Raziskava o epidemiji: kaj smo jeseni delali drugače kot spomladi?

Da bi odgovorili na to vprašanje in razložili razlike v poteku epidemije, so raziskovalci Inštituta za biostatistiko in medicinsko informatiko (IBMI) Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani analizirali podatke o mobilnosti in epidemiološkem sledenju stikov v spomladanskem in jesenskem valu epidemije bolezni covid-19.

"Cilj analize je boljše razumevanje preteklega dogajanja in raziskovanje potencialne uspešnosti alternativnih strategij, ki lahko omogočijo uspešnejše odzive v prihodnje," so zapisali v sporočilu za javnost.

Raziskava je med drugim pokazala, da je uspešnost ukrepov mogoče posredno delno ocenjevati tudi s pomočjo podatkov o mobilnosti. Primer je ukrep omejevanja gibanja na občino prebivališča, ki se na podlagi podatkov o mobilnosti zdi vprašljiv, saj ni ne v prvem ne v drugem valu ob tem ukrepu mogoče opaziti pomembnega zmanjšanja mobilnosti, čeprav je prav mobilnost tisto, čemur je ta ukrep namenjen.

Morali bi ukrepati hitreje

Še precej bolj pomemben dejavnik kot samo zmanjšanje mobilnosti je po ugotovitvah raziskave ukrepanje ob pravem času. Če bi enako zmanjšanje mobilnosti, kot smo ga dosegli v novembru, z ukrepi sprožili že sredi septembra, bi po modelu lahko imeli kar 80-odstotno zmanjšanje števila smrti. To pomeni približno tisoč manj smrti v obdobju od marca do decembra 2020, so ugotovili raziskovalci.

Če pa bi se za ukrepe, ki omejujejo mobilnost, odločili v začetku oktobra, bi še vedno lahko število smrti zmanjšali za 80 odstotkov, vendar bi morali bistveno bolj omejiti mobilnost — vsaj toliko, kot nam je uspelo v prvem valu. Mobilnost na delovnih mestih bi morali znižati za 70 odstotkov (prvi val 50 odstotkov), pri drugih opravkih za 50 odstotkov (prvi val 60 odstotkov), gibanje v stanovanjskih soseskah pa bi morali zvišati za 30 odstotkov (prvi val 25 odstotkov) .

Ključni izsledki raziskave so naslednji.

• Sledenje stikom in izdajanje karanten je zelo pomembno pri omejevanju prenosov, zato je smiselno vanj vložiti ustrezne vire in ga čim prej ponovno ustrezno aktivirati.
• Aktivno sledenje stikov pomeni izdajanje karanten posameznikom z veliko verjetnostjo okužbe. Brez aktivnega sledenja stikov moramo z ukrepi poslati v karanteno vso državo, kar zahteva izjemno stroge ukrepe, ki jih ni mogoče omiliti.
• Število potrjenih primerov moramo znižati vsaj do stopnje, ki bo omogočala vzdržnost sledenja stikom in izdajanja karantenskih odločb. Zaradi pomembnega učinka sledenja je smiselna tudi vsaj delna uvedba sledenja stikov in izdajanja karantenskih odločb zaposlenim v dejavnostih, kjer delo od doma ni omogočeno.
• Vsakršno odlašanje sprejetja ukrepov na poznejši čas pomeni neizogibno potrebo po dodatnih, še dalj časa trajajočih ukrepih, ki močno omejijo stike.
• Pravočasnost ukrepanja je izjemno težko zagotoviti, saj zaradi narave bolezni od okužbe do podatka o njej večinoma mine najmanj teden dni.
• Nihanje med ekstremnimi ukrepi in popolnimi sprostitvami bi lahko nadomestili z nekoliko bolj zmernimi, a konstantnimi omejitvami stikov ter aktivnim sledenjem stikom. Cilj mora biti poiskati ukrepe, ki na vzdržen način dosežejo ustrezno raven omejitev.
• Uspešnost ukrepov je mogoče posredno delno ocenjevati tudi s pomočjo podatkov o mobilnosti.