"Prva romska obrtna cona se bo kmalu zgodila"

Je tudi romski svetnik v Mestni občini Murska Sobota in predsednik Foruma romskih svetnikov Slovenije. Njegovo delovanje so med drugim zaznamovali tako antagonizem s predsednikom Zveze Romov Slovenije Jožekom Horvatom - Mucem kot tudi vztrajnost in izvirnost pri iskanju rešitev za izboljšanje položaja pripadnikov romske skupnosti. Sam se zavzema predvsem za aktivno držo Romov v družbi. Z Rudašem smo se pogovarjali osmega aprila – na svetovni dan Romov.

Kaj v današnjem času najbolj teži romskega človeka pri nas? Glavna težava, s katero se spoprijema romska skupnost, je vključevanje v družbo na vseh ravneh družbenega življenja. Treba je odpraviti segregacijo v šolskem sistemu in romsko skupnost integrirati, saj navsezadnje s tem postane področje zaposlovanja bolj obvladljivo. Več je zaposlenih, manj je socialnih transferjev. S tem bi tudi izboljšali družbeno sprejetost Romov. Če povzamem, potreben je sistemski pristop od zgodnje socializacije do prve zaposlitve.

Ste bili na osrednji proslavi ob svetovnem dnevu Romov, ki jo je organizirala Zveza Romov Slovenije? Čeprav nisem dobil vabila, bi se zagotovo udeležil osrednje prireditve, žal pa sem bil tisti dan povabljen za slavnostnega govornika v Občino Trebnje, zato sem se z vso odgovornostjo odločil za dolenjsko prireditev.

Ali kot nekdo, ki se veliko ukvarja z romsko problematiko, velikokrat obiščete sedež Sveta romske skupnosti kot krovne organizacije v Lendavski ulici v Murski Soboti? Če ga že obiščem, ga tako, da se sam povabim, ta prostor na neki način zelo malo služi članom romske skupnosti kot tudi članom Sveta romske skupnosti. Moram pa priznati, da odkar je prevzela predsedovanje v krovni organizaciji Janja Rošer, so postale zadeve bolj normalne oz. življenjske. Verjamem, da bo čez čas vzpostavljen neki normalen mehanizem, in bo tudi prek te pisarne lahko stekel dialog znotraj romske skupnosti, ki je danes na najnižji možni ravni.

Zdi se, da se romski funkcionarji velikokrat ukvarjate s stvarmi, ki so oddaljene od resničnih problemov Romov, ki npr. na Goričkem živijo v naseljih brez osnovne komunalne infrastrukture. Sicer je to dolžnost države, bi lahko morda tudi sami storili več? Forum romskih svetnikov je pred kratkim na sprejemu pri predsedniku državnega zbora dal pobudo za uvedbo romskega poslanca v državnem zboru. Eno je namreč, ko govorimo o romskih funkcionarjih, drugo pa, če govorimo o izvoljenih romskih predstavnikih. Ravno zaradi tega smo dali to pobudo. Institut romskega svetnika je treba okrepiti. Urejanje romskih naselij je predvsem odvisno od romskega predstavnika v občinskem svetu, ki se neposredno pogaja in odloča, ali bo romsko naselje legalizirano in ali bo imelo urejeno infrastrukturo. Občine pa so prve poklicane, da umestijo tudi romska naselja v območja razvoja. Romski svetniki smo odgovorni za vzpostavitev dialoga in za pravočasno podajanje informacij na prave naslove, pristojni pa se morajo odgovorno odzvati. Smo tudi v fazi razpisa za urejanje osnovne komunalne infrastrukture. Sem v pristojni komisiji, ki jo je imenoval predsednik vladne komisije za romska vprašanja, v teh dneh pa bomo na terenu obiskali nekaj občin in jim poskušali svetovati, kako se uspešno prijaviti na razpis in potem urediti komunalno infrastrukturo.

Velik poudarek dajete sodelovanju Romov v lokalni samoupravi, ki je tudi zakonsko določeno, se vam zdi tak način integracije vreden več kot neka strogo namenska pomoč skupnosti ali nekemu naselju. Od leta 2002, ko je bil uveden institut romskega svetnika, do danes se je pokazalo, da je to bila dobra rešitev. V občinah, ki imajo romskega svetnika, je položaj romske skupnosti veliko boljši kot tam, kjer ga nimajo. Tak pristop, ki omogoča neposredno vključevanje Romov v reševanje lokalnih vprašanj, je boljši kot neki zakon, ki je sam sebi namen ali pa zadeve celo poslabša. Lahko sem kar neposreden – Zakon o romski skupnosti je deklarativne narave, od leta 2007 do danes ni v ničemer prispeval k izboljšanju položaja romske skupnosti, še več, romsko skupnost je razdelil.

Pred kratkim je bila predstavljena nova strategija razvoja romske skupnosti, pri kateri ste sodelovali tudi vi. V času, odkar se ukvarjate z romsko problematiko, je bilo napisanih že veliko podobnih dokumentov, verjetno se strinjate, da samo pisanje strategij še ne pomeni napredka. To je jasno, vendar se je treba zavedati, da gre za prvi tovrsten dokument, ki so ga napisali Romi sami. Ta strategija ima realno zasnovo. Če govorimo o romskih obrtnih conah, je bila ideja sprva deležna posmeha, danes pa se kar nekaj občin zanima za to. Ravno danes je bil konkreten sestanek na to temo in prva romska cona se bo zgodila kmalu. Ko govorimo o romski problematiki, je najpomembnejša družbena sprejemljivost, česar smo se najbolj bali pri ustanavljanju takih obrtnih con. Družbena sprejemljivost ti namreč lahko da še dodaten veter v jadra ali pa ti preluknja čoln, s katerim pluješ. Velik interes je pokazala Občina Dobrovnik in še enkrat lahko povem, da se bo romska obrtna cona zgodila kmalu. Bil pa sem tudi pozvan, da projekt predstavim v občinah Krško, Semič in Kočevje ter na ministrstvu za gospodarstvo.

V času predstavitve projekta ste tudi povedali, da bi tam sprva delali večinoma Romi, ki danes delujejo kot prodajalci tekstila na tržnici, vendar obrtna cona pomeni neko proizvodno dejavnost, omenjali ste predelovalni center, ste lahko konkretnejši. Za okrepitev romskega obrtništva je najprej treba združiti sedanje romske obrtnike, ki se danes večinoma ukvarjajo s prodajo različnih izdelkov na stojnicah, vsi pa vemo, da v tej smeri ni svetle prihodnosti. Želimo jih združiti v neke vrste zadrugo in jih preusmeriti na področja, ki prinašajo večji prihodek, in v dejavnosti, kot pravilno ugotavljate, kjer se nekaj proizvaja. Pri tem bomo iskali tudi poslovne partnerje. Tako bomo v obrtni coni najprej zagnali center ponovne uporabe, v katerem se bodo zbirali sekundarne surovine in odvrženi predmeti, ki jih bomo obnovili in jih podarili naprej ali prodali v socialnih trgovinah po simboličnih cenah. Romi bodo za sodelovanje stimulirani, saj bodo dobivali primerno plačilo za svoje delo.

Na kakšen način bo urejena njihova zaposlitev? Tukaj je več možnosti. Začeli bomo z javnimi deli. Mogoče so tudi zaposlitve prek projektov. Sprejemali pa bomo tudi romske podjetnike, ki jim bomo pomagali, da se razvijejo do te mere, da tudi sami postanejo delodajalci.

Kakšna bo vaša vloga, boste osebno sodelovali pri poslovanju obrtne cone? To, da sem zasnoval idejo romske obrtne cone, še ni jamstvo, da bom pri tem tudi sodeloval. Gre za širšo zadevo in trenutno le sodelujem pri vzpostavitvi te pravljice, ni pa nujno, da bi jaz moral kasneje pri tem sodelovati.

Ves čas zagovarjate aktivno držo Romov. Mislim, da ste pred časom izrazili upanje, da se bodo Romi premaknili od pasivnih prejemnikov socialnih pomoči do aktivnih davkoplačevalcev. Tako je. Znotraj romske skupnosti v Pomurju se je razvila nova generacija Romov, ki drugače razmišlja in ima drugačna pričakovanja. Ta generacija ni več zadovoljna z doseženo identiteto Romov in se sprašuje, zakaj bi moral biti Rom priključen na državne jasli, če pa je dovolj zdrav in vitalen, da lahko sebe in družino preživlja s svojim delom. Tudi moja angažiranost gre v smer, da vsaj Romi v Pomurju pokažemo, da smo lahko koristni v okolju, v katerem živimo. Ne želimo samo prejemati socialnih transferjev, temveč s svojim delom polniti skupno blagajno. Želimo biti zaposleni davkoplačevalci. To od nas pričakuje celotna pomurska skupnost. Če nas je pred petsto leti, ko smo prišli sem, družba sprejela z odrtimi rokami, je danes, ko imamo možnost, da postanemo subjekt lastnega razvoja, naša dolžnost, da se sami potrudimo, da ne bomo breme v že dovolj zaostrenih razmerah.

Kot mestni svetnik ste vpeti tudi v lokalno politiko. Tema černelavskega pokopališča, ki smo jo nedavno obravnavali, odpira tudi širše vprašanje odnosov med romsko in neromsko populacijo. Ali ne mislite, da bi si Pušča kot samostojna krajevna skupnost zaslužila tudi svoje pokopališče? Če sem čisto odkrit, je prišlo do razdruževanja Krajevne skupnosti Černelavci prav zaradi pokopališča. Takratni predsednik krajevne skupnosti Marjan Horvat je svoj mandat vezal na odcepitev romskega naselja Pušča tudi zaradi skupnega pokopališča. Na glas sicer govorijo, da je bil to za KS Černelavci strošek, vendar vsi tisti, ki poznamo to zgodbo, vemo, da gre za predsodek. Tudi v postopku razdruževanja je pokopališče predstavljalo problem. Vse smo uspeli razmejiti in se osamosvojiti, pokopališče pa je z odlokom občinskega sveta ostalo skupno z vsemi pravicami in dolžnostmi. Ko govorim o dolžnostih, je Pušča udeležena s 35 odstotki pri vsaki investiciji, ki bi se zgodila na skupnem pokopališču, ki jih je bilo od takrat kar nekaj, Pušča pa je zmeraj poravnala svoj delež. Menim, da se bodo tudi Romi enkrat morali odločiti glede pokopališča, saj ga bomo v prihodnosti potrebovali. Vendar gre za občutljivo zadevo, ki se je moramo lotiti počasi.

Del težav je gotovo tudi stroškovne narave, saj je bilo tudi na seji mestnega sveta povedano, da je občina že morala pokriti stroške vzdrževanja pokopališča, ker prebivalci Krajevne skupnosti Pušča niso poravnali svojih obveznosti. To drži, vendar ta skupni strošek ni samo romski. Romska skupnost je zelo socialno ogrožena in marsikdo ne more plačevati tega stroška. Res pa je, da bi marsikdo lahko plačal, pa se raje zgleduje po ustaljeni praksi. Zmeraj, ko sestankujemo glede tega, pravim, da je to stvar skrbnika pokopališča in da obstajajo mehanizmi, kako izterjati dolgove. Res je, da je nekajkrat prišlo do večjega zneska, ki ga je mestna občina poravnala iz proračuna.

Omenili ste stereotipe, za konec lahko še midva enega preveriva. Pravite, da je pokopališče občutljiva tema, zakaj? Romi smo specifičen narod in trdimo, da je življenje tudi po smrti. Naša simbolika v tej smeri je še bolj izrazita kot pri večinski populaciji. Pravijo, da Romi ne marajo mrtvih teles v svoji bližini in da je tudi to eden od razlogov, da nočete pokopališča v svoji krajevni skupnosti. To drži? To ne drži. Na enem od vaških zborov smo razpravljali o lokaciji za naše pokopališče, ponujene so bile tri in izbrali smo najbližjo iz praktičnih razlogov, to pa pomeni, da to ne drži. Morda je bilo to v preteklosti res, danes pa ni več.