Nad približno 900 frankov pa so storitve in zdravila zastonj. Ljudje tako ne gredo za vsako figo k zdravniku, na drugi strani pa je poskrbljeno za kronične bolnike.

Kakšne pa so čakalne vrste? Jih sploh ni. Ne pri zdravnikih ne pri zobozdravnikih. Dejstvo je, da so zdravniki in zobozdravniki zasebniki, prostore in opremo si morajo sami plačati. Če želiš vse to pokriti, potem več delaš. Delaš noč in dan, vzameš si dva tedna dopusta.

Če se ozrete nazaj na Slovenijo, se ta dva sistema da primerjati? Ko sem delal v Sloveniji, je bila to katastrofa. Delati bi morali od sedmih do dveh, a smo začenjali ob osmih in končali ob dvanajstih, ker smo v tem času opravili delo, za katerega smo dobili plačilo. Delal si toliko, kot si moral. Zato pa so čakalne vrste.

V Sloveniji mnogi pravijo, da ni etično, če mora pacient plačevati zdravstvene storitve. A ko se tu v Sloveniji pogovarjam z zdravniki, mi razlagajo, da kakšnega pacienta vzamejo mimo vrste. Je to boljše?

V slovenskem zdravstvu je toliko težav, da jim ni videti konca. Kaj se vam zdi najbolj težavno, kje bi morali začeti reševati nastali položaj? To je težko, ker je premalo denarja, da bi zdravnikom plačevali več in bi več delali. Še tisti na koncesijo so omejeni. Težavo pa vidim tudi v tem, da je preveč zaposlenih v upravi, administraciji. Moja hči in njen mož, ki imata svojo ordinacijo, imata zaposlene tri, štiri medicinske sestre, medtem ko administracijo urejata sama.

Bi samoplačništvo lahko bila rešitev? Težko, verjetno je še preveč socialnih težav. Sicer že nekako gre v to smer, saj pri zobozdravniku zavarovanje krije bolj ali manj le še minimalne storitve, če želiš kaj boljšega, moraš doplačati.

En korak v smeri Šivce, o čemer se je v Sloveniji sanjalo in govorilo v času osamosvojitve. Tudi sam sem upal, da bo Slovenija Švica. Zelo sem razočaran nad Slovenci, grdo ste ga polomili.

Kje najbolj? Pri privatizaciji. Ustvarili ste tajkune, določeni ljudje so si porazdelili in pokradli podjetja, namesto da bi iz tega ustvarili dobiček, delo in plače za ljudi, so napolnili le svoje žepe. Jasno je, da je to napačno, in še zdaj se niste tega rešili.

Potem je tu prevelik javni sektor, pa vse te službe, kjer morajo biti vsi uradniki z diplomami, kar seveda pomeni višje plače. V Švici taka dela opravljajo ženske s triletno šolo. V Sloveniji velja edino fakulteta, medtem ko so obrtniki premalo cenjeni.

Razlika je tudi v pokojninskem sistemu. V Sloveniji ob polni zavarovalni dobi upokojitvena starost še ni dosegla 60 let, medtem ko si v Švici polno pokojnino zaslužiš pri 65 letih. Vi ste sicer vztrajali pet let dlje. Zakaj? Ker sem imel rad svoj poklic. Šele ko je žena zbolela, sem videl, da nima smisla, in sem se raje posvetil njej. Sicer bi verjetno tako kot nekateri moji kolegi delal še zdaj.

Pred leti je bila na podlagi podatkov Svetovne banke in Združenih narodov narejena analiza o pogojih za življenje upokojencev. Na vrhu se je znašla Švica. Je tudi po vaši oceni tako? Seveda. Švicarji vsak mesec v pokojninsko blagajno vložijo deset odstotkov plače, a ne glede na to, koliko vplačaš, je na koncu najvišja mogoča renta 2400 frankov, za zakonski par 3200, to pa si lahko zaslužiš že s 70 tisoč plače letno. Med najvišjo in najnižjo premijo pa niti ni velike razlike. Potem si lahko plačuješ še dodatno zavarovanje za višjo končno rento, a že z osnovno lahko preživiš.

Glede na to, da štiri leta po upokojitvi še vedno živite v Švici, sklepam, da se v domovino razen na krajši dopust ne nameravate vrniti. Ne, tam so moje hčerke, vnukinje. Tam sem bolj doma kot v Sloveniji. Pridem pa sem trikrat, štirikrat na leto na dopust.