Sobota, 20. 4. 2019, 4.06
5 let, 6 mesecev
Sodnik Radonjič, enfant terrible slovenskega sodstva?
"Ko sem dobil zadevo v sojenje, je pet ali šest sodnikov reklo: 'Dobro, da si ti to dobil, ker to ti edini lahko dokončaš.' S tem niso mislili, da sem tako sposoben, ampak da sem tako samosvoj." Tako je sodnik Zvjezdan Radonjič dejal v torkovem izreku oprostilne sodbe Milku Noviču in opozoril na domnevne nedopustne pritiske in namige, da mora Noviča obsoditi. Njegov šef Marjan Pogačnik je ocenil, da zadeva ni tako dramatična, kot je bila predstavljena javnosti. Je sodnik res pretiraval? Ali pa so njegove besede - in tudi odziv vodstva nanje - resno opozorilo o dogajanju v slovenskem sodstvu?
Sodnik Zvjezdan Radonjič je v torkovem izreku sodbe Milku Noviču (tega je na koncu oprostil obtožb umora direktorja Kemijskega inštituta Janka Jamnika) opozoril na domnevne nedopustne pritiske, ki naj bi jih bil deležen pred izrekom sodbe.
Prihajali naj bi s treh strani:
- s sodniške: do njega naj bi večkrat hodila neimenovana sodnica ter ga spraševala, ali bo Noviča oprostil;
- s tožilske: tožilka specializiranega tožilstva Blanka Žgajnar je že januarja zahtevala sodnikovo izločitev, ker naj bi z izjavami kršil videz nepristranskosti (zahtevi predsednik sodišča Marjan Pogačnik ni ugodil). Marca je nato vodja tožilstva Harij Furlan pisal Pogačniku in predlagal ukrepanje zoper sodnika zaradi neprimernega vedenja do Žgajnarjeve (na eni od januarskih obravnav ji je na primer naročil, da predčasno zapusti dvorano zaradi, kot je dejal, "nesramnega vedenja in jezikanja"), o čemer Pogačnik do danes še ni odločil;
- z odvetniške: zagovornik žene umrlega Jamnika Miha Kunič je pred dnevi zoper sodnika podal kazensko ovadbo - katero kaznivo dejanje mu očita, ni znano, je pa dejal, da je predmet ovadbe domnevno pristransko sojenje.
Problematični neformalni vplivi znotraj sodišč
Odvetnik Blaž Kovačič Mlinar meni, da je sodnika morda "malo zaneslo", ko je dejanja tožilstva označil za nedopusten pritisk, a hkrati tudi razume, zakaj, saj so take poteze tožilstva redke. "V 99,9 odstotka zadev pri nas tožilstvo ne zahteva izločitve sodnika," pravi odvetnik.
Problematična se mu zdi izjava o domnevnih pritiskih sodnice. Sodniku verjame, da se je to res dogajalo, pravi odvetnik in dodaja, da Radonjičeva izpoved odpira temo neformalnih vplivov in pritiskov na delo sodnikov, ki se dogajajo znotraj sodišč.
Sodišče ne bo več javno razpravljalo
A ljubljansko okrožno sodišče se s tem očitno ne strinja. Kot smo poročali, se je predsednik sodišča Pogačnik v javnih komentarjih navedb sodnika Radonjiča osredotočil predvsem na tožilske in odvetniške pritiske, medtem ko navedb o domnevnih pritiskih s strani neimenovane sodnice sodišča, ki ga vodi, ni omenjal.
Tako smo sodišče v četrtek izrecno vprašali, ali je Radonjič v pojasnilih predsedniku sodišča omenjal tudi to in ali so take poteze sodnikov lahko del vsakdanjega delovnega procesa. Odgovorili so nam, da so vse Radonjičeve navedbe "še predmet nadaljnjega preverjanja", da pa "navedbe o pritiskih od sodnika sicer niso takšne narave, da bi predstavljale nedovoljene pritiske".
Ko smo jih včeraj nato vprašali, ali so navedbe sodnika in očitke na račun neimenovane sodnice preverili, pa so nas s sodišča poklicali in dejali, da ne bodo več komentirali primera, saj da ni bilo nedopustnih pritiskov. Tu omenimo, da tudi sodnik Radonjič sam zadeve ne bo več komentiral do pravnomočnosti sodbe v zadevi Novič, kot mu narekuje zakon o sodniški službi.
"Ni šlo za nedovoljene pritiske"
Šef ljubljanskega okrožnega sodišča Marjan Pogačnik ne odgovarja na vprašanje, kaj mu je sodnik Zvjezdan Radonjič pojasnil v zvezi s težkimi očitki zoper sodnico okrožnega sodišča.
Na našo pripombo okrožnemu sodišču, da je njihovo stališče kontradiktorno, saj na eni strani pravijo, da navedbe sodnika preverjajo, a hkrati že zaključujejo, da nedovoljenih pritiskov ni bilo, nam je predstavnica sodišča za stike z javnostjo dejala, da to ne drži.
Pojasnila je, da res vse Radonjičeve izjave še preverjajo, a da se je že do zdaj izkazalo, da v nobenem primeru ni šlo za nedovoljene pritiske.
Nadaljnji postopki so interne narave, zato sodišče o njih ne bo več komuniciralo z javnostjo. Sodnik in neimenovana sodnica bosta izrečeno razčiščevala med seboj. Če se bo "zgodba razvila", pa nas bodo obvestili, nam je dejala piarovka in za konec ponovila stališče predsednika sodišča, da ljudje različno dojemamo, ali gre pri neki stvari za nedovoljen pritisk. "Sodniki se pogovarjajo. Nekdo bo določena vprašanja lahko razumel kot pritisk, drug ne."
Sodnik mora odločiti po lastni vesti
Da se sodniki pogovarjajo med seboj, je povsem razumljivo in normalno, vprašanje pa je, ali se lahko pogovarjajo o odločitvah v konkretni, še odprti zadevi. Odvetnik Kovačič Mlinar pravi, da se brez dvoma sodniki lahko pogovarjajo o vsakdanjih temah, o strokovnih vprašanjih, problem pa je, če debata nanese na to, kako se bo sodnik odločil v določeni zadevi.
"Sodnik mora odločiti glede na dokaze, ki jih ima v spisu, in kot misli, da je prav. Če o tem razpravlja z drugimi sodniki ali če mu ti celo sugerirajo odločitev, je problematično," pravi.
Moteč, ker je plaval pri toku?
A zakaj bi neimenovana sodnica oziroma prek nje "vrh pravosodja" sploh želela vplivati na odločitev sodnika v zadevi Novič? Radonjič je v torek dejal, da razloga ne pozna.
"Kdo stoji za vsem tem, jaz ne vem. Milko Novič ni tako pomemben in jaz nisem tako pomemben, da se naju bi lotili na ta račun. Sporočilo je jasno, sodnik ne sme soditi pošteno, poštenega sojenja ne sme biti. Jaz sem sodil pošteno, s čimer sem zastavil svojo kariero."
Tudi Kovačič Mlinar pravi, da razloga ne pozna. Meni pa, da je Radonjičeva sodba lahko za kolege problematična zaradi neskladnosti s prvotno sodbo v tej zadevi, ki je Noviča spoznala za krivega. "Dejstvo je, da sodniki poskušajo med seboj ohraniti neke ustaljene tirnice delovanja in nenapisana pravila," meni odvetnik. Dodaja, da je vse od decembrskega začetka ponovljenega sojenja sodnik kazal, da ni najbolj naklonjen tožilstvu, zato je bilo že pred končno odločitvijo mogoče domnevati, kako se bo odločil in da bo nekako plaval proti toku.
"V prvem sojenju je sodišče Noviča obsodilo, v ponovljenem postopku pa ga je to isto sodišče oprostilo. To kaže na popolno pravno nepredvidljivost v tej državi," meni odvetnik.
"Poseben, a pošten"
Kovačič Mlinar sicer sodnika Radonjiča označuje kot posebnega, a poštenega. "Gre za sodnika, ki je znan po svoji neposrednosti. Dejansko izreče tisto, kar misli, in odloča tako, kot misli, da je prav," ocenjuje odvetnik, ki se je s sodnikom prvič srečal pred dobrim desetletjem, kasneje pa sta se v sodni dvorani "soočila" le še nekajkrat.
A, kot pravi, ga je v vseh teh letih precej dobro spoznal. "Spoštujem ga, ker je pošten. Pri njem takoj veš, pri čem si. Znan je tudi po tem, da vzpostavlja avtoriteto v dvorani, ne pusti, da bi mu katera od strank - naj gre za tožilstvo ali obrambo - prevzela vodenje procesa ali da bi si jemala pravice, ki jih nima. Je pa že pred tem primerom večkrat javno opozoril na to, da so ga poskušali disciplinirati," razlaga odvetnik.
Še en odvetnik Franci Matoz nam je le na kratko sporočil, da Radonjiča spoštuje kot "dobrega kazenskega sodnika".
Napovedal izid sodbe in okrcal odvetnika
Predsednik vrhovnega sodišča Damijan Florjančič ne vidi potrebe po javnem komentiranju primera, ker "so javnosti že dana pojasnila predsednika okrožnega sodišča povsem ustrezna". Je pa sodnik Radonjič v preteklosti že razburjal s svojimi izjavami in dejanji. Leta 2011 je na eni od obravnav v sojenju Primožu Čerinu zaradi umora partnerici domnevnega morilca - tako je poročal Dnevnik - "mimogrede prostodušno omenil, da je njen partner obsojen zaradi umora". Že med sojenjem je torej namignil na izid.
Čeprav je sodnik nato dejal, da je šlo za lapsus, je Čerinov zagovornik Miha Kozinc zahteval njegovo izločitev, saj da naj bi bil kršen videz nepristranskosti. V pisnem sklepu, s katerim je zavrnil zagovornikovo zahtevo, pa je Radonjiča, ponovno citiramo Dnevnik, "močno zaneslo".
Sodnik je po pisanju Dnevnika namreč med drugim navedel, da ima Kozinc težave z živci, njegovo zahtevo pa je označil za "nevrotičen izbruh osebe, ki na zadnjem naroku ni bila sposobna dojeti bistva procesnih določil". Zaradi žaljivk ga je kasneje sodišče izločilo. Pri tem povejmo, da je Dnevnik o sodniku zapisal, da "velja na hodnikih sodne palače za precej svojeglavega"
Sodi tudi Mramorju in Tekavčičevi
Radonjič je sodnik v procesu proti četverici profesorjev ljubljanske ekonomske fakultete (med drugim nekdanjemu dekanu Dušanu Mramorju in njegovi naslednici Metki Tekavčič) zaradi spornih izplačil dodatka za stalno pripravljenost. Radonjič je sicer v dveh desetletjih od imenovanja na sodniško funkcijo (začel je na okrajnem sodišču v Kamniku, nato se je preselil na okrožno sodišče v Ljubljani) sodil v nekaj medijsko odmevnih zadevah. Med temi so sojenja:
- Janezu Janši in njegovemu odvetniku Franciju Matozu zaradi krive ovadbe zoper nekdanjo tožilko Branko Zobec Hrastar;
- Bojanu Požarju, ki mu je odvetnik Miro Senica očital pet kaznivih dejanj žaljive obdolžitve v štirih člankih, ki jih je objavil na svoji spletni strani v letu 2012;
- šesterici obtoženih ropa zlatarne v ljubljanski Šiški, med katerim je umrl zlatar Anton Papler;
- duhovniku Franciju Frantarju, nekdanjemu župniku v župniji Kašelj-Zalog, zaradi spolne zlorabe desetletnice.
Potem ko je ta teden končal sojenje v zadevi Novič, pa mu ostaja še en pomemben proces, in sicer sojenje četverici profesorjev ljubljanske ekonomske fakultete zaradi spornih izplačil dodatka za stalno pripravljenost. Na zatožni klopi sta tudi nekdanji dekan fakultete in nekdanji finančni minister Dušan Mramor ter trenutna dekanja fakultete Metka Tekavčič.
Razkorak med pričakovanji in realnostjo slovenskega sodstva
Radonjič je že pred izrekom sodbe v zadevi Novič javno kritiziral razmere v sodstvu, med drugim v zadnji lanski izdaji pravniške revije Pravna praksa, ko je pisal o slovenskem sodstvu in etiki. Celoten članek je objavljen na tej povezavi, tu pa je kratek izsek, v katerem razpravlja o razkoraku med pričakovanji in realnostjo sodniškega dela:
"Obilica dogajanj kaže, da sodnikom ni uspelo »preskočiti« objektivnih možnosti, se zateči na piedestal, od koder bi zviška z lahkoto urejali državo; ni se jim uspelo izviti iz realnih danosti, se izstreliti v orbito pretiranih pričakovanj. Kjerkoli se pojavijo možnosti, se v praksi pojavlja administriranje kot nadomestek sojenja; v izreke sodb se prepisujejo pobude, kazni se izrekajo brez vsebinskih razlag. Visokoleteči normativi iz komentarja kodeksa (etičnega kodeksa, op. a.), sklici na mednarodna telesa in podobno tako v praksi pogosto izgubijo veljavo, ljudje niso deležni delovanja pravne države. Ponekod je mogoče zaznati kršitve temeljnih ustavnih načel, k temu je treba prišteti obilico analiz eminentnih pravnikov, ki v sodstvu zaznavajo težave. Pristojna telesa, ki naj bi skrbela za etičnost stroke, se prepogosto ukvarjajo s stranskimi problemi, namesto lotevanja pomembnejših izzivov. Ob navedenem bo treba razmisliti o uvedbi dodatnih kriterijev sodniške etike, v dopolnitev zapisanim načelom."
Če so prej njegove kritike krožile predvsem po pravniških krogih, pa je tokrat sodnik izbral medijsko odmevno sojenje, kjer ga nadrejeni niso mogli preslišati. Pa tudi ne politika. Pravosodna ministrica Andreja Katič in tudi premier Marjan Šarec sta v sredo opozorila, da so kakršni koli pritiski na sodnike nedopustni. Še isti dan so Radonjičevi nadrejeni ugotovili, da nedopustnih pritiskov ni bilo. Ali je sodnik res pretiraval ali pa si je kdo dovolil preveč, bo morda znano po pravnomočnosti sodbe Milku Noviču, ko bo Radonjič lahko komentiral izrečeno.
27