Ponedeljek,
11. 4. 2016,
16.28

Osveženo pred

7 let, 2 meseca

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Orange 7,60

8

Natisni članek

Natisni članek

Rosvita Pesek 25 let Slovenije

Ponedeljek, 11. 4. 2016, 16.28

7 let, 2 meseca

"Slovenski nacionalni interes je, da Slovenci kot narod preživimo!"

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Orange 7,60

8

Rosvita Pesek | Foto Matej Leskovšek

Foto: Matej Leskovšek

Besedno zvezo, da neko vprašanje razdvaja Slovence, bi kar prepovedala. V neki drugi prejšnji družbi ne bi nič razdvajalo, ker je bilo jasno, kako je treba misliti, pravi zgodovinarka in novinarka Rosvita Pesek.

Obdobje slovenskega osamosvajanja je "najsrečnejše obdobje, ki ga je kdaj imel slovenski novinar", pravi Rosvita Pesek, ki je novinarka postala malo pred tem. Peskova je osamosvojitvi posvetila tudi doktorsko nalogo iz zgodovine in veliko svojega raziskovalnega dela. Odmevni sta bili zlasti njeni knjigi Osamosvojitvena vlada: kako so gradili državo in Pučnik, v nastajanju pa je knjiga o Francetu Bučarju.

S Peskovo smo se pogovarjali o prvih 25 letih Slovenije, domoljubju, narodovem potencialu in domnevni razdvojenosti Slovencev.


Kako gledate na teh 25 let Slovenije, zlasti z vidika smernic, ki so bile zanjo ob osamosvojitvi zastavljene?
Sama takrat nisem imela nobene predstave – bila sem še premlada , kakšna naj bi ta Slovenija bila, kaj naj od te države pričakujem. In tudi ne vem, ali so se takrat v srži teh osamosvojitvenih dogodkov kaj veliko spraševali, kakšna naj bi Slovenija bila čez 25 let.  
Pomembno se mi že zdi,  da kot dvomilijonski narod ohranjamo slovenski jezik. Lahko se razburjamo zaradi vdorov tujk in  jezika, ki ga je s seboj prinesel splet,  ampak jezikovno samobitnost smo obdržali.

"Danes imamo polno novih obrazov, torej začetnikov  v samem vrhu slovenske politike, večina tistih, ki so ta naboj imeli, pa se je sredi 90. let prejšnjega stoletja, če ne že ob koncu leta 1992, umaknila iz slovenske politike." | Foto: Matej Leskovšek "Danes imamo polno novih obrazov, torej začetnikov v samem vrhu slovenske politike, večina tistih, ki so ta naboj imeli, pa se je sredi 90. let prejšnjega stoletja, če ne že ob koncu leta 1992, umaknila iz slovenske politike." Foto: Matej Leskovšek

Drugo. Odnos do Slovenije. Pa ne mislim tukaj toliko na domoljubje v političnem smislu, ampak govorim o tem, da smo ponosni na deželo, ki jo imamo. Na Facebook lahko napišete, kar hočete o sebi, prijateljih, družbi, dogodkih, potem pa enkrat napišite, kako lep je izvir Soče. Videli boste, na kakšen odziv boste naleteli.  

Ko opisujete Slovenijo, se hitro pokaže naša naklonjenost do nje, kako smo vendarle povezani s prekmursko ravnico, slovensko Istro, Gorenjsko na severu in dolenjskimi griči. Mislim, da je ta vidni, zunanji odnos do Slovenije kot naravnega bisera izredno močan. Če ostaneva le pri zunanjih dejavnikih in bilanci 25-letnice.

Je navezanost in ljubezen do naravnih lepot dovolj za obstoj naroda? Kaj potrebuje narod, da preživi?
Seveda ni dovolj. Pred leti sem v volilni kampanji spraševala politike, kaj je slovenski nacionalni interes, pa nihče ni znal zares odgovoriti. Motovilili so znotraj nekih odgovorov: slovenskih nacionalni interes je, da imamo zdrave banke, ekonomijo, da nismo tako sprti, da smo spravljeni itn.

Našteli so veliko dejavnikov, v bistvu pa je lahko odgovor na to vprašanje zelo kratek: slovenski nacionalni interes je, da Slovenci kot narod preživimo!  Obdani smo z mnogo močnejšimi narodi, kulturami, s trdnejšimi državnimi okviri. Mi smo pravzaprav kot pripadniki državne skupnosti mladeniči in mladenke, za nameček pa še številčno majhni.

Velikokrat se sprašujemo, ali imamo dovolj ljudi, strokovnjakov za kakšne premike. Ravno zdaj, ko pišem knjigo o prof. dr. Francetu Bučarju, poskušam ugotoviti, kako smo prišli do tega volilnega sistema. Bučar v nekem besedilu jasno pove, da nismo imeli nobenih strokovnjakov za volilni sistem. Od kod pa naj bi jih imeli?

Volilni sistem so postavljali pokojni prof. dr. Franc Zagožen, doktor agronomije, g. Ivan Oman je tudi dodal svoje, France Bučar je takrat menil, da je to silno zapleteno in podobno. Skratka, izzivi, ki so postavljeni pred nas, terjajo, da imamo Slovenci znanstveno elito, ki bo v našem interesu kos vsem tem izzivom, ki se postavljajo v bistvu vsak dan. 

Tudi zato se mi zdi eksodus mladih, šolanih ljudi dolgoročno porazen na našo skupnost. Ko bodo mladi spoznali, da zunaj lažje in hitreje dosežejo stvari, z manj poleni pod nogami, s tem, da se tam upošteva njihovo znanje, pri nas pa še kakšni drugi dejavniki, takrat mislim, da se bomo morali začeti spraševati, ali se tej državi slabo piše.

Ta država ne more izgubljati šolanih sinov in hčera, v katere je ne nazadnje vlagala in jih izobraževala, in potem tiho pristajati na to, da ne zna, ne more vzpostaviti pogojev za to, da bi ostali doma. Moramo jih vzpostaviti!

Nič drugega ni pomembno kot to, da te ljudi, ki smo jih šolali, zaposlujemo v domačem okolju in jih osredinimo na to, da delajo za to skupnost. Ne pa, da so uspešni, ko delajo za neko nizozemsko, finsko,  ameriško in ne vem katero skupnost še.

Takrat so politiki jamčili s svojo glavo, da bodo do 26. junija osamosvojili državo, čeprav verjetno niso vedeli, kaj pravzaprav lahko pričakujejo. Kje sta se izgubila ta naboj in odločenost?
Eno je odsotnost ciljev, drugo pa odsotnost politikov, ki so takrat tako ravnali. Danes imamo polno novih obrazov, torej začetnikov  v samem vrhu slovenske politike, večina tistih, ki so ta naboj imeli, pa se je sredi 90. let prejšnjega stoletja, če ne že ob koncu leta 1992, umaknila iz slovenske politike. Dali so svoje kapacitete, da tako rečem, za kakšne dve, tri, štiri leta – vključno s kulturniško elito v Društvu slovenskih pisateljev – na razpolago tej skupnosti, potem so se pa vrnili k svojim poklicem in so rekli: "No, obrt je pa za te, ki to znajo". Jože Pučnik je takrat rekel: "Velike stvari so postavljene, zdaj so na vrsti filigranska dela."

"Kritizirati vse počez, hkrati si pa po pilatovsko umiti roke in reči jaz s to elito nimam nič, ker ne hodim na volitve, ni ravno odraz zrelega, angažiranega državljana." | Foto: Matej Leskovšek "Kritizirati vse počez, hkrati si pa po pilatovsko umiti roke in reči jaz s to elito nimam nič, ker ne hodim na volitve, ni ravno odraz zrelega, angažiranega državljana." Foto: Matej Leskovšek

Če bi takrat vedeli, da so ta filigranska dela tako zelo pomembna in da lahko kdo tudi s temi deli kdaj spremeni oz. temeljito zamaje kakšno smer, bi morda vsaj še nekaj let vztrajali, da se ta nova politična kultura, miselni preskok, v katerega nas je bilo treba siliti, vendarle bolj trdno postavi.

Samo kratek sunek v zgodovini, da vskoči neka politična elita, za dve leti prevzame oblast, razglasi državo, potem se pa umakne, verjetno ni dovolj. Ljudje nismo tako narejeni, da bi tako hitro dojemali stvari in spreminjali svoje politične navade, kulturo, miselnost itn. Saj poznate misel, da smo takrat pojedli več zgodovine, kot smo je bili sposobni prebaviti.

Mene so v šoli učili, da so stranke relikt meščanske družbe in da v sodobnem svetu s strankami nimamo kaj početi, da si moramo prizadevati za pluralno družbo brez političnih strank in to so govorili profesorji  še leta 1988.

Ko sem diplomirala, sem prišla v službo in po enem letu se je ta mantra  v trenutku spremenila. Stranke niso bile več sovražnik Slovencev, ampak smo jih hoteli. Šli smo v stranke, ker je z njimi prihajala nova politična kultura, več svobode za govorjeno in pisano besedo ter drugačen politični večstrankarski sistem. 

Če pa danes ljudi vprašate, kaj pa je pri nas narobe: "Te stranke! V teh strankah se pa samo prepirajo." Te stranke so naenkrat relikt zla. A ni to čudno?

Dokler ne bomo doumeli, da je politika tista, ki postavlja neke okvire našega življenja in ne bomo resno pristopili tudi k projektom volitev, ne pa da se jih skoraj polovica skrije in na volitve ne gre, tako dolgo tudi mislim, da se marsikdo nima pravice "usajati" nad tem, kakšno politično elito imamo.

Izkoristiti bo treba priložnost in enkrat na štiri leta oditi na volitve in izraziti svoje prepričanje! Ter seveda prevzeti odgovornost za glas, ki smo ga obkrožili.

Kritizirati vse počez, hkrati si pa po pilatovsko umiti roke in reči jaz s to elito nimam nič, ker ne hodim na volitve, ni ravno odraz zrelega, angažiranega državljana. Pred 25 leti smo si izrazito prizadevali za to pravico, da torej lahko gremo na volitve in volimo. Pa tudi kandidiramo, jasno. In rezultat je bil tu.    

"Imamo različna mišljenja. Ključno vprašanje je samo, koliko se spoštujemo." | Foto: Matej Leskovšek "Imamo različna mišljenja. Ključno vprašanje je samo, koliko se spoštujemo." Foto: Matej Leskovšek

Smo Slovenci res tako razdvojen narod, kot se običajno poudarja?
Besedno zvezo, da neko vprašanje razdvaja Slovence, bi kar prepovedala. Čisto zares. Ali mislite, da vprašanje beguncev Nemcev ne razdvaja? Ali mislite, da vzpostavljanje hrvaške vlade v preteklega pol leta ni razdvajalo Hrvatov? Razdvajanj ni v diktaturah, ker jih ne sme biti.  

V demokratični družbi so pač različni spektri odgovorov na različne težave in ti nič ne razdvajajo, ampak so odsev tega, da imamo demokratično družbo.

V neki drugi prejšnji družbi ne bi nič razdvajalo, ker nič ni smelo razdvajati, ker je bilo jasno, kako je treba misliti. To strašenje, kako smo grozno sprti, razdeljeni, je puhlica in sama nikoli tako ne govorim. Zdi se mi odraz miselne lenobe in nesposobnosti, da bi se resno zamislili o argumentih drugih.  

Imamo različna mišljenja. Ključno vprašanje je samo, koliko se spoštujemo. Ali sem vas pripravljena v nekem kulturnem dialogu poslušati in vam pritrjevati, tudi ko govorite z argumenti, ki meni niso ljubi, ampak jih sprejemam? Ali pa preprosto rečem, ne, tega pa ne bom poslušala. Tako se zrelo živeti ne da, ne kot posameznik, še manj pa kot državljan.

V rubriki 25 let Slovenije predstavljamo zgodbe iz časa slovenskega osamosvajanja in dogodke, ki so na drug način povezani s časom pred 25 leti. Brali boste lahko o dogodkih ob osamosvojitvi in njihovih akterjih, o tem, kakšno je bilo življenje v tistem času, kakšna je bila povprečna plača in kaj je bilo mogoče kupiti zanjo, s kakšnimi vozili smo se prevažali Slovenci, kdo so uspešni posamezniki, rojeni v žlahtnem letu 1991, in druge prispevke, povezane s slovensko petindvajsetico.