Četrtek, 14. 11. 2019, 12.59
4 leta, 11 mesecev
Intervju z Izo Sio Login, najbogatejšo Slovenko
"Slovenija ima velike potenciale, a treba bo posodobiti principe delovanja" #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
5,82
22
Iza Sia Login je oseba z veliko pozitivne energije, ki zelo dobro ve, kaj hoče, in ji zdaj tako izkušnje kot finančna sredstva omogočajo, da odkloni tisto, česar noče.
Podjetnica Iza Sia Login se je skupaj s svojim partnerjem Samom Loginom letos že šestič zapored pojavila na prvem mestu Managerjeve lestvice stotih najbogatejših Slovencev. Z njo smo se med drugim pogovarjali tudi o teži nalepke "najbogatejša Slovenka", o tem, ali pogreša priljubljene živalske like, v katere projekte trenutno vlagajo svoja sredstva, o njenem življenjskem slogu in tem, zakaj Slovenci postavljanje jasnih ciljev v podjetništvu še vedno označujejo za "čirule čarule".
Z Izo Sio Login sva se pogovorili iz domače pisarne v domačo pisarno, po Skypu, saj je bila v času najinega pogovora na Cipru. Ob dogovorjeni uri se je pojavila na drugi strani zaslona, dobre volje, sproščena, preprosta, nenaličena in v poletni obleki. Ni bila zvezdniška, prevzetna ali s kakršnokoli drugo izstopajočo lastnostjo, ki bi jo lahko stereotipno pripisali "najbogatejši Slovenki".
Je oseba z veliko pozitivne energije, ki zelo dobro ve, kaj hoče, in ji zdaj tako izkušnje kot tudi finančna sredstva omogočajo, da odkloni tisto, česar noče.
"Nisem več obremenjena s tem, na začetku pa mi ni bilo prijetno," Iza Sia Login komentira oznako "najbogatejša Slovenka".
Kje ste zares doma, Iza?
Doma sem na Cipru, v Sloveniji pa sem obiskovalka oziroma gostja. Ko rečem, da grem domov, me vsak vpraša, če sem v Sloveniji. Pa nisem v Sloveniji, doma sem (smeh, op. p.).
Si predstavljam, da ste zelo zaželeni. Tudi to je verjetno del "računa", ki vam ga izstavi nalepka "najbogatejša Slovenka" in zdi se, da se temu izrazu nihče več ne more izogniti. Kakšno težo prinaša ta oznaka?
Na začetku, ko se je pojavila prvič, je bilo to težko, ker je po eni strani to v Sloveniji še vedno negativna nalepka, v bistvu pa ni, če delaš in si pošten. Potem sem se nehala obremenjevati. Težko rečem, da sem zaradi denarja najbogatejša. Mislim, da je najbogatejši tisti, ki je srečen in ima lepe odnose, takšnih pa nas je lahko več, je tako? Mediji pa potrebujejo neke nalepke, da se lahko prodajajo. Nisem več obremenjena s tem, na začetku pa mi ni bilo prijetno.
Ste potrebovali veliko časa, da ste se na to navadili?
Niti ne, ker ko se je to začelo pojavljati, nisem več živela v Sloveniji. Če bi, bi bilo drugače, tako pa nisem. Slovenija mi ni središče sveta, cel svet mi pomeni svet v širšem pomenu. Slovenija je le majhen del tega sveta in sem se tako nehala obremenjevati s tem.
Vse, kar naredite, je na očeh javnosti, kot na primer ni ostalo neopaženo niti to, da ste zdaj svojemu imenu dodali še ime Sia. Imate kdaj dovolj tega, da se morate za vsako stvar, ki jo naredite, skorajda zagovarjati?
Saj se ne. "Zagovarjam" se le tistim, ki jih to zares zanima. Pa ne tistim, ki jih to zanima zgolj iz radovednosti, temveč ljudem, ki jih zanima pomen spremembe in se želijo iz tega kaj naučiti – tistim mi ni nikoli težko česarkoli razložiti. Če je pa to le "firbec" ali celo neka osnova za opravljanje, takrat se pa umaknem.
Pa spremljate, kaj se dogaja tu in kaj se o vas govori v Sloveniji? Ste pozorni na to ali vas sploh ne zanima?
Ker imamo naročen kliping (elektronsko obveščanje o omembah v medijih, op. p.), vsak dan vidim, kaj se dogaja, kje se omenja najino ime, Outfit7, fundacija in ostalo. Seveda spremljam, ker v primeru, da gre za neresnico, želimo od medijev popravek. Do mnenja ima vsak pravico, če pa se piše neresnice, pa zahtevamo popravke.
Ste še vpleteni v Outfit7?
Ne. Svetovalca upravi sva bila eno leto, že dve leti pa sva popolnoma prosta. Srečamo se le še na prijateljski ravni, morda na kakšnem kosilu, sicer pa ne.
Pa kaj pogrešate delo z vsemi vašimi liki?
Če sem iskrena, ne. Na začetku mi je bilo veliko bolj všeč, ko smo bili še manjši in smo bili vsi še čisti kreativci. Potem na koncu, ko smo bili že tako veliki, sem pa res le še kot nekakšna hobotnica vse zadeve držala skupaj. Boljše mi je, če delam v manjših ekipah, sem bolj agilna, se hitreje obračam in sem lahko tudi kreativna. Tudi dogovorjeni smo bili že na začetku, da bomo podjetje prodali, ko bo dovolj veliko, in ko si na to pripravljen, ni tako težko iti naprej. To je tako kot pri otrocih – veš, da bo pri dvajsetih odšel od doma, če bo vse v redu. Takrat smo si zadali, da podjetje izpustimo iz rok po 5 + 2 letih in točno po sedmih letih se je to res zgodilo. Še vedno pa imam doma vse igrače in izdelke. To je naš Tom, saj ne more biti drugače.
Aplikacija My Talking Tom ima v trgovini Google Play že več kot pol milijarde prenosov.
Ali je vaš uspeh kako vplival na odnose, ki jih imate s svojimi najbližjimi?
Ne. Edino, kar je vplivalo na naše odnose, je bilo to, da sta oba sinova že prej delala v podjetju in tudi zdaj delata pri fundaciji. Znotraj delovnega okolja pa nimamo odnosov na relaciji starš–otrok, temveč smo sodelavci. Tisti, ki je odgovoren, odloča, pa ne glede na to, ali je najin otrok, nekdo od naju ali kdo drug, ostali pomagamo. Mislim, da nam je to res dobro uspelo.
Ali sploh lahko dosežeš uspešno razmejitev med poslovnim in zasebnim delom življenja?
Menim, da gre bolj za sposobnost preskakovanja med vlogami. Enkrat si v vlogi sodelavca, drugič v vlogi podrejenega, nadrejenega, moža, žene, mame in med vsem tem se naučiš ločevati. Drugače se pri nas sploh ne da delati, pa zdaj ni niti približno tako naporno, kot je bilo pri Outfit7. Tam smo štartali zjutraj ob 7. uri s Kitajsko in zaključili ob polnoči z ZDA. Če se le da, imam svojo pisarno doma, da lahko delam, kadar želim. Tega se moraš naučiti in lahko rečem, da znamo vsi kar dobro preskakovati med vlogami.
Loginova se zaveda, da je "treba paziti na izgorelost, na oddih, meditacijo, športne aktivnosti, torej je treba vsekakor ob tem poskrbeti tudi za telo in duha".
Razmejevanja zasebnega in poslovnega v smislu ravnotežja med delom in življenjem, ki ga označujemo z izrazom "work-life balance", torej niti pri vas ni. Ko razvijaš neko idejo, z njo živiš, je verjetno oboje prepleteno.
Ta izraz mi ni všeč. Napeljuje na to, da je "work" – torej delo –, trpljenje, "life" – življenje –, pa radost in zdaj naj bi to uravnovesili. Ne, delati moraš tisto, kar ti hkrati pomeni tudi "life" in ti zato ni nikoli težko. Je pa res, da je treba paziti na izgorelost, na oddih, meditacijo, športne aktivnosti, torej je treba vsekakor ob tem poskrbeti tudi za telo in duha.
V vašem življenju je zelo pomembna prehrana, več kot 25 let sta s Samom vegana. Če sem prav razumela, imate doma tudi veganskega chefa?
Res je. Velikokrat se je zgodilo, da sem ob koncu tedna ugotovila, da smo v celem tednu morda le enkrat ali dvakrat jedli zdravo hrano, torej da to ni bil prigrizek in da si hrane nismo naročili na dom. Taka prehrana pa nikakor ni zdrava. Jesti vegansko še ne pomeni nujno tudi zdravo. Zato imam doma že več let vegenskega chefa, ki skrbi za pripravo zdravih in vrhunsko okusnih obrokov ter da je naš hladilnik vedno poln zdrave, ekološko pridelane zelenjave in sadja.
Kako je pa pri vas s prijateljstvi? Prijatelja naj bi spoznali v nesreči, je tako tudi pri vas? Kdaj veste, ali nekdo prijateljuje z vami zaradi vas samih?
Ne vem. Velikokrat si zastavim vprašanje, zakaj je nekdo moj prijatelj. A dejansko je enako – spoznam ga, ko potrebujem pomoč. Če imam veliko denarja, ne pomeni, da nimam nobenih težav. Tudi jaz jih imam, iste kot vsi ljudje, ker težave so vedno znotraj nas in ne okrog. Res se ne ukvarjam z eksistenčnimi problemi, pride pa kaj drugega. Lahko je težava v timu, z nekim odnosom ali karkoli drugega. Takrat predvsem ženske potrebujemo prijateljice, da se lahko izpovemo, saj je to tako, kot bi bilo že pol rešenega. In takrat vidiš, ali te oseba na drugi strani posluša z neko privoščljivostjo ali z razumevanjem.
Saj tudi ko nimaš veliko denarja, nikoli čisto zares ne veš, zakaj je nekdo tvoj prijatelj. Saj je lahko s tabo zato, ker ima slabo samopodobo, pa si ti v njegovih očeh še slabši in se bolje počuti, ko se postavi nad tabo in si govori, da sam ni tako slab. Ljudje včasih funkcioniramo na zelo kompleksne načine. Iskrena prijateljstva so vedno redka. Res jih moramo ceniti, spoštovati, negovati in biti hvaležni zanje.
V čem ste se ujeli s Tanjo Skaza, da ste se odločili za sodelovanje z njo?
V začetku me je kontaktirala bolj za mentorstvo, jaz pa rada pomagam, če so ljudje dejansko pripravljeni kaj narediti. Tudi, ko me kličejo startupi, vedno rečem, naj mi pošljejo vprašanja, pol ure časa z mano imajo na voljo na Skypu in mi to zame ni težava. S Tanjo sva se v tem smislu tudi srečali, še prej se je udeležila moje delavnice.
Od vsakega se učim in tudi od Tanje sem se veliko. Bila je namreč klasična podjetnica, kar ni preprosto. V klasičnem podjetništvu so moški, moški ego in energija, ki meni niso bili znani, zelo pomembni – pri nas smo vedno ubirali nekoliko drugačno pot. Nikoli nismo delovali po klasičnih podjetniških pravilih, ker smo imeli tako mlado in inovativno panogo, da smo morali najti svoje poti, če smo želeli zares uspeti. Tanja pa je šla čez vse to, zato mi jo je zanimivo poslušati, se učiti od nje in spoznavati ta svet prek nje. Poleg tega je Tanja ena najbolj pogumnih žensk, kar sem jih srečala v življenju.
S Tanjo Skaza in Danijem Polajnarjem je Iza Sia Login ena od predavateljev na konferenci Začuti 100.
Zakaj menite, da je ena najpogumnejših?
Zato, ker je ni ničesar strah. No, najbrž jo je, pa gre pogumno čez vse ovire.
Predvidevam, da tudi vas ni.
Že, ni me strah, a to je drugače. Ona je vseeno nekoliko manj introvertirana kot jaz.
Vi ste introvertirani?
Čisto.
Iz pogovora z vami tega ne bi nikoli rekla.
Res je, to je vse naučeno. V dvajsetih letih in v vseh svojih službah sem imela toliko javnih nastopov, da mi zdaj ni nič težko. Zdaj bi lahko bilo pred menoj milijon poslušalcev, pa bi se enako pogovarjala kot z vami.
Introvertiranost in ekstravertiranost gledam v smislu, na kakšen način vzpostaviš nov stik. Meni vzpostavitev nove povezave ni največja strast, za to se moram potruditi. Saj se potem zelo hitro povežem in ko energija steče, se mi ni težko odpreti in govoriti. Sem pa tudi zelo rada sama, med konci tedna na primer mi je čisto všeč, če ne srečam nikogar. Včasih greva kam tudi vsak zase – on morda v hribe, meni se ne da, pa ostanem doma in slikam. Ekstravertirani ne bi najbolj užival v samoti, bi raje šel med ljudi in vsakega pocukal za rokav.
Introvertiranost se ne opazi toliko zaradi izkušenj – ker veš, kaj moraš doseči, greš prek sebe, iz svoje cone udobja.
Prej sva govorili o povezavi s podjetnico Tanjo Skaza, mi lahko morda poveste še, zakaj ste se odločili za prekinitev sodelovanja z oblikovalko Matejo Benedetti, ki vas je pred časom navdušila s svojimi kreacijami luksuzne trajnostne mode?
Z Matejo Benedetti nismo štartali popolnoma klasičnega investicijskega projekta, temveč smo želeli prispevati tudi svoje znanje o grajenju timov, lansiranju novih produktov, marketingu, pravnih in finančnih zadevah, kjer ni imela izkušenj, nato pa smo videli, da smo se razhajali na preveč pomembnih področjih. Ker smo bili še čisto na začetku, smo se odločili, da raje nehamo takoj kot da bi kasneje, ko bo zadeva zelo zrasla, prišlo do spora.
Mateja je fenomenalna oblikovalka, zame še vedno ena najboljših na svetu, a ocenili smo, da ne vidimo možnosti, da bi lahko dosegli učinek, kakršnega bi lahko oziroma kot ga imamo mi željo na fundaciji s projekti dosegati. Vsak, ki pri nas prijavi projekt, mora oceniti, kakšen bo vpliv projekta na celem svetu.
"Ne razumem, kako lahko ljudje, ki imajo otroke ali vnuke, sprejmejo dejstvo, da čez trideset let življenje na Zemlji morda ne bo več mogoče."
Kateri projekti vas trenutno na fundaciji najbolj zaposlujejo? Je to ta v Srbiji, morda raziskovanje možganov, kje ste najbolj vpeti?
Sta dva večja sklopa. En del je Zdrava hrana za vse ljudi in v tem sklopu sta dva projekta – Login Eko v Srbiji in raziskovanje možganov v okviru raziskovalnega inštituta AST. Oba sta povezana in v prihodnosti, ko bosta dosegla svoje kratkoročne cilje, bosta še bolj.
Če bomo želeli preživeti na Zemlji, bomo morali spremeniti tudi enega od glavnih dejavnikov, ki vpliva na okolje, in sicer je to način prehranjevanja. A življenjske navade je zelo težko spreminjati. Če bi pred 40 leti začeli govoriti, da moramo nehati jesti meso, ker je živinoreja tako zelo škodljiva za okolje, bi morda še lahko kaj naredili, ker za spremembe potrebuješ dve generaciji, kar naenkrat pa zdaj to ne gre.
In kako ste se tega lotili?
Z druge strani, in sicer tako, da bomo naredili hrano, ki bo enostavno boljša in jo bodo vsi želeli jesti. Predstavljajte si hrano, ki je tako dobra, da povzroča skoraj orgazmične občutke, če malo pretiravam. Vsi bi jo hoteli jesti – raje kot hamburger, zrezek, čips ali karkoli drugega. A kako tako hrano najti?
Odgovor na vprašanje, zakaj radi jemo določeno hrano, se skriva v možganih.
Najprej moramo ugotoviti, zakaj radi jemo to, kar jemo. Odgovor na to vprašanje pa se skriva v možganih. Lahko rečem, da imamo zdaj enega tehnološko najmodernejših centrov za raziskovanje možganov v Evropi.
"Lahko rečem, da imamo zdaj enega tehnološko najmodernejših centrov za raziskovanje možganov v Evropi," pravi Iza Sia Login.
Cilj je ugotoviti, zakaj ljudje radi jemo določeno hrano, in na podlagi tega narediti tako hrano, ki bo bolj všečna, poleg tega pa bo tudi zdrava in trajnostno vzdržna za Zemljo. A najprej mora biti najboljša, ker se takrat ne bo treba truditi, nikogar ne bo treba prepričevati, ker jo bodo želeli vsi.
"Pri projektu Zdrava hrana za vse ljudi želimo pokazati, da se da na velikih površinah ravno tako gojiti ekološko pridelano hrano, ki je dobra tudi za zemljo in je cena enaka ali nižja konvencionalno pridelanim poljščinam."
Kakšen pa je projekt v Srbiji?
S projektom v Srbiji pa rešujemo drugo težavo. Danes je ekološka hrana zelo draga in si je ne more vsak privoščiti, kar ni pošteno. Pri projektu Zdrava hrana za vse ljudi želimo pokazati, da se da na velikih površinah ravno tako gojiti ekološko pridelano hrano, ki je dobra tudi za zemljo in je cena enaka ali nižja konvencionalno pridelanim poljščinam. To bomo dosegli z visoko tehnološkimi rešitvami, ki jih razvijamo več ali manj sami, ker takšna, ki jo potrebujemo, v celoti še ne obstaja.
Naša vizija je tudi takšna, da bomo naše znanje in izkušnje delili brezplačno, v javno dobro.
Je na teh področjih še kakšna novost, se odpira kaj novega oziroma počnete še kaj?
Podpiramo tudi dva projekta na Harvardu. En projekt je bil podpora pri zaključku 30-letne raziskave o vplivu hrane na zdravje ljudi. Raziskava je bila že zaključena in javnosti predstavljena v EAT-Lancet report-u, o katerem so v začetku leta poročali tudi slovenski mediji. V raziskavi so namreč prišli do zaključka, da ljudem mesa ni treba jesti oz. celo, da je škodljivo. Prehrambeno piramido so popolnoma obrnili okrog in v spodnji del piramide vpisali telovadbo, ker se ljudje premalo gibljemo.
Drugi projekt, ki ga podpiramo, pa je raziskava, ki bo mestom in velemestom pomagala pri gradnji trajnostno vzdržnih mest.
Je za tem, da sta se z možem odločila za raziskovanje in vlaganje v tej smeri, kakšen poseben razlog? V čem se razlikujeta od tistih, ki bi velike zaslužke namenili zgolj za lastno udobno življenje?
Težava je v tem, da ljudje gledajo premalo naprej. Ne razumem, kako lahko ljudje, ki imajo otroke ali vnuke, sprejmejo dejstvo, da čez trideset let življenje na Zemlji morda ne bo več mogoče. Jaz morda takrat ne bom več živela, moji otroci in vnuki pa bodo. Za stanje, ki ga imamo zdaj, smo odgovorni naša generacija in generacija naših staršev in ne razumem drugih, da tega ne vidijo ali celo govorijo, da se to ne bo zgodilo. Kaj se pa bo, če ne bomo ničesar naredili?
S tem verjetno mislite na vse, ki govorijo, da globalno segrevanje ne obstaja.
Ali pa to, da ga pri nas v Sloveniji še ni – kot da je Slovenija na nekem svojem "planetku". Ne razumem njihovega načina razmišljanja.
Vas ljudje pogosto kontaktirajo s svojimi poslovnimi idejami?
To se zgodi nekajkrat na teden, predstavitve pa prihajajo s celega sveta. Na spletni strani imamo tudi objavljen razpis. V njem so pogoji določeni precej strogo, nato pa pogledamo, ali je projekt znotraj našega fokusa ali ne. S startupi smo se po nekaj neuspelih projektih odločili, da vsaj nekaj časa ne bomo sodelovali.
Zakaj?
Navadno ustanovitelji startupov nimajo preteklih poslovnih izkušenj, prepričani pa so, da je vse, kar potrebujejo, denar. To pa še zdaleč ni res, a osnovnih vodil za trdne temelje, ki jih potrebuje vsaka uspešna organizacija, nočejo slišati. V tujini na dogodkih top menedžerji to poslušajo z odprtimi usti in uvajajo v svoja podjetja, pri nas pa se za iste stvari še vedno smejijo in to označujejo za nekakšno "duhovnost". Ni duhovnost, če rečeš, da so pomembni ljudje, ki morajo biti v službi zadovoljni. Če niso, trpijo in ne morejo biti uspešni, ustvarijo veliko manj in tega res ne razumem.
"Prav tako ima Slovenija velike potenciale in neverjetno kreativne ljudi, le principe delovanja bo treba posodobiti."
Je Slovenija še vedno preveč konservativna, da bi sprejela takšen način razmišljanja? Ob besedi manifestacija ljudje gledajo postrani, čeprav se o vizualizaciji ciljev z namenom, da bi jih dosegli prej, govori že zelo dolgo – tako v športu kot v poslovnem svetu in drugod.
Manifestacija ni prav nič drugega kot to, da si zastaviš cilje, jih imaš jasno pred seboj in nato stopaš proti njim. To ni nič nenavadnega, a še vedno so to za mnoge nekakšne "čirule, čarule".
Ne vem, zakaj bi bila Slovenija konservativna, sploh glede na to, da smo danes del globalnega sveta, v katerem meja ni več. Prav tako ima Slovenija velike potenciale in neverjetno kreativne ljudi, le principe delovanja bo treba posodobiti.
Menite, da je težava v tem, da naš racionalni um še vedno razmišlja tako, da je zgolj nenehno trdo delo edina pot, ki pelje do rezultata?
Ne le to, menim, da je večja ovira to, da ljudje ne upajo ali ne želijo dojeti, da ko si enkrat postaviš druge cilje kot dobiček, da bo tudi dobička več. To je najosnovnejši problem – da si ljudje za glavni cilj postavljajo to, koliko dobička morajo ustvariti.
Ljudje so največje bogastvo v organizacijah. Če so zadovoljni, če delajo tisto, kar želijo, in če vedo, kaj delajo, če vedo, da gre tudi za njihovo osebno in karierno rast, če jo vidijo in vedo tudi, kaj lahko dosežejo, so srečni, delajo in so tudi učinkoviti. To je čisto preprosto, jaz tu ne vidim nobene duhovnosti.
V desetih letih se je verjetno zelo spremenilo tudi vaše kadrovanje. Česa ste se naučili, kaj vam je danes pomembno, pa vam takrat ni bilo, na kaj ste bolj pozorni?
Tudi pred leti smo bili zelo pozorni na to, na kar smo danes. Pomembno nam je, da imamo ekipo najboljših ljudi, ki lahko delajo skupaj. Ne gre torej le za to, da nam uspe v svoj tim pripeljati izjemne posameznike, ki dosegajo visoke rezultate, temveč želimo ljudi, ki znajo delati skupaj, ker timsko delo dosega večje rezultate kot posamezniki. Poleg tega pa je pomembna tudi odgovornost.
Če je bil pri nas človek odgovoren, je lahko napredoval s svetlobno hitrostjo, ker odgovornih manjka. Odgovornost namreč ni samo to, da naredim, kar mi šef naloži, temveč veliko več od tega. Del odgovornosti je tudi to, da premislim, ali lahko naredim to, kar mi je nadrejeni naložil. Če ne morem, moram to tudi povedati. Če potrebujem pomoč, moram zanjo prositi. Če imam rok do naslednje srede, pa že danes vem, da ne bo mogoče dela opraviti do takrat, moram to povedati danes, ne šele naslednji petek, ko nekdo želi rezultate. Tudi nadrejeni mora vedeti, komu delegirati, kdo je sposoben nekaj narediti.
Gre tudi za odgovornost za odnose v ekipah. To je bilo najpomembnejše pri nas. Saj so se ljudje tudi sprli, a tega nismo skrili pod preprogo, temveč smo reševali. Če se ljudje prepirajo, energijo porabijo za užaljenost ali celo maščevanje, ko dobro delajo skupaj, pa se njihovi vložki seštevajo, včasih množijo.
Predvidevam, da si zelo jasno zastavljate svoje cilje. Kako pa se recimo vaši cilji danes razlikujejo od tistih, ki ste si jih zastavljali pred desetimi leti?
Zdaj si upam misliti bolj na veliko, ker sem dobila potrditev, da je možno. Takrat so bili cilji usmerjeni še vedno zelo poslovno, danes pa zelo gledam na to, da izbiram bitke, da določim, kaj mi je pomembno, in ostalo dam na stran, česar včasih nisem znala in sem počela kar vse.
Morda je fokus večji, znam ga izostriti, to so mi dale izkušnje. Drugače ocenim izziv, lažje se je odločiti in reči tudi ne, lažje ocenim to, koliko sem v danem trenutku zmožna. Znam pogledati širše, lažje tudi pogledam s tega vidika, koliko je strasti v nečem, saj če je ta prisotna, bodo cilji res doseženi. Tudi če tega ni, znam stvari hitreje ustaviti, pred desetimi leti bi pa morda še kar vztrajala, ker ne bi dovolj zgodaj priznala, da je bila odločitev napačna.
"Skozi življenje si naberemo še lastne negativne izčjušnje. Te stvari nas težijo, nas bremenijo, to so ti nahrbtniki, ki jih nosimo s seboj."
Stvari, ki jih počnete, so za marsikoga popolna neznanka, ker segajo zunaj okvirjev, ki jih poznamo v poslovnem svetu. Ko sem ljudem povedala, da me čaka pogovor z vami, se je marsikdo pošalil in mi rekel, naj vas vprašam, katero drogo uporabljate. Zakaj še vedno takšni odzivi, čemu bi jih pripisali – je to zato, ker se ljudje bojijo novosti?
Se tudi bojijo, a zadeva je malo bolj kompleksna. Pri vsem tem gre za osebnostno rast, osebno notranjo svobodo.
Prav ta osebnostna rast, čeprav je pri vsakem človeku neizogibna, pa naj zanjo dela načrtno ali ne, je dobila pri nas kar nekakšen negativni predznak.
Točno to, zato temu včasih rečem notranje osvobajanje, kar je še vedno ista stvar. Ljudje res podedujemo marsikaj od vseh svojih prednikov, ker jih večina ni delala na sebi. Skozi življenje si naberemo še lastne negativne izkušnje. Te stvari nas težijo, nas bremenijo, to so ti nahrbtniki, ki jih nosimo s seboj.
V Sloveniji je percepcija tega v povprečju še zelo negativna. Nekdo, ki gre k psihoterapevtu, je še vedno nor, v Ameriki pa je to nekaj normalnega, kar v resnici tudi je. Zadeve namreč prihajajo na površje. Ne pridejo vse naenkrat, temveč postopoma, in treba jih je osvobajati sproti.
Prav tako radi slikate in igrate klavir. Imate še kakšen hobi?
Zdaj se učim tudi peti. Vedno so me spraševali, kaj bi delala, če mi ne bi bilo treba delati, in vedno sem govorila, da bi slikala, pela in igrala klavir. V glasbeno šolo sem hodila, narisati pa sem znala zgolj sonce in ničesar drugega. Zdaj pa ravno končujem večjo sliko, veliko meter krat meter in sem nanjo prav ponosna. Med tednom običajno za to ni časa, ker se tega ne moreš lotiti le za dvajset minut, a med konci tedna z lahkoto za to porabim tudi po osem ur. Nastavim si glasbo, ki mi je všeč, in nato slikam. Vmes pa kaj razmišljam, se pogovarjam s Samom in debatirava o idejah. To je zame pravi balzam. To je moja droga (smeh, op. p.).
Bi lahko rekli, da je bila to v vašem življenju ena od večjih sprememb, ki si jo lahko privoščite zdaj – da torej lahko počnete tisto, kar ste si vedno želeli delati v primeru, če vam ne bi bilo treba več toliko delati?
Tako je. Saj sem bila prej med konci tedna tudi prosta, a sem bila tako utrujena, da nisem imela energije za to. Posel z Outfit7 je bil res takšen – danes si, jutri te ni. Ves čas je bila borba, ves čas smo se sprehajali po rezilu britve. Tu pa je zdaj drugače, gre za raziskovanje. Pri tem pa ne moreš biti do konca okupiran in biti hkrati inovativen. Imeti moraš mir, biti moraš kreativen, imeti čas za proces razmišljanja. Pri nas kar velja pravilo, da naj bi bili konci tedna prosti. Sem kar huda, če vidim, da kdo dela takrat ali zelo pozno, in vedno rečem, da to ni dobro, da se ne mudi, da ne gori voda, ker bomo hitro zašli v napačno smer, da je boljše iti po krajši poti, po pravilni in lepo počasi.
Če se dotakneva še dogodka, ki ga prirejate konec novembra skupaj s Tanjo Skaza in Danijem Polajnarjem. Veliko opazk slišim na račun visoke kotizacije, ki znaša okoli 400 evrov. Zakaj bi se nekomu splačala takšna investicija, zakaj bi bil dogodek vreden toliko?
Na konferenci Začuti 100 ne bomo samo predavali, temveč bomo delili preverjene prakse, vodila in orodja. Že na sami konferenci bo udeleženec prišel do "aha" trenutka in bo videl, kje lahko naredi spremembo. S čisto praktičnimi izkustvenimi nasveti bo lahko spremembe začel vpeljevati v svojo organizacijo že naslednji dan. V našem primeru pa smo model tako poenostavili, da bodo to razumeli vsi, nato pa bodo morali znanje le še prilagoditi svoji organizaciji. To je dodana vrednost, ki jo bodo dobili po zaključenem dogodku. Cena dogodka je takšna zaradi visokih stroškov, ker bo dogodek kakovosten.
22