Torek, 12. 12. 2017, 16.57
6 let, 4 mesece
Razkrivamo: katerim bankirjem in politikom bodo brskali po transakcijskih računih
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
9,45
18
Čigavi transakcijski računi pri slovenskih bankah zanimajo parlamentarno komisijo, ki preiskuje zlorabe v slovenskem bančnem sistemu?
Preiskovalna komisija državnega zbora o ugotavljanju zlorab v slovenskem bančnem sistemu, ki jo vodi poslanec SDS Anže Logar, je pred dnevi na slovenske banke naslovila zahtevo za razkritje podatkov o njihovem premoženju in prometu na transakcijskih računih posameznih fizičnih oseb.
Zanimajo jih podatki za obdobje med letoma 1997 in 2015, torej skupaj kar za 18 let. Na seznamu so po naših podatkih naslednja imena:
- Janko Medja, predsednik uprave Nove Ljubljanske banke (NLB) v obdobju 2012–2016,
- Božo Jašovič, predsednik uprave NLB v obdobju 2009–2011,
- Marjan Kramar, predsednik uprave NLB v obdobju 2004–2009,
- Matej Narat, nekdanji član uprave NLB (2002–2009)
- Marko Jazbec, nekdanji član uprave NLB (2009–2013)
- Alojz Slavko Jamnik, nekdanji član uprave NLB (2007–2009),
- Andrej Hazabent, nekdanji član uprave NLB (2002–2007) in član uprave NKBM (1995–1997),
- Milan Marinič, nekdanji generalni sekretar NLB,
- Boris Zakrajšek, nekdanji član uprave NLB in predsednik uprave LHB Frankfurt,
- Gorazd Jančar, nekdanji predsednik uprave NLB Interfinanz (Švica),
- Marko Simoneti, nekdanji predsednik nadzornega sveta NLB v obdobju 2009–2012,
- Matjaž Kovačič, nekdanji predsednik uprave Nove KBM (2005–2012),
- Črtomir Mesarič, nekdanji predsednik uprave Nove KBM (2002–2005), pozneje direktor NLB Montenegro,
- Jurij Detiček, nekdanji predsednik uprave Adria Bank Dunaj,
- Aleš Hauc, nekdanji predsednik uprave Nove KBM v obdobju 2012–2015
- Uroš Čufer, nekdanji minister za finance v vladi Alenke Bratušek (2013–2014)
- Mitja Gaspari, nekdanji guverner Banke Slovenije (2001–2007), pred tem minister za finance v vladah Janeza Drnovška, pozneje minister za razvoj v vladi Boruta Pahorja (2009–2011)
- Jasna Iskra, vodja pravnega oddelka na Banki Slovenije,
- Andrej Plausteiner, nekdanji direktor Urada za preprečevanja pranja denarja.
Pri naštetih komisija zahteva podatke tudi o prometu na računih njihovih podjetij ali podjetij v lasti njihovih ožjih družinskih članov.
Drugih imen na seznamu za zdaj ni. Hkrati je komisija od bank zahtevala tudi podatke za približno tristo oseb, za katere predvidevajo, da so v obdobju med letoma 1997 in 2015 obiskovale sedeže izbranih bank, ki so predmet preiskave, po naših podatkih za NLB in Novo KBM. Po neuradnih informacijah so na seznamu tudi nekateri novinarji in uredniki medijev.
Kdo na seznamu manjka
S seznama ni mogoče razbrati, po kakšnih kriterijih je komisija izbrala imena.
Med guvernerji Banke Slovenije je tako podatke zahtevala le za Gasparija, nekdanjega ministra v vladah Janeza Drnovška in Boruta Pahorja, ne pa tudi za Marka Kranjca, ki ga je državni zbor na položaj imenoval v letu 2007, torej v obdobju prve Janševe vlade.
Na seznamu ni nekdanjega guvernerja Banke Slovenije Marka Kranjca.
Spomnimo, Kranjec je bil na čelu Banke Slovenije med letoma 2007 in 2013, torej tudi v obdobju rasti posojil za menedžerske odkupe in finančne holdinge, ki ji je nato sledila finančna kriza. Prav Kranjec je bil tisti, ki je ob izbruhu krize javno zavračal pomisleke o mogočem balonu slabih posojil v bilancah slovenskih bank.
Komisija je sicer zaslišala tako Gasparija kot Kranjca.
Tudi med nekdanjimi finančnimi ministri se je komisija odločila le za Čuferja, ne pa na primer tudi za njegovega predhodnika Janeza Šušteršiča, ministra v drugi Janševi vladi, ali Franca Križaniča, ministra v vladi Boruta Pahorja.
Še manj logike je mogoče najti med imeni bankirjev.
Na njem tako med člani uprave ni Mirana Vičiča, ki je bil vanjo imenovan leta 2007, torej v obdobju prve Janševe vlade. Za oddelek plačilnega prometa je bil pristojen tudi v času domnevno spornih nakazil iz Irana na račune v NLB, o katerih je prav na pobudo SDS razpravljal eden od odborov evropskega parlamenta.
Prav tako na njem ni Manje Skernišak, članice uprave Nove KBM v času, ko jo je vodil Kovačič, in nobenega od nekdanjih članov uprave Probanke ali Factor banke, s katerima se je komisija podrobneje ukvarjala.
Kot edini predsednik nadzornih svetov slovenskih bank se je na seznamu znašel Marko Simoneti.
Nerazumljivo je še, po kakšnem kriteriju se je kot edini predsednik nadzornih svetov slovenskih bank na seznamu znašel Marko Simoneti.
V obdobju prve Janševe vlade je na primer nadzorni svet NLB vodil Igor Marinšek, član SDS iz Maribora, njegov namestnik pa je bil Peter Ješovnik, ki je v času druge Janševe vlade postal direktor Slovenske odškodninske družbe (SOD), predhodnice današnjega Slovenskega državnega holdinga (SDH).
Na seznamu tako ni nikogar od nekdanjih predsednikov nadzornega sveta Nove KBM: Petra Kukovice, Dušana Jovanoviča, Danila Topleka, Franca Škufce, Daniela Blejca ali Andreja Svetine.
Kdaj mora banka varovati zaupnost?
Zahteva komisije trči ob več drugih zakonov, predpisov in načel. Najpomembnejši je zagotovo institut bančne tajnosti, ki je temelj zaupanja posameznega komitenta v banko, in zakonodajo o varovanju osebnih podatkov.
Zakon o bančništvu podatke o prometu na transakcijskem računu obravnava kot zaupne, zato jih mora banka varovati. Izjema so naslednji primeri:
1. če stranka izrecno pisno privoli v to, da se sporočijo posamezni zaupni podatki;
2. če te podatke potrebujejo Banka Slovenije, Evropska centralna banka (ECB), ali nadzorni organ za potrebe nadzora nad banko, ki ga vodi v okviru svojih pristojnosti;
3. če te podatke pisno zahteva Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) ali če jih zaradi izvedbe predkazenskega ali kazenskega postopka pisno zahteva sodišče, državno tožilstvo ali policija, razen v primerih, ko za posredovanje zaupnih podatkov zakon izrecno določa odredbo preiskovalnega sodnika;
4. če te podatke pisno zahteva preiskovalna komisija, kadar v skladu z zakonom, ki ureja parlamentarno preiskavo, izvaja preiskavo;
5. če te podatke pisno zahteva Računsko sodišče Republike Slovenije pri izvrševanju svojih pristojnosti v skladu z zakonom, ki ureja računsko sodišče;
6. v drugih primerih, kjer zakon izrecno določa dolžnost banke glede posredovanja zaupnih podatkov o posamezni stranki.
Informacijska pooblaščenka opozarja ...
Čeprav torej zakon preiskovalni komisiji, ki jo ustanovi državni zbor, dovoljuje pridobitev teh podatkov, še zdaleč ne gre za "bianco menico".
Na uradu informacijske pooblaščenke Mojce Prelesnik so nam pojasnili, da ima preiskovalna komisija ustrezno pravno podlago za pridobivanje (tudi) osebnih podatkov od komercialnih bank, vendar zgolj in samo, če jih potrebuje za izvedbo konkretne parlamentarne preiskave.
Na uradu informacijske pooblaščenke Mojce Prelesnik posebej opozarjajo na določbe zakonov o parlamentarni preiskavi in bančništvu o varovanju zaupnosti.
"Pri tem bi morala v svoji zahtevi za posredovanje podatkov zelo natančno konkretizirati namen, za katerega potrebuje zahtevane podatke. To pomeni, da mora natančno navesti, katero okoliščino, ki jo je preiskovalna komisija po zakonu pooblaščena raziskati, želi ugotoviti. Vsekakor zgolj splošna zahteva za pridobivanje osebnih podatkov ne zadostuje," so poudarili v uradu.
Po naših podatkih je namen zbiranja podatkov ugotavljanje odgovornosti za nastanek bančne luknje, kar je precej splošno opredeljena zahteva. Kako bo k tej pripomoglo za 18 let podatkov o računih posameznih bankirjev, nekdanjih politikov in drugih ljudi na seznamu, za zdaj ni jasno.
Na uradu informacijske pooblaščenke so nas posebej opozorili še na določbe zakonov o parlamentarni preiskavi in bančništvu o varovanju zaupnosti. Pri tako širokem zbiranju podatkov se namreč pojavi tudi sum, ali in kako jih je mogoče uporabiti v različne namene.
Kaj bo z zaupnostjo podatkov?
To odpira polje za trgovino z informacijami. Z natančno obdelavo tako podrobnih podatkov o posamezniku je mogoče domala v celoti rekonstruirati njegovo poslovno in zasebno življenje v zelo dolgem obdobju. Parlamentarne komisije že od nekdaj niso slovele po varovanju zaupnosti podatkov, pri čemer gre v tokratnem primeru za najobčutljivejše podatke o zasebnem življenju posameznikov.
"Predsednik in člani preiskovalne komisije so ves čas dela preiskovalne komisije in tudi po njeni razpustitvi dolžni varovati tajnost zaupnih dejstev, s katerimi so se seznanili," opozarja Prelesnikova.
"Brez dovoljenja predsednika državnega zbora tudi ne smejo pričati pred sodiščem ali pred drugimi organi. Če se predsednik ali član preiskovalne komisije v okviru preiskovalne naloge seznani z varovanim osebnim podatkom, ga sme razkriti le, če ima pooblastilo prizadete osebe. To ne velja samo, kadar razkritje tajnosti nalaga zakon," dodaja informacijska pooblaščenka.
18