Predsednik državnega sveta Alojz Kovšca: Zame je to Goebbelsova propagandna mašina

Gospod Kovšca, kljub temu da ste šele na polovici mandata predsednika državnega sveta, bodo svetniki prihodnji teden odločali, ali boste še naprej ostali na položaju. Za kakšen postopek pravzaprav gre?

V poslovniku državnega sveta je zapisano, da se na polovici mandata izvedejo volitve predsednika državnega sveta, podpredsednika državnega sveta in vseh predsednikov, podpredsednikov in članov komisij. To je neke vrste zagotovilo, da se naštetih ne izvoli, če svojega dela ne opravljajo kakovostno.

Sam imam to določilo za smiselno in potrebno, manjka pa inštitut konstruktivne nezaupnice, s katerim bi lahko predsednika državnega sveta, podpredsednika državnega sveta in predsednike komisij odpoklicali kadarkoli med mandatom. To se mi zdi veliko bolj demokratično, ampak je tako, kot je, zapisano od prvega sklica državnega sveta do današnjega dne. V petek, 12. junija, se izteče polovica mandata, že v sredo, 10. junija, pa imamo ponovno volitve.

Kako ocenjujete delo državnega sveta, drugega doma našega parlamenta, pod svojim vodenjem?

Če ga primerjam s prejšnjima dvema mandatoma, ki sem ju prebil v državnem svetu, lahko brez lažne skromnosti rečem, da smo delali dobro. Nekateri bodo rekli "da, saj je bilo lahko, ker je bila vlada šibka in je bil državni svet zaradi tega lahko močnejši". V resnici ne gre za razmerje med državnim svetom in vlado. Državni svet je bil v tem mandatu izjemno aktiven na zakonodajnem področju in pri organizaciji izjemno odmevnih strokovnih posvetov.

V prvi polovici mandata smo predlagali več zakonodajnih predlogov, kot smo jih v vseh prejšnjih mandatih. Bili smo aktivni in uspešni pri predlaganju ustavnih presoj sprejetih zakonov. Najpomembnejši uspeh državnega sveta pa je, da se je ukoreninil v zavesti javnosti kot organ, ki nadzira kakovost zakonodaje. Civilna družba čedalje bolj posega po možnosti, da nagovori politiko prek državnega sveta.

Na začetku mandata so bili naši posveti takšni, da smo zainteresiranim zgolj posojali dvorano. Zdaj so posveti organizirani, vodeni in tudi osmišljeni pri svetnikih državnega sveta. Imajo velik vpliv na politične odločitve. Najpomembneje pa je, da se na posvetih v državnem svetu civilna družba ne zgolj srečuje, temveč tudi sooča s politiko. Ob teh soočenjih prevladujejo strokovna mnenja in na njih temelji tudi javna podpora, ki z vsakim posvetom očitno raste. Verjamemo, da so zaradi vpliva stroke in javnosti tudi zakonske rešitve veliko boljše, kot so bile v preteklosti.

Od predstavnikov znanstvenih organizacij in drugih delov civilne družbe dobivamo sporočila, da jim s pomočjo državnega sveta uspeva izražati pozitiven vpliv na politiko. Takšne ocene so mi zelo všeč in menim, da smo že na polovici mandata opravili tisto, kar sem si zastavil za cilj vsega mandata.

Na žalost pa nismo bili vedno in povsod uspešni. Zaznavamo, da nismo dovolj prisotni v mainstream medijih. V njih se državni svet praviloma pojavi zgolj tedaj, ko se kakšen svetnik znajde v kakšni aferi ali pa ko obravnavamo zakonodajne predloge, na katerih se lomijo ideološka kopja v državnem zboru. Menim, da je to krivično, ker v državnem svetu redno naslavljamo teme, ki so prave težave civilne družbe. Takšnih se vsakokratne vlade raje izognejo, ker ne prinašajo političnih točk, pomenijo pa tudi določeno politično tveganje.

"To, da te nekdo kot človeka in politika ožigosa na podlagi svojih političnih potreb, ne da bi kogarkoli iz tvoje okolice vprašal, kakšen v resnici si, zame ni novinarstvo, ampak Goebbelsova propagandna mašina." Foto: Ana Kovač

Bi karkoli naredili drugače, kot ste?

Seveda. Prej bi začeli pripravo na ustanovitev pokrajin. To zamujeno priložnost obžalujem.

Covid-19, zapiranje meja občin, nepripravljenost pravnih podlag za ukrepanje osrednje oblasti v kriznih pogojih, kompleksnost krizne komunikacije z 212 občinami – vse to je pripeljalo do velike politične napetosti, ki je sploh ne bi bilo, če bi imeli pokrajine že ustanovljene. Če bi pokrajine že imeli, bi lahko ukrepe sprejemali parcialno, bolj natančno usmerjeno, upoštevajoč stopnjo ogroženosti in potrebe lokalnega prebivalstva.

Zdaj smo tik pred tem, da politiki predamo osnutek zakonodaje, potrebne za ustanovitev pokrajin. Ključ, ki odpira vrata ustanovitve, imajo stranke v parlamentu. Glede na to, da so trenutno zaposlene z ideološkimi spopadi in medsebojno borbo za poslance, obstaja bojazen, da bo projekt pokrajin zastal. In če nas še enkrat doleti takšna kriza, kot je bila z boleznijo covid-19, in ne bomo imeli pokrajin ali takrat vsaj njihovih zametkov, se bomo spopadli z enakimi težavami. Kot da se ne bi iz sveže preteklosti ničesar naučili …

Predvsem v obdobju finančne krize je bilo v Sloveniji veliko debat, ali sploh potrebujemo državni svet ali pa bi ga bilo boljše ukiniti. Predvsem so bili argumenti stroški delovanja in da pripomore k večji neučinkovitosti delovanja politike. Kaj o tem menite vi?

To so bili povodi, ne pa resnični vzroki za ukinjanje državnega sveta. Vzrok je logična ovira, ki jo odstraniš zato, da prideš do cilja. Povod pa je nekaj, kar serviraš v javnosti kot vzrok.

Državnih svetnikov je 40. Obravnavamo vso zakonodajo, ki jo obravnava državni zbor, pri tem pa en državni svetnik stane veliko manj kot en poslanec. Govorim o bruto ceni, ki vključuje tudi strokovne službe in režijske stroške. Državni svetniki se morajo sami pripraviti za vsako sejo, poslanci pa imajo strokovne sodelavce in podporo strank, ki tudi bistveno vplivajo na njihove odločitve. V državnem svetu tega ni.

Če primerjamo način sprejemanja odločitev v državnem zboru in državnem svetu, si upam trditi, da v drugem večkrat pretehtajo strokovni argumenti in so zato odločitve sprejete na bolj demokratičen način. To trditev si upam izreči na podlagi pogovorov s poslanci in svetniki, ki so končali svoje mandate, nekateri celo v obeh organih.

Če bi primerjali sredstva, razporejena državnemu svetu, s tistimi, ki jih prejemajo drugi državni organi, si upam trditi, da smo ne le primerljivi, ampak tudi cenejši. Zagovornik načela enakosti in enakopravnosti na primer izjemno kakovostno opravlja svoje delo in za delovanje prejema sredstva, ki so primerljiva z državnim svetom.

Če pa odgovorim na povod, da državni svet zavira učinkovito vladanje in upravljanje države, so zadeve popolnoma jasne. Zakoni, ki jih je državni svet ustavljal z odložilnim vetom in so vseeno šli skozi zakonodajni postopek, so povzročili številne zaplete. Prav vsi so bili v zelo kratkem času novelirani. V praksi so se torej izkazali za slabe.

Po drugi strani pa so zakoni, ki jih je v parlamentarni postopek vlagal državni svet in so bili sprejeti, še danes aktualni.

Vsekakor ne trdim, da so svetniki bolj kvalificirani kot poslanci, dejstvo pa je, da zakone obravnavamo na drugačen način. V državnem svetu ni strankarskega boja za prestiž. V ospredju so strokovni interesi. V resnici smo organ, ki zastopa interese zelo pregledno. Natanko se ve, če so obrtniki predlagali zakon, da je v interesu obrtnikov, natanko se ve, da je, če so ga predlagali delodajalci, je v interesu teh.

Pogajanja v državnem svetu so skoraj enaka kot pogajanja v ekonomsko-socialnem svetu. Štirje delodajalci, štirje delojemalci in avditorij, ki se odloča na podlagi argumentov. Če neki zakon podpremo, potem verjemite, da ne gre za ozek, parcialni, strankarski ali ideološki interes, ampak gre za odločitev, ki je bila pretehtana tako s področja interesov kot s področja ideologije in je vseeno dobila zeleno luč. Nekateri pravijo: "Ja, saj tisti vaš veto se z večino preglasuje." Včasih, marsikdaj tudi ne. Veliko zakonov, ki smo jih ustavljali z vetom, ni bilo znova izglasovanih v državnem zboru.

Na podlagi naštetih dejstev si upam trditi, da je državni svet kot državni organ ne le pomemben, ampak tudi zelo pomemben.

Omenili ste, da se v javnosti govori zgolj o povodih za ukinitev. Kaj pa so po vašem mnenju vzroki?

Državni svet je trn v peti le nesposobnim voditeljem. V državnem zboru je koalicijska disciplina pri glasovanju pravilo, čeprav v ustavi piše, da se poslanci odločajo po svoji vesti. Na žalost ni tako. V državnem svetu je težje vplivati na svetnike. Rezultati glasovanja so veliko bolj nepredvidljivi kot v državnem zboru. In če ima vlada glas vesti, torej državni svet, ki jo vedno opominja in zadržuje pri nekaterih aktivnostih, je težje vladati.

Ena izmed kompetenc državnega sveta, ki mu je bila v preteklosti odvzeta, je bila možnost razpisa naknadnega zakonodajnega referenduma. Veliko se je govorilo o tem, čeprav je državni svet predlagal le dva referenduma. Oba sta uspela. Eden je bil o privatizaciji državne Zavarovalnice Triglav, drugi o volilnem sistemu. Danes ni težko ugotoviti, da sta bila oba upravičena. Razumemo nejevoljo vsakokratne oblasti, ki ji dobesedno gledamo pod prste, vztrajamo pri tem, da to počnemo objektivno in z dobrimi nameni.

Imate že kakšnega protikandidata pred sredinimi volitvami?

Uradno še ne. Naš poslovnik in zakon o državnem svetu omogočata, da se kandidaturo vloži na seji, pri točki volitve. Kolikor sem seznanjen, je za zdaj še neuradni protikandidat gospod Marjan Maučec, dolgoletni član državnega sveta in sekretar državnega sveta dva mandata. Je zastopnik lokalnih interesov iz Prekmurja, sicer pa član Slovenske ljudske stranke.

Kolega ima željo biti predsednik državnega sveta, ker meni, da bi to funkcijo opravljal bolj kakovostno kot jaz. Menim nasprotno in se bom potegoval za dokončanje mandata. Vsekakor bi bil precedens, če bi prvič v zgodovini državnega sveta predsednika zamenjali na polovici mandata. Razumljivo je, da imamo vsi željo po uspehu in uspešnosti. Žal je v življenju tako, da jo redkim uspe uresničiti.

Odločitev je v rokah svetnic in svetnikov. Odločil sem se, da nanje ne bom poskušal osebno vplivati. Če mi v dveh letih in pol ni uspelo dokazati kakovosti svojega dela, potem mi nekaj dni pred volitvami lobiranje ne bo čisto nič pomagalo.

Sva pa s kolegom Marjanom bistveno različni politični osebi. Na drugačen način vidiva vlogo državnega sveta in način vodenja. Osebno sem zavezan pluralizmu. Po naravi sem vojak, po načinu političnega delovanja demokrat. Ne želim si uniformnega delovanja državnega sveta. Po svojih močeh pomagam vsem svetnikom ne glede na interesno in ideološko pripadnost. Med njimi ne delam nobenih razlik, vsaj zavestno ne. Mogoče to koga moti, meni se zdi pa edino pravilno.

Bistvo mojega političnega delovanja je zavedanje, da bomo v Sloveniji uspešni takrat, ko bomo praviloma sestavljali koalicije iz desnih in levih strank. Dokler ne dosežemo te stopnje politične zavesti, bomo imeli razdeljeno družbo, medije, servilne zdaj eni, zdaj drugi strani, in tiste iznajdljivce, ki jim takšen trajni družbeni konflikt prinaša koristi. Pri tem mislim na številne, ki po sredini z javnimi sredstvi polnijo zasebne žepe. Ko je percepcija ljudi usmerjena v boj med desnimi in levimi, imajo lumpi, ki iz tega vlečejo osebne koristi, odlično kritje. Pri tem jim, na žalost, nehote pomaga inertni pravosodni sistem.

Delno je za to kriva zakonodaja, ki jo sprejema državni zbor. Naveličani smo že sodnih procesov, ki trajajo neizmerno dolgo in se končajo brez obsodbe, ter procesov, ki se končajo z obsodilnimi sodbami, a so te pozneje ovržene. Opisano stanje je posledica globokega družbenega konflikta, ki v resnici ni konflikt med desnico in levico, ampak konflikt med interesi posameznikov, ki sebe razglašajo za levičarje ali desničarje. Način delovanja je pri enih in drugih enak. Javnost bo že vedela, kaj sem s tem hotel povedati.

Novice Thompson po zeleni luči: Odločitev o prepovedi je bila politično motivirana

Govori se, da naj bi SLS s prevzemom državnega sveta želela utrditi svoj položaj pred naslednjimi državnozborskimi volitvami. Kako to komentirate?

Legitimna pravica vsake politične stranke je, da podpira svoje člane, pa naj bodo to svetniki ali kdorkoli že, da se angažirajo in zasedajo čim bolj pomembne družbene funkcije. V tem ne vidim nič slabega. Kot mi je znano, so številni člani državnega sveta tudi člani političnih strank. Nekateri to javno izpovedujejo, drugi ne. Bistveno je, da v državnem svetu ne delujejo kot organizirana skupina politične stranke.

Takšen nevtralen način delovanja je v državnem svetu najbolj optimalen. Če bi se izpolnila želja nekaterih, da se v državnem svetu reproducira podoba državnega zbora ali pa projicira moč političnih strank na terenu, bi bil državni svet na poti samoukinitve. Osebno se izrecno zavzemam za to, da v državnem svetu stranke nimajo prevladujočega vpliva, da se svetnice in svetniki lahko odločajo po svoji vesti.

Nič ni torej narobe, če se Slovenska ljudska stranka poskuša izpostavljati v državnem svetu. Smo le eden izmed državnih organov in za promotivne namene je prisotnost članov stranke v državnem svetu dobra, ne vem pa, kako dobro je to za razvoj pluralizma in demokracije. Zato se od strankarskega vpliva v državnem svetu ograjujem.

Kaj se trenutno dogaja z vašo Gospodarsko aktivno stranko (GAS) in kakšne načrte imate z njo?

Glede na povedano je to primerno vprašanje. Ob izvolitvi za predsednika državnega sveta sem v stranki ponudil odstop, ki ni bil sprejet.

Zdelo se mi je higienično, da kot predsednik državnega sveta ne promoviram lastne politične stranke. Pravzaprav sem bil v zvezi z delovanjem v stranki dve leti in pol neaktiven. Mogoče sem objavil dva ali tri zapise na Twitterju, ko so moji strankarski kolegi kaj napisali o meni, pa sem jih všečkal, več od tega pa ne.

Seveda se bo, če ne bom znova izvoljen za predsednika državnega sveta, moja aktivnost v stranki povečala. Res pa je tudi, da je veliko ljudi, ki v zadnjem obdobju vstopajo v stranko GAS, odločitev sprejelo zaradi moje aktivnosti v vlogi predsednika državnega sveta. Očitno so prepoznali vrednote, ki so tudi njim blizu in bi jih radi v stranki razvijali in podpirali.

Pogosto me novinarji vprašajo, kakšne so ambicije po koncu mandata. Če mandat končam na polovici, ostanem svetnik in delujem v stranki. Če ga končam v celoti, pa si bom najprej vzel nekaj časa za razmislek. Ne nazadnje sem mali podjetnik. Družinsko podjetje je z mojim odhodom na čelo državnega sveta padlo na ženina pleča. Imava dva najstniška sinova in dve odrasli hčeri. Žena se bolj kot ne sama ukvarja z dvema najstnikoma in dvema podjetjema.

Družinsko življenje trpi zaradi moje odsotnosti. Včasih se sprašujem, koliko sploh še poznam svoja sinova, ki odraščata brez mene. Zjutraj odidem, zvečer se vrnem. To velja tudi za sobote in nedelje, ker sem takrat največkrat vabljen na družbene dogodke. Vabila z veseljem sprejmem in sem počaščen, domači pa to težko sprejmejo. Ne ugajajo jim izpostavljenost javnosti in bolj stroga merila, kot so merila za anonimne ljudi. Teh težav se ob kandidaturi za predsednika državnega sveta niti nisem dobro zavedal.

"Državni svet je trn v peti le nesposobnim voditeljem." Foto: Ana Kovač

Vaša stranka je na zadnjih volitvah dobila 0,35 odstotka glasov. Ali ne bi bilo bolje, če bi se morda združila s kako večjo stranko?

Ne, ne vidim potrebe. Že ob prvem nastopu na volitvah smo se zavedali, da ne bomo iztržili dobrega rezultata. To so nam povedali tudi obrtniki in mali podjetniki ter zaposleni v gospodarstvu, ki naj bi jih mi zastopali: "Poglejte, če damo glasove vam, podpremo vas in se pojavimo na vaši listi in se fotografiramo z vami, potem smo ob posel na občinah in ob posel z državo." Strankokracija v Sloveniji je nad demokracijo. Če na volitvah ne podpreš prave stranke, izpadeš iz posla.

V obdobju krize, iz katerega smo se nekako rešili, je bilo najbolj očitno, da je država kot največji vlagatelj in nevidna roka, ki odpira vrata tujim vlagateljem, tista, ki odloča, kdo bo prišel do poslov na javnih razpisih. Pri tem pa je vloga političnih strank nesprejemljivo velika.

Obrtniki in podjetniki so pragmatični. Zavedajo se, da je vsakega prvega v mesecu treba plačati davke in prispevke, izplačati plače in razumejo, da od politične načelnosti ni mogoče živeti. Takšna je slika slovenskega realnega gospodarstva, uokvirjena s politiko. Stvari tečejo v napačno smer, kar je za gospodarstvo dolgoročno slepa ulica.

Na sploh je politika v odnosu do gospodarstva postala vsemogočna. S previsokimi davki in neprijaznim administrativnim okoljem podjetništvo zatira. Pusti mu dihati na škrge prek državnih ali občinskih naložb in ga tako popolnoma nadzoruje.

Lahko bi rekli, da skoraj nimamo svobodne gospodarske pobude. Vem, da bodo številni tej trditvi javno oporekali, ampak če se z istimi pogovarjaš brez kamer in mikrofonov, povedo drugače: kogar podpreš, ta ti bo pomagal, kogar ne podpreš, ti pač ne bo pomagal.

Splavati na politično površje z novo stranko in pričakovati, da bodo obrtniki ali podjetniki zapustili svoje obrate in šli na listo stranke, je težko, vendar menim, da je dolgoročno mogoče.

Prepričan sem o potrebnosti obstoja stranke s programom, kot ga ima GAS. Ne zagovarjamo zgolj interesov gospodarstvenikov, temveč interese gospodarstva kot celote. Od njega so odvisni standard, sociala in vse drugo, kar tvori kakovost življenja državljanov. Če bi se projekta stranke lotili drugače in namesto gospodarstvenikov za njihovo zastopanje pooblastili "namestnike", kot to počnejo nekatere druge stranke, bi bili zlagani v svojem bistvu.

Če sem malo politično nesramen, bi bili podobni pedalistom z visokimi plačami, ki "zastopajo" interese revežev.

Katera od parlamentarnih strank vam je po stališčih, ki jih zagovarja, in po ljudeh, ki jo zastopajo, najbližje?

Po pravici povedano nobena. Izrekli ste dve stvari, ki nekako ne gresta skupaj. Po stališčih in ljudeh. Če bi bral programe, so vsaj štiri stranke, v katere bi se takoj včlanil. Če bi pogledal, kako delujejo njihovi člani na parlamentarnem parketu, se jim ne bi približal niti v oklepnem vozilu. Ravno zato sem se lotil Gospodarsko aktivne stranke.

Moti me, da stranke, ki so zdaj v parlamentu, bijejo neizprosen ideološki boj, ki bi se moral že davno izpeti. Raje sem v stranki, kjer so ideološke teme v ozadju. Nam gre za praktične interese: zagotavljanje stabilnega gospodarskega okolja, pravično obdavčitev, ne socialistično, ampak socialno država, ki skrbi za tiste, ki potrebujejo pomoč, in ne troši javnega denarja za tiste, ki bi lahko, vendar ne delajo.

Parlamentarne razprave imajo zelo malo skupnega z deklariranimi cilji političnih strank. Očitne so frustracije posameznikov, ki na gospodinjsko-gostilniški način medsebojno obračunavajo, namesto da bi vsebinsko in argumentirano razpravljali. Tvegam, da me poslanci po tem, kar sem izrekel, ne bodo imeli preveč radi, vendar je mnenje preprostih ljudi o ravni odnosov v državnem zboru zelo slabo.

Sportal Najbolj črn dan v zgodovini slovenske atletike

Ali podpirate vlado Janeza Janše?

Vsekakor. Doslej sem podpiral vsako vlado. Čisto vsako. Od nastopa mandata sem v državni svet vedno povabil vse ministre in predsednike vlad. Na posvetih smo poskušali odpirati teme, ki so bile v korist tako vsakokratni vladi kot ljudstvu. To počnemo tudi zdaj. Če me pa sprašujete, kako ocenjujem delo Janševe vlade, brez vsakega zadržka povem, da je izjemno učinkovita.

Glede na razmere, ki so jo pričakale ob konstituiranju, ideološko različnost ministrov, hitrost sprejemanja zakonov in njihovo kakovost, vlada deluje dobro.

Janez Janša je kot predsednik vlade dirigent dobrega orkestra. Kapo dol tudi članom tega orkestra, torej ministrom. Ne najdem resnih argumentov, ki bi me prepričali o tem, da vlada dela slabo. Razumem, da se koalicija in opozicija vojskujeta, da druga pri drugi iščeta napake, ampak, gledano s strani, si težko predstavljam, kakšne razmere bi imeli danes, če bi bili ministri nekateri drugi in če bi vlado vodil kdo drug.

Janez Janša je nesporno politik, ki so mu krizne razmere pisane na kožo, drugi pa poskrbijo za to, da vedno deluje v kriznih razmerah. Dokler opozicija tega ne bo dojela, bo Janezu Janši nehote pomagala biti uspešen. Kako bi deloval v normalnih razmerah, bomo lahko ocenjevali takrat, ko bomo v resnici zunaj krize. Menim pa, da bi v njegovi vladi težko kakovostno sodeloval.

Zakaj?

Ker sem izjemno trmast in svojeglav človek. Težko se uklonim, razen če sem zoperstavljen zelo močnim argumentom. Med voditelji mora vladati hierarhični red. Vedeti se mora, kdo je glavni in kdo so tisti, ki to niso. Zagotovo nisem človek, ki bi se zlahka vklopil v podrejeno vlogo. Takšen pač sem in s tem bom moral živeti.

Sicer imava z Janezom Janšo zelo iskrene in poštene odnose. Občasno se srečujeva na državnih dogodkih. Povabil me je tudi na pogovor o sodelovanju z vlado in sprejel moje povabilo za obisk v državnem svetu. Pogovarjava se odkrito. Med nama vlada spoštovanje in nimava nobenega vzroka za konflikte.

O Janševih zapisih na Twitterju je v javnosti veliko polemik …

Tudi o mojih.

Da, podobno je tudi pri vas. Mnogi vam očitajo, da so nekateri vaši zapisi neprimerni. Vam je žal za kakšen tvit, ki ste ga v preteklosti zapisali?

Če rečete mnogi, mi morate povedati, kaj za vas pomeni mnogi.

Pa recimo nekateri.

Vidite, sva se že konfrontirala. Temu se ne izogibam, si pa želim soočanja s človekom, z osebo in njegovimi argumenti. Nikoli ne sprejmem tega, da je anonimnež, s katerim polemiziram na Twitterju, javnost, niti ne bom nikoli sprejel tega, da samooklicani vplivneži pomenijo slovensko javnost.

To je "bulšit", če se izrazim tviteraško, in čisti nateg za ljudstvo. Nekdo nekemu vplivnežu plača, in to dobro plača, da ustvarja javno mnenje, potem pa se ta vplivnež "v imenu javnosti" spopade s predsednikom državnega sveta.

Še enkrat povem: to je "bulšit". Če se želi njegov plačnik soočiti z menoj, naj me povabi na kakšno okroglo mizo ali pa na drug javni dogodek, da tam soočiva argumente. V javnih medijih sem praviloma spregledan, zato mi kot način komuniciranja z javnostjo družbeni mediji veliko pomenijo.

Twitterjev profil Alojz Kovšca je moj. Na njem izražam svojo ideologijo, svoj odnos do posameznikov in družbe. To pravico si bom vedno jemal, ne glede na funkcijo, ki jo opravljam ali pa jo bom še opravljal. Če nekdo reče, da je v Sloveniji politično komentiranje prevzela drhal in da so ljudje, ki so na družbenih omrežjih, drhal, ta nekdo pa je urednik nekega časopisa, mu z vso pravico odvrnem, da ni res.

In še pristavim, da je do zdaj oblast nad informacijami imela drhal, zdaj si jo pa jemlje ljudstvo; mediji, ki jih res vodi drhal, pa temu primerno izgubljajo branost in priljubljenost in so umetno financirani iz državnih jasli, ker to nekomu ustreza. Če je to neprimerna izjava predsednika državnega sveta, potem prav, Alojz Kovšca še vedno tako misli. Enostranske objave z nepopolnim navajanjem dejstev in manipulativnimi nameni bolj pritičejo drhali kot resnemu novinarstvu.

V Sloveniji mediji ne spremljajo političnega dogajanja, ampak ga ustvarjajo. Trdijo, da se upirajo vplivu politike, a jo sami kreirajo in izdelujejo politike po svoji meri ter jih po uporabi demontirajo. Vzeli so si vlogo, ki jim ne pripada. Nihče jih ni izvolil.

To, da te nekdo kot človeka in politika ožigosa na podlagi svojih političnih potreb, ne da bi kogarkoli iz tvoje okolice vprašal, kakšen v resnici si, zame ni novinarstvo, ampak Goebbelsova propagandna mašina.

"Zagotovo nisem človek, ki bi se zlahka vživel v podrejeno vlogo. Takšen pač sem in s tem bom moral živeti." Foto: Ana Kovač

Vrnimo se še nekoliko v preteklost. Ste veteran vojne za Slovenijo …

Ne, statusa veterana nimam, sem se pa vojskoval za Republiko Slovenijo. Bil sem prostovoljec. Poveljeval sem v boju, vendar si nisem uredil statusa veterana. Nočem živeti na zaslugarstvu, kot to počnejo nekateri, ki so se med vojno skrivali in danes pripisujejo uspeh slovenske obrambne vojne nesposobnosti JLA ali celo blagohotnosti takratnega jugoslovanskega vojaškega vrha, ki da nas ni hotel pokoriti, čeprav bi to zlahka storil.

Če bi JLA zmogla, bi nas zmlela. Bila pa je vojaško nadigrana v 48 urah. Prav nobene možnosti ni imela. Ta poraz številne boli in prav je tako.

"Junake", ki relativizirajo osamosvojitveno vojno, imenujem prvoborci zadnjega dne. Na vojaški akademiji je predavatelj vojaške zgodovine pojasnil, da se vojna začne tedaj, ko politiki otroke pošljejo v tujino in dvignejo denar iz bank, konča pa, ko si nezaslužni ozaljšajo prsi z medaljami, in prav to se je v Sloveniji zgodilo.

Prav nenavadno je, da se Slovenci še 75 let po drugi svetovni vojni še vedno skoraj pobijemo med seboj v parlamentu, sam se pa s svojimi nekdanjimi nasprotniki, ki so bili v osamosvojitveni vojni na drugi strani, srečujem ob kavi in prijetnem pogovoru. Vojaki se namreč spoštujemo kot ljudje, razumemo, kdaj smo nasprotniki, kdaj sovražniki in kdaj smo spet – samo ljudje.

Tega vojaškega viteštva v slovenski politiki manjka. Nekateri politiki so rojeni "sovražniki" in tako bodo tudi umrli. In če sovražnikov nimajo, si jih ustvarijo. Za ljudstvo to ni dobro.

V vašem življenjepisu me je najbolj presenetilo, da ste bili rojeni v Bosni in Hercegovini.

Oče je bil oficir oklepnih enot. Veliko je služboval po Jugoslaviji. V Čapljini v Bosni in Hercegovini sem bil rojen, ker je v tistem času tam služboval. Sicer smo živeli po različnih delih Jugoslavije. Zadnja leta očetovega službovanja pa se je družina ustalila v Sloveniji.

Če štejem leta, sem večino življenja preživel v Ljubljani. Štiri leta vojaške gimnazije in še šestnajst let po izstopu iz JLA. Dokončno sem se ustalil v Veliki Račni pri Grosupljem, idiličnem kraju z zelenim okoljem in delovnimi ljudmi, med katerimi je prav lepo živeti.

Veliko smo govorili o vaši preteklosti in kratkoročnih načrtih. Kje pa se vidite dolgoročno, na primer čez deset let?

Prezgodaj je, da bi o tem razmišljal. Kot politik sem se premalo posvečal družini. Otroci so odraščali ob meni, ne pa tudi z menoj. Če me bodo potrebovali, bom ostal z njimi, če ne, ostanem v politiki. Odločitev bo zelo odvisna tudi od razvoja dogodkov na političnem prizorišču. Če se bo demokracija razvijala in bom imel občutek, da k temu razvoju lahko pripomorem kot oseba, ki je sposobna povezovati levo in desno stran, bom v politiki ostal. Če se bo ideološki konflikt stopnjeval, ne vidim smisla za razdajanje energije in svojega časa v prazno.

Zagotovo bom ostal aktiven v Obrtno-podjetniški zbornici. Tja ideološke delitve še niso prodrle in upam, da tudi ne bodo. Obrtno-podjetniška zbornica je strokovna asociacija, ki se bori za zagotavljanje optimalnih pogojev za delovanje gospodarstva, ustvarjanja nove vrednosti, novih kakovostnih delovnih mest in rast življenjskega standarda državljanov. Med obrtniki se vidim ne glede na to, ali bom še ostal v politiki.