Sobota,
5. 8. 2017,
4.00

Osveženo pred

7 let, 1 mesec

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Orange 7,03

7

Natisni članek

Natisni članek

šport Smučarska zveza Slovenije Fundacija za šport Olimpija Nogometna zveza Slovenije Mestna občina Ljubljana

Sobota, 5. 8. 2017, 4.00

7 let, 1 mesec

Športni klubi se bojujejo za preživetje. Je rešitev privatizacija?

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Orange 7,03

7

stadion bežigrad štadion | Foto Vid Ponikvar

Foto: Vid Ponikvar

Dvanajst direktorjev največjih slovenskih podjetij predlaga temeljito reformo financiranja športa v Sloveniji: od različnih davčnih ugodnosti do privatizacije športnih klubov. Kaj je narobe s sistemom delitve športnega denarja? In zakaj v slovenske klube iz tujine ne prihajajo meceni, ampak sporni poslovneži?

Ko so košarkarji Olimpije že minuto pred sireno z dvignjenimi rokami, vrtenjem brisač, skakanjem in objemanjem začeli slaviti zmago v četrti tekmi finala državnega prvenstva, je bilo vzdušje v dvorani Tivoli drugačno kot običajno.

Ne le zaradi lovorike, ki se je po sedmih letih vrnila v Ljubljano. Prav tako ne zaradi pregovorno strogega ljubljanskega občinstva, ki je nekoč ploskalo zmagam Marka Milića, Sanija Bečirovića in Bena Udriha nad Barcelono, CSKA in drugimi evropskimi velikani. Tistega majskega popoldneva je nenavadno bučno slavila zmago nad – Rogaško.


Preberite še:

-> Dokumenti razkrivajo: kako je Mandarić pokopal Olimpijo in kako bo še Koprčane
-> Kaj lahko reši izgubljeno levico pred pogubo?


Direktorska loža v Stožicah

V zraku je bilo mogoče čutiti upanje, da se bo krivulja nekdaj najuspešnejšega slovenskega kluba v ekipnih športih po letih padanja in stagnacije vendarle začela obračati navzgor. Na tribuni je namreč že sedel mož, ki je nekaj dni za tem dobil v roke ključe "nove" Olimpije.

Tomaž Berločnik, novi predsednik Košarkarskega kluba Olimpija, je daleč najmočnejše direktorsko ime, ki je trenutno na čelu katerega od slovenskih športnih klubov. Že sedmo leto vodi Petrol, po prihodkih največjo slovensko poslovno skupino, ki je zdaj postala glavni sponzor "zmajev". 

V Stožicah nič več ne bo tako, kot je bilo. Na vrhuncu težav, ki jih je povzročila kombinacija, nerealnih ambicij, zapravljivosti brez kritja, lažnih obljub in rešiteljev, je dolg košarkarske Olimpije znašal 5,5 milijona evrov. Nekoč najbolj prestižne lože so se vsi izogibali v širokem loku.

Danes je upravni odbor kluba močnejši od upravnega odbora Gospodarske zbornice Slovenije (GZS). V njem sedijo Jože Mermal (BTC), Igor Mervič (Spar), Andrej Slapar (Zavarovalnica Triglav), Dušan Zorko (Pivovarna Laško Union) in Rudolf Skobe (Telekom Slovenije).

Svojega človeka v njej, podžupanjo Tjašo Ficko, ima po dolgem času spet Zoran Janković, saj to zdaj že nekdanji predsednik Jani Moederndorfer po političnem razhodu z županom že nekaj časa ni bil.

Prvi mož Petrola Tomaž Berločnik je novi predsednik košarkarskega kluba, ki naj bi nosil ime Petrol Olimpija. | Foto: Vid Ponikvar Prvi mož Petrola Tomaž Berločnik je novi predsednik košarkarskega kluba, ki naj bi nosil ime Petrol Olimpija. Foto: Vid Ponikvar

Cerarju so pisali pismo 

Po informacijah iz zakulisja ima klub še za okrog 900.000 evrov dolga, ki naj bi ga poravnal v treh letih. Največji upnik je finančna uprava (pol milijona evrov), sledijo ena od bank in igralci, ki so se v Ljubljani v zadnjih letih izmenjavali kot na avtobusni postaji. Če je še lani Olimpiji grozil stečaj, zdaj nekateri govorijo celo o naskoku na vrh jadranske lige.

A Berločnika, Slaparja, Zorka in Skobeta ne povezuje le Olimpija. Marca letos so se namreč skupaj še z osmimi direktorji na čelu s prvopodpisanim Franjem Bobincem, predsednikom uprave Gorenja, s pismom obrnili na predsednika vlade Mira Cerarja in več ministrov. Tema: financiranje športa.

Kaj predlaga dvanajsterica direktorjev

V dopisu, ki smo pridobili v uredništvu Siol.net, je dvanajst direktorjev predlagalo številne spremembe zakonodaje na področju športa:

  • Davčne ugodnosti za športnike. Poklicni športniki, ki bi dosegli mednarodno odmevne rezultate, bi bili oproščeni plačevanja socialnih prispevkov delodajalca. Njihove nagrade bi bile enkratno obdavčene po stopnji 20 odstotkov. Oproščeni bi bili tudi plačila dohodnine do višine dvanajstih povprečnih mesečnih plač v Sloveniji (okrog 20.000 evrov bruto).
  • Davčne ugodnosti za športne delavce in klube. Predlagajo uvedbo 2500 evrov letne davčne olajšave za strokovne delavce v športu. Športne organizacije, ki imajo letne prihodke nižje od 50.000 evrov, bi bile oproščene plačevanja davkov od dohodkov pravnih oseb.
  • Prijaznejšo davčno obravnavo vlaganj v šport. Podjetja bi lahko sponzorska sredstva prikazala kot davčno priznane odhodke. Predlagajo tudi 40-odstotno davčno olajšavo za podjetja, ki sofinancirajo gradnjo in vzdrževanje športnih objektov, sponzorirajo velike mednarodne športne prireditve in klube. Kapitalski dobiček, ustvarjen v športu, bi bil po petih letih od začetnega vložka neobdavčen.
  • Ničelno stopnjo DDV za ogled športnih prireditev.
  • Možno preoblikovanje klubov iz društev v športne klube – delniške družbe.

Podpisniki pisma so Franjo Bobinac (Gorenje), Tomaž Berločnik (Petrol), Blaž Brodnjak (NLB), Boris Novak (Pošta Slovenije), Martin Novšak (Gen Energija), Gregor Pilgram (Generali Slovenija), Rudolf Skobe (Telekom Slovenije), Andrej Slapar (Zavarovalnica Triglav), Enzo Smrekar (Droga Kolinska), Gabrijel Škof (Adriatic Slovenica), Janez Škrabec (Riko) in Dušan Zorko (Pivovarna Laško Union).

Prerivanje ob koritu

Pismo je pomembno z najmanj dveh vidikov. Prvi je družbeno-ekonomske narave. Podjetja, ki so v zadnjih letih sponzorirala vse najpomembnejše slovenske športe, namreč odkrito priznavajo, da je dosedanji model financiranja športa v Sloveniji zgrešen. In drugič, direktorji dvanajstih podjetij, med katerimi jih je dobra polovica v pomembni ali večinski državni lasti, med rešitvami ponuja tudi privatizacijo športnih klubov.

Slovenske športne zveze in klubi se financirajo iz treh javnih virov: proračuna države, denarja, ki ga dajo posamezne občine, in Fundacije za šport, ki letno razdeli približno osem milijonov evrov, pridobljenih od imetnikov koncesije od iger na srečo, torej Loterije Slovenije in Športne loterije. V njej imajo glavno besedo predstavniki posameznih športnih zvez.

Sistem je v resnici bolj ali manj stalno prerivanje pri koritu za denar, ki je življenjskega pomena za preživetje velike večine športnih zvez in klubov. Veliko je takšnega ali drugačnega lobiranja, javnih pritiskov in poizkusov vplivanja na kriterije, ki so opredeljeni v razpisih. A nesporno je tudi, komu je na državni ravni pisan na kožo.

Zagotovo v prvi vrsti manjšim, komercialno manj uspešnim panogam in individualnim športom. "Kategorizacije športov bi morale biti zastavljene pravičneje. V nekaterih športih, s katerimi se ukvarja nekaj držav na svetu, je lažje biti med tremi v Evropi kot v atletiki," opozarja Roman Dobnikar, predsednik Atletske zveze Slovenije (AZS), ki je lani iz javnih virov ustvarila približno polovico prihodkov.

Nekdanji olimpijski prvak Primož Kozmus je opozarjal na slab materialni položaj športnikov po koncu kariere. | Foto: Peter Kastelic Nekdanji olimpijski prvak Primož Kozmus je opozarjal na slab materialni položaj športnikov po koncu kariere. Foto: Peter Kastelic

Se še spomnite Primoža Kozmusa?

V tem sistemu je tradicionalno najbolje Smučarska zveza Slovenije (SZS). Po podatkih aplikacije Erar je od leta 2002 skupaj prejela več kot 26 milijonov evrov javnega denarja. To je približno trikrat več od Nogometne zveze Slovenije (NZS), najbolj množične in finančno daleč najmočnejše športne zveze pri nas.

Samo prilivi iz Svetovne in Evropske nogometne zveze ji letno prinesejo tri milijone evrov, kar je recimo enako celotnemu proračunu Košarkarske zveze Slovenije (KZS).

Relativno dobro shajajo tudi najuspešnejši športniki. Minimalno socialno varnost jim daje služba v vojski, carini ali policiji. Tudi nagrade za dosežke so nekje v evropskem povprečju. Tini Trstenjak, zlati judoistki iz Brazilije, je olimpijska medalja prinesla za približno 40.000 evrov bruto nagrad od države in olimpijskega komiteja. Kajakaš Peter Kauzer in judoistka Ana Velenšek sta za bron dobila dobro polovico manj.

A prejemki močno upadejo ob slabših rezultatih. S koncem kariere atleta Primoža Kozmusa, ki ima danes v Brestanici svoj hostel, na Senovem pa center za trening, je bilo konec tudi razprave o pokojninah za zaslužne športnike. Tudi premier Miro Cerar jih ni omenjal, ko je v urniku vladnega obiska na Celjskem našel čas za obisk čudežnega judo laboratorija Marjana Fabjana, se pa z njim vedno rad fotografira.

Posebna zgodba so mlajši perspektivni športniki v panogah, kjer prvi denar prinese le vrhunski rezultat. Življenjsko odvisni so ali od denarja staršev ali manjših sponzorjev, ki zahtevajo takojšnje rezultate. Pritisk je že v najstniških letih ogromen in prenekatere zlomi.

Nogomet – črna račka športne tranzicije

Sedanja ureditev, po kateri vse športne panoge dobijo nekaj, zato zares zadovoljen ni nihče, zagotovo ni naključje. Slovenija po osamosvojitvi na strateški ravni namreč nikoli izbrala športov, v katere bi načrtno usmerila celoten ekonomski in kadrovski potencial, ampak se je odločila za doktrino razpršenosti.

Primer nasprotne prakse je Madžarska, ki se je pod vladavino Viktorja Orbana načrtno usmerila v nogomet, rokomet, atletiko in vodne športe. V Sloveniji država danes tako ali drugače podpira domala vse športe, a nikogar v tolikšni meri, da bi jim mu že zgolj to samo po sebi omogočalo konkurenčnost v svetovnem vrhu.

Čeprav gre za doktrino, ki se na prvi pogled idealno prilega stereotipu o Slovencih kot skromnih in marljivih uspešnežih v "vsem, česar se lotimo", globoko v sebi skriva nekaj napačnih sporočil. Glavno od teh, da športni kolektivi iz Slovenije nimajo česa iskati na odrih največjih svetovnih spektaklov, zato je bolje energijo (in denar) usmerjati tja, kjer je konkurenca manjša.

Arhitekt uspehov mariborskega nogometnega kluba v zadnjem desetletju Zlatko Zahović je velik zagovornik privatizacije klubov. | Foto: Sportida Arhitekt uspehov mariborskega nogometnega kluba v zadnjem desetletju Zlatko Zahović je velik zagovornik privatizacije klubov. Foto: Sportida

Ta ideološka podstat je bila recimo kriva za načrtno izrivanje nogometa kot globalno daleč najbolj selektivnega športa na rob domačega športnega "mainstreama". Verjetno je bila tudi razlog za to, da je Mercator v svojih zlatih časih v Ljubljani izdatno financiral ženski in ne moški rokomet, ki zahteva večje vložke. Hkrati se je v Sloveniji neverjetna pozornost dajala dosežkom iz panog, ki že spadajo v ekstremne športe (turno smučanje z Everesta).

To se je spremenilo šele leta 1999 z uvrstitvijo Maribora v ligo prvakov in nogometne reprezentance na evropsko prvenstvo v Beneluksu. A zametki te miselnosti še danes ostajajo vidni – celo v medijih, ki nam kot vrhunske športne spektakle prodajajo množične rekreativne prireditve.

Klub bo živel, če bo tako želel župan

Posebna zgodba v financiranju športa so klubi. Ti so v veliki večini odvisni od občin, kjer so merila za delitev denarja pogosto bolj ohlapna. O preživetju manjšega kluba lahko odloča le ljubezen posameznega župana do točno določenega športa, njegova presoja, kako mu lahko priljubljenost posameznega kluba v njegovem kraju poveča število volivcev, ali celo njegovi odnosi z vodilnimi v istem klubu.

Najbolj brutalen primer takšne prakse je nogometni klub iz Kopra. Vrsto let ga je vodil Ante Guberac, direktor podjetja Grafist, ki je veljalo za nekakšnega hišnega gradbinca koprske občine. Leta 2015 se je sprl z županom Borisom Popovičem, ki je Guberca pregnal iz kluba in skupaj z zagrebškim nogometnim menedžerjem Andyjem Baro de facto sam prevzel njegovo vodenje. Danes NK Koper igra v četrti ligi.

Tudi usoda košarke v Ljubljani je visela na nitki zaradi osebnih zamer. Dobro obveščeni vedo povedati, da se Janković dolgo časa ni želel vključiti v reševanje Olimpije, dokler je klubu predsedoval Jani Moederndorfer. Zdaj, leto dni pred županskimi volitvami, na katerih bo kandidiral, če se pred tem ne odloči vrniti v državno politiko, se je Janković očitno odločil obračunati z očitki, da je ljubljanski klubski šport pred kolektivnim sesutjem.

"Veseli me, da je Košarkarski klub Petrol Olimpija dobil novo, kredibilno vodstvo," je pomenljivo komentiral Berločnikovo imenovanje.

Koprski župan Boris Popovič (v sredini) je leta 2015 prevzel vajeti v koprskem nogometnem klubu in sestavo ekipe zaupal hrvaškemu menedžerju Andyju Bari (desno).  | Foto: Vid Ponikvar Koprski župan Boris Popovič (v sredini) je leta 2015 prevzel vajeti v koprskem nogometnem klubu in sestavo ekipe zaupal hrvaškemu menedžerju Andyju Bari (desno). Foto: Vid Ponikvar

Že v prestolnici je težko, drugod še težje

Pomembno vlogo je imel Janković tudi pri "operaciji hokej". Stari klub, Hokejsko-drsalno društvo (HDD) Olimpija, bo šel po letih hiranja v stečaj, skupaj z njim pa tudi slab milijon evrov dolgov. Na njegovem pogorišču je po scenariju, znanem iz nogometnih krogov, že zrasel Hokejski klub Olimpija, ki je ustanovil tudi istoimensko podjetje. Nov klub naj bi financirale Slovenske železnice (SŽ).

Klubi iz Ljubljane imajo srečo, da delujejo v občini z daleč največjim proračunom v državi, ki samo za šport letno namenja 14 milijonov evrov, jim letno omogoči 280.000 ur brezplačne uporabe igrišč in plačuje več kot sto trenerjev. Prestolnica ima zelo razvito športno infrastrukturo. V njej ima sedež velika večina pomembnejših državnih podjetij.

A tudi to ni rešilo vseh. Nekoč ugledni nogometni klubi iz ljubljanskih četrti (Slovan, Ljubljana, Svoboda, Slavija) so ali izginili ali so v nižjih ligah. V zadnjih letih skorajda ni športa, v katerih bi imela Ljubljana, kjer živi skoraj 300.000 ljudi, še mestne derbije. Tudi največji, Krim ali ACH Volley, ki se je v glavno mesto preselil z Bleda, so morali krepko skrčiti proračune.

V občinah s precej šibkejšim gospodarskim zaledjem so se klubi prisiljeni znajti po svoje. Ko se umakne največji sponzor ali lokalni mecen, običajno ugasne tudi klub (ali pa se v najboljšem primeru preseli v nižja tekmovanja).

Privatizacija klubov – tabu tema

To se je v nogometu, kjer je na pokopališču klubov že kar velika gneča, nazadnje zgodilo z Zavrčem, še prej pa z Muro, Primorjem in Interblockom, v rokometu s Koprom in Prulami, v košarki z Mariborom, v hokeju pa z Jesenicami. Nogometaši v manjših klubih prejemajo okrog 800 evrov mesečne plače.

V košarki, kjer so nekoč glavnino lige predstavljale ekipe iz vzhodne Slovenije, se je trg sesul. "Srednjega sloja" praktično ni, saj danes v večini klubov igrajo le še ali zelo mladi košarkarji, ki ob tem študirajo, ali veterani.

Privatizacija športnih klubov je tema, o kateri se v športu odkrito govori že vsaj dve desetletji, a še vedno velja za tabu. Javno jo podpirajo številni znani športni delavci. Zlatko Zahović, športni direktor Maribora in arhitekt uspehov kluba v zadnjem desetletju, recimo privatizacijo vidi kot edino rešitev za klube.

Nekdanji dolgoletni športni novinar in urednik na Delu Franci Božič meni, da je "ustrezna lastniška struktura pogoj za razvoj pravega profesionalnega nogometa". "Slovenski klubski nogomet v veliki meri temelji na laži in prevari, predvsem zaradi neustrezne, socialistične lastniške (ne)strukture klubov," poudarja Božič in dodaja, da je sedanja siva cona leglo korupcije in neregularnosti tekmovanja.

Milan Mandarić, predsednik Nogometnega kluba Olimpija (desno), klub financira s posojili. Marijan Pušnik, nekdanji trener Olimpije (v sredini), pravi, da bi se v zasebnih klubih vedelo, kdo je šef. Levo: nekdanji športni direktor Olimpije Ranko Stojić. | Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida Milan Mandarić, predsednik Nogometnega kluba Olimpija (desno), klub financira s posojili. Marijan Pušnik, nekdanji trener Olimpije (v sredini), pravi, da bi se v zasebnih klubih vedelo, kdo je šef. Levo: nekdanji športni direktor Olimpije Ranko Stojić. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Stavničarji, menedžerji in trgovci z novci

Medtem ko smo v Sloveniji razpravljali o tem, ali klube prepustiti v roke zasebnikom ali ne, so ti našli svojo pot. Eni prek podjetij, prek katerih tuji vlagatelji, recimo Milan Mandarić v Olimpiji, de facto obvladujejo klub, in to le s posojili, ki jih poplačujejo z odškodninami od igralcev. Drugje so klube prepustili v upravljanje različnim trgovcem z novci, najpogosteje menedžerskim agencijam, ki jih uporabljajo kot oder za svoje igralce.

Posledice te prakse so uničujoče. V Velenju so upravljanje Nogometnega kluba Rudar prevzeli poslovneži iz Srbije, ki so imeli v tej državi podjetje s koncesijo za prirejanje stav. Čeprav je klub preživel, je bilo govoric o domnevno spornih poslih in čudnih izidov tekem očitno preveč. Skupina iz Srbije naj bi nove stranke našla v Ankaranu, v Rudarju pa imata spet glavno besedo občina in Premogovnik Velenje.

V Celju so se ukrajinski "vlagatelji", ki jih je podpiral župan Bojan Šrot, usedli na denarni tok kluba, ga finančno izčrpali in odšli brez obljubljenih plačil. Isti ljudje, ki so pomagali pripeljati menedžersko agencijo, uradno registrirano na Češkem, zdaj opozarjajo na težko finančno stanje kluba. Tudi v Krškem, kjer je upravljanje kluba prevzel švicarsko-ruski poslovnež Stav Jacobi, so trenja z občino velika.

"Kot so mi razlagali, je uspeh že to, da je klub ob finančnih težavah premogovnika lani ostal pri življenju," pravi Marijan Pušnik, trener z najdaljšim stažem v ligi, ki se je poleti vrnil na klop Rudarja.

Pušnik zagovarja privatizacijo klubov, saj "se bo le tako vedelo, kdo je šef in kakšna je dolgoročna politika kluba". A opozarja na previdnost: "Bodoče lastnike bi bilo treba preveriti, še posebej izvor sredstev, ki jih prinašajo v Sloveniji.

Vlagatelji pa bi morali vedeti, kaj bodo dobili." Zanimivo je, da nekaj podobnega predlaga tudi dvanajst direktorjev. Posamezni vlagatelj bi lahko imel v lasti več kot 25 odstotkov kluba le ob soglasju resornega ministrstva.

Hokejistom Olimpije se obetajo boljši časi - z novim klubom in sponzorjem. | Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida Hokejistom Olimpije se obetajo boljši časi - z novim klubom in sponzorjem. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Prevaranti in mafijski streli

Božič opozarja, da "domači in tuji prevaranti" v slovenskem nogometu še zdaleč niso novost. "Nogometna zveza Slovenije nikoli ni nikogar diskvalificirala. Mnoge je izločilo življenje, nekdo iz Kočevja je celo padel pod mafijskimi streli," se spominja Božič.

Pri tem je največje protislovje, da se to dogaja v društvih, čeprav je prav strah pred zasebnimi vlagatelji eden temeljnih razlogov za nasprotovanje preoblikovanja klubov v podjetja. Priča smo že torej nekakšni obvodni, tihi privatizaciji. Obstaja pa več razlogov za nasprotovanje spremembi ureditve.

Med bolj iskrenimi je strah pred odtujitvijo klubov, ki so pogosto pomemben del športne identitete in dediščine mest. Med argumenti, zakaj privatizacija športnih klubov marsikomu ne ustreza, je tudi dejstvo, da je poslovanje prek društev precej manj pregledno in kot tako idealno za malverzacije vodilnih.

Božič izvirni greh vidi v zakonu o športu iz leta 1998, ki ga je spisal Janko Strel, tedanji državni sekretar na ministrstvu, pristojnem za šport. "Njegova skrb, da se klubskih objektov ne bi polastili novodobni tajkuni, ki so brez ustreznih nogometnih ambicij vstopili v nogomet, je bila delno upravičena.

Zakon je res zaščitil klubsko infrastrukturo, ki je prešla pod mestno oblast, na drugi strani pa usodno osiromašil klube. Prišlo je do nacionalizacije. Klubi brez lastnine pa so mrtvi klubi," trdi Božič.

"To, kar se danes dogaja, je posledica tega, da pri financiranju športa ni nobene sistemskosti. Stanje je slabše kot pred dvajsetimi leti. Neoliberalizem in politično dogajanje se poznata na ekonomskih kazalcih. Nihče več ne razmišlja, da bi vlagal v šport," meni Pušnik, nekdanji trener Olimpije, Maribora, Celja, Hajduka, Korotana, Dravograda, klubov na Japonskem in v Iranu … 

Dnevi, ko je Joc Pečečnik vlagal milijone v nogomet, so danes le še spomin. | Foto: Vid Ponikvar Dnevi, ko je Joc Pečečnik vlagal milijone v nogomet, so danes le še spomin. Foto: Vid Ponikvar

Zakaj direktorjev ni več v klubih?

Zagotovo bodo tudi zasebne vlagatelje zanimali le klubi, ki jim lahko prinesejo korist. Ker od prodaje vstopnic, televizijskih pravic in dresov v Sloveniji ni mogoče preživeti, poplave privatizacij klubov verjetno ni pričakovati. Tista podjetja, ki v šport vlagajo zaradi "vezanih" poslov z občino, bodo verjetno v športu ostala le kot sponzorji.

Janković težavo vidi tudi drugod. "Danes je žal v gospodarstvu in drugod zelo malo ljudi, ki bi bili pripravljeni žrtvovati svoj čas in prevzeti funkcije v športnih klubih. Med njimi opažam apatijo in strah. Tako na funkcije prihajajo ljudje, ki klubom niso sposobni zagotoviti denarja," ugotavlja ljubljanski župan.

Zanimivo bo torej videti, kakšna bo usoda pisma dvanajstih direktorjev. V njem so namreč zapisali, da "so neposredne davčne ugodnosti za športne organizacije in osebe, povezane s športom, boljše od plačevanja dajatev, ki se jim potem, pogosto ne po čistih preglednih ključih in merilih, dostikrat pa prepozno, nakažejo iz javnih sredstev". 

Gre za besede, ki bi lahko domači sistem financiranja športa zamajale do temeljev. S tem pa tudi položaje nekaterih ljudi, ki jim daje moč in možnost lepega življenja

Kaj pravi država? Da predloge preučuje.

Na ministrstvu za finance so nam pojasnili, da predloge skupine gospodarstvenikov preučuje "ad-hoc delovna skupina", in to tudi v luči ukrepov, ki so že v veljavni zakonodaji. "Več informacij bomo lahko posredovali, ko bo skupina zaključila svoje delo," so pojasnili. 

Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, ki ga vodi Maja Makovec Brenčič, pa nas je za podrobnejša pojasnila glede pobude napotilo na ministrstvo za finance. "Nedavno sprejet zakon o športu že prinaša številne rešitve, ki zagotavljajo spodbudnejše okolje za šport in njegov razvoj," so poudarili in pojasnili, da bodo leta 2017 za razvoj slovenskega športa namenili več kot 18 milijonov evrov, od tega 800.000 za športno infrasturkturo. 

Delovanje Fundacije za šport na ministrstvu ocenjujejo kot "dobro in eksistenčnega pomena za razvoj slovenskega športa".