Aleksander Kolednik

Ponedeljek,
24. 1. 2022,
8.12

Osveženo pred

2 leti, 10 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Orange 8,72

135

Natisni članek

Natisni članek

diploma sodni svet Branko Masleša

Ponedeljek, 24. 1. 2022, 8.12

2 leti, 10 mesecev

Sodni svet: Masleša naj celovito pojasni nejasnosti glede diplome in pravosodnega izpita

Aleksander Kolednik

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Orange 8,72

135

Branko Masleša | Branko Masleša je nekdanji predsednik sodnega sveta in vrhovnega sodišča. | Foto STA

Branko Masleša je nekdanji predsednik sodnega sveta in vrhovnega sodišča.

Foto: STA

"Sodni svet v okviru skrbi za zagotavljanje javnega ugleda sodstva ter z namenom zaščite in krepitve zaupanja v sodno vejo oblasti pričakuje od vrhovnega sodnika svetnika Branka Masleše, da Sodnemu svetu in javnosti celovito pojasni nejasnosti in dvome glede veljavnosti potrdil o diplomiranju in pravosodnem izpitu, ki se pojavljajo v medijih, saj prihaja zaradi nadaljevanja nejasnosti v tej zvezi do krnitve ugleda sodnika in sodstva v javnosti," so danes sporočili s sodnega sveta.

Sodni svet je že v četrtek za zaprtimi vrati obravnaval izpolnjevanje pogojev za opravljanje najvišjih sodnih funkcij vrhovnega sodnika Branka Masleše in višje sodnice Jasminke Jaše Trklja, a so javnost o dogajanju na seji obvestili šele danes.

"Glede potrditve zapisnika in besedila sprejetih stališč na 11. seji, ki se je zaključila v poznih večernih urah, je skladno s 27. členom Poslovnika Sodnega sveta potekala dopisna seja od petka, 21. 1. 2022, zjutraj do ponedeljka, 24. 1. 2022, zjutraj, ko je še zadnji izmed članov potrdil zapisnik. O sprejetih stališčih je bila javnost obveščena takoj po zaključku dopisne seje," so zapisali.

O pravosodnem izpitu sodnice Trklja se niso opredelili

Sodni svet je na seji obravnaval tudi vprašanja v zvezi s pravosodnim izpitom višje sodnice Jasminke Jaše Trklja, ki ga je opravila leta 1987 v Sarajevu, in sodbo slovenskega vrhovnega sodišča iz leta 2020, po kateri je s pravniškim državnim izpitom izenačen le pravosodni izpit, opravljen v skladu s predpisom, ki je veljal v Republiki Sloveniji, ne pa v skladu s predpisom druge republike nekdanje SFRJ.

"Skladno s predpisi s področja izvolitev sodnikov in imenovanj na sodniška mesta Sodni svet ni pristojen ponovno preverjati izpolnjevanja formalnih pogojev kandidatov za sodniško mesto, ko gre za izbirne postopke, ki so pravnomočno že zaključeni. V teh okvirih Sodni svet tudi ni pristojen ponovno presojati pravne veljavnosti potrdila o pravosodnem izpitu, ki ga je ob svoji kandidaturi na sodniško mesto predložila kot kandidatka za sodnico Jasminka Jaša Trklja," so zapisali.

Spodaj preberite, kaj točno so v sporočilu za javnost glede Branka Masleše in Jasminke Jaše Trklja zapisali na sodnem svetu.

s | Foto:

Kdo so člani sodnega sveta, ki mu je v preteklosti predsedoval tudi Masleša, si poglejte spodaj.

sodni svet | Foto:

Vrhovno sodišče je Masleševo diplomo s pravne fakultete v Sarajevu sicer že objavilo, vendar je ta brez pečata. Na vprašanje, zakaj na diplomi ni pečata, nam niso odgovorili.

diploma Masleša | Foto:

Objavili so tudi že potrdilo o pravosodnem izpitu, ki ga je Masleša kljub predpisani dveletni praksi opravil manj kot leto dni po diplomi. Kako je to mogoče, ostaja skrivnost.

pravosodni Masleša | Foto:

Burno dogajanje je bilo že pred desetletjem ob imenovanju Branka Masleše za predsednika vrhovnega sodišča. Takrat se je s pismom, ki ga lahko v celoti preberete spodaj, oglasil vrhovni sodnik Jan Zobec.

Jan Zobec | Foto: STA , Foto: STA , "Ko sem pred nekaj dnevi izvedel, da se je na razpisano mesto predsednika VS kot edini kandidat prijavil vrhovni sodnik Branko Masleša, sprva nisem mogel verjeti. To možnost sem kratko malo izključeval – izključeval iz več razlogov. Najprej zato, ker preprosto nisem verjel v njegovo drznost spustiti se v razgaljajoči postopek potegovanja za najvišji sodniški položaj v državi s hipoteko, kakršno kandidat ima. Očitno sem naivno pričakoval, da je najprej njegova preteklost, ki bi se v tem postopku razodela javnosti, tisto, kar ga bo odvrnilo od vsakršne pomisli potegovati se za enega od šestih najvišjih položajev v državi. Še vedno sem namreč prepričan, da se za tako visok položaj, in še posebej za položaj predsednika VS, prvega sodnika v državi, reprezentanta celotnega slovenskega sodstva, tako rekoč slehernega sodnika ne more potegovati nekdo, ki je s svojim ravnanjem v preteklosti, pa čeprav (ali prav zato) v obdobju nedemokratične ureditve, ki ni temeljila na vladavini prava in na varovanju človekovih pravic, pač pa na ideji diktature proletariata (v resnici nedemokratično izbranih in samooklicanih predstavnikih tega), tajnih uradnih listov, umorih nedolžnih ljudi, ki so nelegalno (nikakor pa ne tudi nelegitimno) prečkali mejo v želji živeti v svobodi in demokraciji, v obdobju, ko je sodišče še lahko izreklo smrtno kazen, ko je bila za kritiko režima in celo za satiro zagrožena zaporna kazen itd., izpričal izrazito naklonjenost vsem, tudi najhujšim in najbrutalnejšim oblikam režimske represije nad posameznikom.

Če že ne zaradi samorefleksije (naivno sem mislil, da je kandidat tega sposoben), že zaradi natančnega, strogega in celostnega preverjanja kandidata – preverjanja v vseh pogledih, ne samo strokovnih in površinsko poklicnih. Kajti če mora biti predsednik VS vsega spoštovanja vredna osebnost, potem je logično, da mora iti v to smer tudi preverjanje kandidata, torej preizkus ne le njegovega strokovnega in poklicnega ugleda, ampak najprej ugleda njegove osebnosti kot celote, tega, ali je kandidat, ki naj bi postal prvi sodnik v državi, moralno visoko stoječa osebnost. Višja, močnejša, pomembnejša in nominalno uglednejša, kot je neka javna funkcija, natančnejše, celovitejše in neusmiljeno mora biti preverjanje kandidatov, ki se za njo potegujejo. In to preverjanje bi bilo za konkretnega kandidata ne samo izjemno mučno, ampak bi razkrilo marsikaj, zaradi česar v vsaj za silo urejeni in pravno delujoči državi, ki si prizadeva, da bi imelo sodstvo dejanski ugled, avtoriteto in zaupanje državljanov, niti sodnik ne bi smel biti.

Potem sem razmišljal naprej. Spraševal sem se, katere lastnosti bi moral imeti predsednik VS in pri tem najprej pomislil na dosedanje predsednike v obdobju samostojne in demokratične Slovenije. Vsi po vrsti so bili odlični pravniki, vrhunski strokovnjaki na svojih pravnih področjih – civilnem, kazenskem, ustavnem, gospodarskem pravu. Vsak od njih je trajno zaznamoval stroko – s knjigami, komentarji, članki, razpravami, s predavanji na različnih strokovnih konferencah doma in na tujem itd. Mislim, da je to nekaj povsem normalnega in mislim, da je spoštovanje tega standarda tudi vnaprej nujno. Zunanja, publicistična strokovna prepoznavnost predsednika VS mora biti samoumeven pogoj biti prvi sodnik v državi. Najprej že zato, ker strokovnjaka, predvsem s področja družbenih ved, pravzaprav lahko prepoznamo samo prek tega, kar je publiciral – in s tem svojo pamet, stališča, poglede, vrednote, svetovni nazor dal na ogled in na oceno javnosti. Sodniku daje ne samo poklicni ugled, z javno prepoznavno strokovno odličnostjo pride tudi notranja moč, samozavest in z njo avtonomnost, ki odločilno prispevajo k neodvisnosti.

Lažje je tudi biti pokončen, če stoji za teboj visok strokovni ugled. Predsednik, ki pa nima opaznega in upoštevnega strokovnega opusa, ki ga nihče nikoli in nikjer ne citira in ki zato ostaja s svojimi bornimi objavami na strokovnem obrobju, je ranljivejši, je bolj dojemljiv za različne, tudi politične in parapolitične pritiske ter bolj popustljiv do tistih, ki jim dolguje vzpon na najvišji položaj v sodstvu. Za svoj karierni zenit (biti predsednik VS je namreč največ, kar lahko v svojem poklicu doseže sodnik – mnogi so k temu poklicani, marsikdo bi bil tudi dober predsednik, a samo zelo redkim sta ta čast in odgovornost namenjeni) bi moral biti predsednik VS dolžnik le enemu – samemu sebi. Ali drugače: svojemu znanju in talentu, poklicu predanemu delu ter svoji visoki osebni in poklicni etiki, torej kvalitetam, s katerimi je prepričal človekovim pravicam in vrednotam pravne države privrženo ožjo in širšo strokovno javnost – ne pa 'srečnemu' naključju ter takšnim ali drugačnim 'tihim ozadjem in povezavam'.

In kakšna je strokovna podoba konkretnega kandidata. Verjamem, da je dober sodnik. Ampak dobrih sodnikov je veliko. In vrhovni sodniki so vsi dobri sodniki – vsaj morali bi biti. Ta kvaliteta zato sama po sebi še ni dovolj, da je nekdo predsednik VS. Je namreč imanentna vsakemu od vas, vrhovnih sodnikov. Ni pa vsak vrhovni sodnik tudi v širši strokovni javnosti, ne samo v ozkem krogu kolegov s svojega pravnega področja sprejet kot prepoznavna strokovna avtoriteta, kot eno velikih pravniških imen. Aktualni kandidat v ta krog nikakor ne sodi – opaznejših publicističnih dosežkov nima, citatov nobenih. Razen da je aktivno sodeloval na sodniških šolah (kar je tako rekoč delovna obveznost vsakega vrhovnega sodnika) in na enih od Dnevov prekrškovnega prava, tudi ni nastopil na nobenem drugem omembe vrednem domačem pravniškem srečanju (konferenci, seminarju, simpoziju), še manj tujem.

O njegovih strokovnih stališčih lahko pravniki, ki nismo ozko kazenskopravno usmerjeni, izvemo le iz sodb, pa še to najbolj iz časa, ko je sodil na prvi stopnji. Upam si reči, da je strokovno prepoznaven predvsem po svojem stališču do svetosti življenja – kariero prvostopenjskega sodnika je namreč zaznamoval z izrekom smrtne kazni, ki je bila obenem tudi zadnja izrečena smrtna obsodba v Sloveniji (gre za sodbo v zadevi Morgan; pritožbeno sodišče jo je potem seveda spremenilo, enajst let kasneje, leta 1995 pa se je izkazalo, da je bil ob storitvi dejanja neprišteven, zaradi česar mu je sodišče odpravilo zapor in ga zaradi shizofrenije poslalo na zdravljenje v Idrijo). Kot sodnika, ki je svoja ne samo pravna, temveč tudi nazorska in vrednotna stališča razkrival zlasti v svojih sodbah (in malo ali nič v strokovnih publikacijah), ga zato lahko prepoznam pravzaprav samo kot privrženca smrtne kazni. Čeprav ga v medijih označujejo kot odličnega in vrhunskega, to nič ne velja, če ti oceni nista preverljivi in otipljivi v kandidatovem strokovnem opusu in potrjeni v strokovni literaturi. Tudi nekdanja Vzhodna Nemčija se je uradno imenovala Demokratična (pa so ne oziraje na to streljali na ljudi, ki so želeli preko Berlinskega zidu po absurdu prav tja, v demokracijo).

Ena od zelo pomembnih vlog predsednika VS je predstavljanje slovenskega sodstva v tujini, v mednarodnem sodelovanju – naj bo znotraj naše širše domovine (EU), bodisi zunaj nje. Mednarodni stiki so pomemben in zelo občutljiv del predsednikove aktivnosti. Preko njega si namreč tuji kolegi ustvarjajo vtis in nato mnenje o nas, o našem sodstvu, o tako rekoč vsakem od nas sodnikov. Zato je odveč še posebej poudarjati, da mora biti predsednik sposoben izražati se v vsaj enem od svetovnih jezikov – ne samo preprosto pogovorno, temveč tudi, ko gre za zahtevnejše strokovne diskusije. Nenazadnje si ne predstavljam predsednika VS, ki bi zaradi svoje lingvistične prikrajšanosti ne imel dostopa do tuje literature in ki ne bi znal brati sodb ESČP (ne bom daleč od resnice, če trdim, da je tak sodnik strokovno polpismen). Ker konkreten kandidat ne govori nobenega od tujih jezikov, že samo zaradi tega žalostnega dejstva ne izpolnjuje niti minimalnih standardov prezentabilnosti, samoumevnih v sodobnem svetu.

Zavedajoč se vseh teh dejstev, ki ga že samo kot kandidata (da predsedniškega položaja niti ne omenjam) delajo popolnoma nekompetentnega (od 1. 1. 2011, ko bo stopila v veljavo novela ZSS, po kateri mora predsednik VS govoriti vsaj enega od svetovnih jezikov, tak kandidat ne bi izpolnjeval niti formalnih pogojev), se je BM prijavil na razpis za edino najvišjo sodniško funkcijo v državi. Sprašujem se, od kod mu tolikšen pogum, ko pa je že vnaprej jasno, da mora kandidacijski postopek za enega od najpomembnejših položajev v državi tistega, ki se zanj poteguje, razgaliti do zadnje upoštevne podrobnosti (kandidate za sodnika ameriškega vrhovnega sodišča preiskuje celo FBI!). V demokraciji je namreč samoumevno, da višji, pomembnejši in na življenje državljanov vplivnejši je položaj nosilca oblasti, strožji, natančnejši in za kandidata neusmiljenejši mora biti postopek preverjanja, ali izpolnjuje visoke standarde, ki se pričakujejo od njega. Če protislovje do skrajnosti zaostrim in uporabim primerjavo s kandidatom, ki se je pred njim neuspešno potegoval za isti položaj, postane slika že absurdna.

Dejstva so neizprosna in za aktualnega kandidata uničujoča. Kot je jasno razvidno iz primerjave med enim in drugim kandidatom, sta v prav vseh pogledih, ki naj bi bili v sodobni demokratični državi utemeljeni na vladavini prava ter varstvu in spoštovanju človekovih pravic, odločilni za tako visoko in ugledno funkcijo, kot je predsednik najvišjega sodišča, tako različna, da nič ne pretiravam, če rečem, da je videti, kot da prihajata s povsem različnih planetov. Prejšnji kandidat uživa med pravniki vsesplošen strokovni ugled – ne samo pri tistih, ki so ozko povezani z njegovim ožjim strokovnim področjem …, ki si ga je priboril z več desetletno z dejanji izpričano predanostjo poklicu, stroki, demokraciji in ki temelji na obsežnem publicističnem opusu, dolgoletnem…………., strokovno je aktiven tudi v tujini, je član uglednih mednarodnih pravniških združenj…….. (tu pride preglednica – tabelarna primerjava Šorli : Masleša). Na dejstvih utemeljena primerjava je za sedanjega kandidata katastrofalna, razlika med njim in prejšnjim kandidatom v oči kolje.

Po vsem tem se mi zato postavlja vprašanje, kaj je tisto, kar BM kljub vsemu dela "tihega favorita sodnikov" (tako ga je označila Vanessa Čokl v Večeru z dne 22. 7. 2010). Katere so njegove tihe, skrivne kvalitete, kvalitete, ki so drugačne in za uspešno opravljanje funkcije predsednika najvišjega sodišča po mnenju vplivnega ozadja pomembnejše ter močnejše od tistih, ki jih ima prejšnji kandidat in ki so jih imeli ter bili zaradi njih izvoljeni vsi dosedanji predsedniki (BM nima upoštevanja vrednih objav, nima z dejanji dokazanih prispevkov k neodvisnosti sodstva, ne govori tujih jezikov, mednarodno je popolnoma anonimen, da o njegovem realnem odnosu do človekovih pravic ne govorim). Odgovor na to vprašanje se izriše, ko si prikličemo v spomin prejšnje članke omenjene očitno zelo dobro obveščene novinarke Večera. V zvezi s kandidaturo MŠ je namreč pred meseci zapisala, da je kandidat prosti strelec in da se med sodniki po kuloarjih govori, da naj ne bi dobil podpore občne seje (ne vem, od kod ji ta podatek, saj so mi kolegi vrhovni sodniki zagotovili, da je nikoli niso srečali na hodnikih – vem pa, da je kljub temu odlično obveščena, saj so se njene napovedi izkazale za točne). Ali uresničitev njenih napovedi ne pomeni, da lahko kandidat uspe samo, če ima nekakšno prikrito, tiho (skrito, morda kuloarsko) zaledje, zaledje, ki oblikuje svoja, tiha (skrivna) merila, ki jim mora zadostiti kandidat za predsednika VS, pri čemer se ta merila (ter na njih utemeljena pričakovanja) v vseh pogledih razhajajo s tistimi, za katera sem do sedaj verjel, da so edina upoštevna za najvišji položaj v sodniški hierarhiji. In od tod naprej: Kaj pomeni uspeh takega kandidata – komu naj bi odgovarjal in za kaj, katere vrednote stojijo za njim, kateri cilji pred njim in katerim postulatom je zavezan? Gotovo ne izpolnjevanju tistih pričakovanj, zaradi katerih bi prišel na ta položaj v državi z urejenim sodnim sistemom, v katerem je sodstvo neodvisen in tudi navznoter miselno in duhovno avtonomen steber pravne države in garant človekovih pravic. Ali to pomeni, da kandidat, ki je 'prosti strelec', se pravi brez povezave z nekimi tihimi (skrivnimi) ozadji, že vnaprej (kot je pravilno napovedala novinarka Večera) obsojen na neuspeh, ne glede na to, kako visoke so njegove kvalitete ter prave in pristne, z dejstvi podprte reference. In nasprotno: da bo kandidat, četudi brez vsakršnih (na dejstvih utemeljenih) referenc, in celo, če ima negativne reference (ali, quod absurdum, prav zaradi njih), gladko postal predsednik najvišjega sodišča v državi – samo zato, ker je 'tihi favorit sodnikov' – sprašujem se, katerih sodnikov vendar, kdo so ti sodniki, ki jim niso mar standardi, ki veljajo za resne predsednike resnega sodništva v resnih državah. Da od takega, iz tihega ozadja postavljenega (in krmiljenega) predsednika ni mogoče pričakovati zavezanosti postulatom modernega, avtonomnega in v razviti svet odprtega sodstva, ni treba posebej utemeljevati – tudi ni treba posebej pojasnjevati, komu bo tak predsednik odgovarjal (in za kaj).

Izrekanje o podpori BM vidim zato kot izrekanje o tem, kakšna naj bo prihodnost slovenskega sodstva – ali naj bo to sodoben, neodvisen in na evropskih standardih temelječ varuh vladavine prava ali pa naj krene po poti v prav vseh pogledih degeneriranega in degradiranega uradništva, usmerjenega tja, kar se je še ne dolgo nazaj zdelo, da je za vedno za nami in da se ne bo nikoli več ponovilo. Ne smemo pozabiti, da je predsednik VS ogledalo vsakega od sodnikov, da je predstavnik celotnega slovenskega sodstva, da nas po njem ocenjujejo doma in na tujem. In končno, da tudi sodnikov drugi ne bodo cenili in spoštovali, če se ne cenijo in ne spoštujejo sami. Vmesne poti ni – BM bo ali ne bo predsednik najvišjega sodišča v državi. Na vas je, spoštovane kolegice in spoštovani kolegi, da o tem odločite."

 

                                                                                                                                   Jan Zobec