Policijski ataše v BiH Janko Goršek: Islamski terorizem ni več dva tisoč kilometrov daleč

Po srcu in duši je policist že 30 let. Po tistem, ko je Janko Goršek zaradi različnih pogledov na vodenje policije s takratnim notranjim ministrom Vinkom Gorenakom odstopil s položaja generalnega direktorja policije, kjer je bil od februarja 2009 do oktobra 2012, se je začasno preselil v Sarajevo. Tam smo namreč leta 2012 dobili prvega policijskega atašeja. Svojo kariero je gradil po stopničkah, tako kot se od policista pričakuje. Ukvarjal se je tako s krvnimi in seksualnimi delikti kot ekstremnim nasiljem in terorizmom, organiziranim kriminalom in premoženjsko kriminaliteto. Od oktobra 2008 do februarja 2009 je bil prvi mož celjskih kriminalistov, ko ga je k direktorovanju slovenskih policistov brez razpisa povabila takratna notranja ministrica Katarina Kresal.

Mandat policijskega atašeja v BiH je vezan na mandat veleposlanika, ki traja štiri leta. Zato se bo Janko Goršek v Sarajevu mudil še približno dve leti. Prvi meseci v tujini so bili naporni, pravi, ker "sem praktično začel iz 'nule'. Ni bilo predajnih zapisnikov, prevzema pisarne. A ekipa veleposlaništva v Sarajevu je odlična, smo že uigran tim".

V intervjuju preberite, zakaj se mladi iz BiH odločajo za vojne aktivnosti v Siriji in Iraku, zakaj se jim pridružujejo tudi Slovenci, pa tudi, zakaj v BiH preiskujejo vedno več gospodarskega kriminala slovenskih državljanov.

Kaj počne policijski ataše, kakšne so njegove zadolžitve? Osnovne naloge policijskega atašeja so vezane na področje kriminalistične policije. Gre za konkretno koordinacijo ali pridobivanje in izmenjavo informacij med vsemi policijskimi agencijami v BiH s slovensko policijo iz naslova najhujših oblik kaznivih dejanj.

Najpogosteje se srečujem s kaznivimi dejanji s področja organizirane kriminalitete, v zadnjem letu tudi z gospodarsko kriminaliteto. Pa tudi, kar je trenutno zelo aktualno za policiji obeh držav, s kaznivimi dejanji, vezani na terorizem.

Sodelujete tudi z Državno policijsko agencijo za preiskave in zaščito Sipa, ki je v zadnjem času speljala dve odmevni akciji Damask 1 in 2. Največ sodelovanja do zdaj je bilo prav s Sipo, z vsemi sektorji oziroma vodstvom. Moram priznati, da so tam zelo kooperativni, izmenjave informacij so zelo koristne za delo naših preiskovalcev in seveda obratno. Da nimam težav s sodelovanjem, me rešuje dejstvo, da imam za seboj 22 let dela v kriminalistični policiji.

Torej ni nujno, da policijski ataše izhaja iz policijskih vrst? Ni nujno. Čeprav moje izkušnje zdaj kažejo, da če nimaš neposrednih izkušenj z delom policije v operativi, ne samo z mednarodnimi oblikami policijskega sodelovanja, v končni fazi tudi z izkušnjami, ki so vezane na pravno sistemske vidike, si osebno težko predstavljam, da bi lahko opravljal delo policijskega atašeja. Ne nazadnje to ni tipično diplomatsko delo.

Moje delo je vezano na ministrstvo za notranje zadeve (MNZ) in generalno policijsko upravo (GPU). Moja pisarna je sicer v prostorih veleposlaništva, vendar nisem zavezan podajati kakršnakoli poročila veleposlaniku, ker je zaradi vsebine dela, zaupnosti podatkov, specifičnosti izmenjave teh podatkov linija dela vezana izključno na MNZ in GPU. Moje delo se bistveno razlikuje od dela kolegov na veleposlaništvu.

Ste prvi policijski ataše v BiH. Če se ne motim, jih imamo še v Rimu, Beogradu, Podgorici … Zakaj se pokaže potreba po atašejih? Trenutno imamo atašeja le v BiH in Italiji, kjer gre za skupni projekt Avstrije, Hrvaške in Slovenije. Že ko sem bil generalni direktor policije, smo pripravljali strategijo delovanja slovenske policije v mednarodnih sferah.

Iz uprave kriminalistične policije in našega veleposlaništva so se že leta 2010 kazale potrebe, da bi v Sarajevo napotili policijskega atašeja. Takrat je bilo slišati, da je to mesto ustvarjeno zame. To je 'lari fari'. Potrebe so bile izkazane iz strokovnih razlogov. Hrvaško smo ukinili, ker ni bilo potreb, enako je bilo s Podgorico.

Ugotovili smo, da bi bili BiH in Srbija oziroma Beograd prioriteta za delovanje slovenske policije na tem delu Balkana. S 1. januarjem 2015 je predvideno, da bomo v Beograd poslali novega policijskega atašeja, saj je policijski ataše v Beogradu lani končal delo zaradi odhoda v pokoj. Po vsej verjetnosti pa ni pričakovati širitve mreže policijskih atašejev.

Omenili ste, da se v zadnjem letu ukvarjate z gospodarskim kriminalom. Ali to pomeni, da slovenski podjetniki "harajo" po BiH? Zelo aktivni so, moram priznati. Če pogledamo izkušnje obsežnejših kriminalističnih preiskav, prihajamo v določeno fazo, ko se nekako organizirana kriminaliteta po frekvenci mojega dela pri izmenjavi informacij že skoraj izenačuje s področjem gospodarske kriminalitete.

Ja. Očitno je BiH destinacija storilcev tovrstnih kaznivih dejanj, torej prek podjetij. Prepričan sem, da se bodo naši kolegi srečevali s takšnimi kaznivimi dejanji slovenskih državljanov v BiH in obratno. Je odprtih kar nekaj aktualnih zadev, o katerih zaradi interesa preiskave seveda ne morem govoriti.

Sipa je izvedla dve odmevni akciji Damask 1 in 2, v kateri so aretirali skupno 27 ljudi. Islamski terorizem torej ni več 2000 kilometrov daleč, temveč se nam dogaja pred domačim pragom, tudi Slovenci odhajajo v Sirijo in Irak. O terorizmu smo vedno razpravljali teoretično, zdaj pa smo v položaju, ko se s tem srečuje tudi slovenska policija. Določene kriminalistične preiskave, tudi Damask 1 in 2, so potrdile določene izsledke tako slovenske kot bosanske policije, da je vpetost določenih slovenskih državljanov še kako kritična.

Torej ne govorimo samo o treh slovenskih državljanih? Ne. Gre za določen nabor informacij glede pojavnih oblik, s čimer se bomo srečevali v prihodnjih mesecih, morda letih.

Kako aktivnosti Sipe sprejemajo državljani BiH? Popolnoma različno, odvisno, na čigavi strani je kdo. V zadnjem času se o tem veliko poroča, je pa res, da je Sipa s konkretnimi akcijami v boju zoper terorizem naredila kar velik preboj, pa ne samo v tem delu regije, tudi širše na Balkanu in deloma v državah EU. Je ena redkih, ki je naredila konkreten korak naprej. Kaj to pomeni v prihodnosti, kako druga stran to sprejema, bo treba pa počakati.

Med tistimi, ki odhajajo v Sirijo in Irak, je večina mlajše populacije. Kje so razlogi? Obstajata dva bistvena razloga; prvi je adrenalinski in je povezan z materialnim delom. Torej gre za trenutno reševanje materialne stiske teh mladih ljudi, ki ne presegajo 30 let. Drugi razlog je pripadnost veri, ki nima zveze z adrenalinom, denarjem, temveč gre za motivacijo, ki je vezana na pomoč bratom po veri.

Kar je še posebej problematično, so mladoletna dekleta, kar precej jih je zapustilo BiH. Imamo primere, ko ženske zapuščajo družine. Pri njih gre za versko pripadnost. Sicer pa mladina v BiH nima nobene perspektive, ambicije. Večina njih išče boljšo prihodnost zunaj BiH.

Je pa zanimivo, da je določen del ljudi, slovenskih državljanov, ki nima nobenih povezav z vero, pod vplivom skrajnih muslimanov. Ja, zanimivo. Tisti, ki dejansko finančno profitirajo v teh zgodbah, so organizatorji. Ti, ki so bili do zdaj v preiskavah, razpolagajo z zadostnimi finančnimi sredstvi. Del je namenjen stroškom transporta odhajanja teh ljudi na krizna žarišča, večji del ostane njim.

Kaj pravijo tisti, ki se s tovrstnih vojnih žarišč vrnejo? Povratne informacije ne izkazujejo tiste zaslepljenosti, zaslediti je razočaranje, da to ni to, kar je bilo obljubljeno, kar so pričakovali. Znajdejo se v situacijah, ko so lahko veseli, da so živi in zdravi. Njihove izkušnje so odvisne tudi od vloge in nalog teh ljudi.

Kako visoko so lahko v tej mreži? Večina je najnižje v hierarhiji. Je pa res, da v BiH živi določen del ljudi, ki so se preselili iz Sirije. Njihova beseda ima moč, visoko kotirajo.

Se državljani BiH zgražajo nad temi dejanji, odhodi, novačenji? Se zgražajo, tudi večina pripadnikov muslimanske vere ne stoji za razlogi za odhod, ogorčeni so. Verski vodje poskušajo apelirati na mladino, da se ne bi odločili za ta korak. Seveda pa obstajajo tudi določeni krogi, ki ta ekstremizem podpirajo.

O oblikah novačenja se je govorilo že v času Osame bin Ladna. Začetki segajo tja. Če želiš delati na aktualnih zadevah, moraš poznati izvor, zgodovino. Že iz časov vojne, 1995, 1996, najdemo zametke ekstremnih skupin, celic, katerih prisotnost je še danes velika. Velik del ljudi, ki so prišli pomagat določenemu delu prebivalstva, je ostalo. V vseh teh letih je določen del ljudi, tudi takšnih, ki so na seznamih vseh največjih služb, ki se ukvarjajo z bojem proti terorizmu, pristalo na območju BiH.

Kaj se z njimi dogaja? Nekateri med njimi delujejo pod krovstvom dobrodelnih organizacij, nekateri med njimi so podjetniki. Ravno zaradi številčnosti teh ljudi so v Sarajevu in BiH prisotni tudi pripadniki različnih obveščevalnih služb drugih držav. Osebno sem bil presenečen nad zgodovinskim vidikom, je skrb vzbujajoče. Čaka nas še veliko dela. Najpomembneje je, da pravočasno dobiš informacije, da ne bi prišlo do povračilnih ukrepov teh organizacij. Zadeve so zelo nepredvidljive.

Če prav razumem, teh povračilnih ukrepov za zdaj ni, ker so za zapahi manjše ribe? Vloga posameznikov v teh dveh akcijah je različna. Imamo male ribe, neposredne izvajalce vojnih aktivnosti, pa tudi ljudi, ki ne skrbijo le za organizacijo, temveč tudi za druge oblike terorizma.

Na našem območju pa ni večjih rib? (skrivnosten nasmeh) Pustimo, naj preiskovalci naredijo svoje.